Kompleksi vsakdanjika

“Joooj, kok si pa ti zakompleksana!” Če bi dobila evro vsakič, ko sem to izjavo slišala od kakšnega nedvomno nadvse psihično zrelega mladeniča, bi bilo moje gmotno stanje danes verjetno boljše ali pa vsaj sprejemljivo. Vsi smo kompleksni na svoj način, nekateri bolj kot drugi. Kljub temu da sem se s svojimi posebnostmi, kot jim rada rečem, že nekaj let nazaj prenehala pretirano ubadati, se zadnje dni sprašujem zakaj so vse karakterne posebnosti sprejete kot nekaj negativnega (ne govorim o dejanskih duševnih kompleksih)? Če smo že fizično narejeni neverjetno kompleksno in raznoliko, zakaj naj bi bili psihično popolnoma enaki in uravnovešeni? Ne vem! In, ja, baje je besedna zveza “ne vem” za nekatere nekaj slabega. Medtem ko je zame nekaj najbolj iskrenega in resnicoljubnega, kar znam izustiti. Ampak to sem samo jaz, kaj pa vi?

Kompleksi in SSKJ

Naj samo poudarim, da nisem iz psihološke stroke, prispevek je pisan povsem na podlagi lastnih izkušenj, travm ali pa posebnosti, katera beseda vam je ljubša. Besedo kompleksi pa namesto besed kot so morda težave, komplikacije ali motnje uporabljam preprosto zato, ker mi je všeč. Prav tako na nobeni ravni ne želim podcenjevati psihičnih težav. Zdaj, ko smo to napisali/prebrali, lahko gremo dalje.

V SSKJ so kompleksi, o katerih govorim, razloženi nekako tako: podzavestne predstave, čustva, ki vplivajo na človekovo duševnost in povzročajo motnje: ne pozna predsodkov in kompleksov; vidni sta dve potezi njegovih čustvenih kompleksov / ima kompleks pred boleznimi / manjvrednostni kompleks ali kompleks manjvrednosti pomanjkanje samozavesti zaradi resnične ali namišljene osebne pomanjkljivosti (Iskanje po SSKJ).

Z določenimi deli definicije iz SSKJ se lahko poistovetim. Verjetno se lahko vsi, pa če to priznate ali ne. Nekateri znate to samo malce bolje potlačiti, skriti ali pa zaviti v lepši celofan. Da se razumemo, ta prispevek ni mišljen izpasti psihološko ali kot razčlemba Ojdipovega kompleksa.  Želim le izpostaviti, da vsaka drugačnost ni slabost. In kako drugače bi to storila, kot da izpostavim svoje komplekse? Ne vem!

Moji kompleksi

Bodimo iskreni, če bi želela našteti vse moje “posebnosti”, bi tole brali še dolgo časa. Zato vam bom prizanesla in se osredotočila samo na tiste, ki ljudi najbolj motijo oz. ki jih ni težko opaziti, če se razumemo? Pa če se osredotočim na že zgoraj omenjeni kompleks manjvrednosti. Prepričana sem, da je to eden izmed najpogostejših kompleksov sodobnega človeka. Ob tem se sprašujem; kaj je slabše? Da mislimo, da smo vredni manj ali več kot vsi ostali? Kdo je po vašem mnenju boljši človek? Ne starš, ne mož, ne sodelavec, ampak človek? Ne vem!

Vem pa, da sem sama vedno nekje v ekstremu. Danes sem lahko na vrhu sveta, že jutri pa sem tako daleč na dnu, da me sploh ne vidite, ko vam maham iz tistega globokega jarka ob poti, po kateri nihče več ne hodi. Kaj boš hodil, če se lahko pelješ. Hoja je pa je nekaj sramotnega dandanes. Jogging … to je pa in, ja, to je pa čisto nekaj drugega. Pa sem spet malce zašla. Upam, da ne zamerite, pač eden izmed mojih kompleksov.

Če dobro pomislim, so vsi moji kompleksi nekakšna podskupina kompleksa/občutka manjvrednosti. Sam občutek manjvrednosti si sama razlagam tako, kot ga občutim, ne tako, kot je definiran. Sem spadajo izjave, ki jih pogosto dajem sama sebi; nisi dovolj pametna, ne zmoreš, nisi dovolj lepa, tako čudnega nosu kot ga imaš ti, pa še nisem videla, itd. Seveda potiho, da jih kdo slučajno ne sliši. Kaj bi si pa ljudje mislili. Ko se človek počuti manjvrednega, so v njegovih očeh seveda vsi predobri, preveč lepi, preveč pametni, preveč bogati zanj/o. Seveda si zato ob sebi želi take ljudi samo zato, da sam sebi dokaže, da je v nečem zadovoljiv. Da v nečem pa le ustreza standardom družbe, katere del si večinoma časa sploh ne želi biti. Ja … kompleksno je vse skupaj, se strinjam.

Izvor kompleksov

Kompleksi verjetno ne pridejo sami od sebe. Verjetno so posledica nečesa ne preveč prijetnega. Pa naj bo to v okviru družine, šole ali pa “prijateljev”.  Govorim o dejanskih kompleksih, ne pa o človeških lastnostih, ki so povsem normalne (vsaj v mojih očeh), le za določene ljudi nesprejemljive.

Zato fantje in dekleta;

• če nasprotni spol ni “lahek” (če se razumemo) – ni zakompleksan, ampak se ceni,
• če se nasprotni spol ne strinja vedno z vami – ni zakompleksan, ampak ima karakter,
• če se nasprotni spol ne obnaša/oblači/ne razmišlja kot vsi vaši prijatelji – ni zakompleksan, ampak je individualist,
• če je nasprotni spol ljubosumen (v mejah normale) – ni zakompleksan, ampak mu je mar,
• če vas nasprotni spol ne spoštuje – ni zakompleksan, ampak je kreten!

Kompleksi so del mojega in vašega življenja. Če si upate, v komentar zapišite enega izmed svojih. Bolj bo nenavaden, boljši bo.