Zdravstveno zavarovanje – zakaj ga plačujem?
Današnji prispevek o sistemu zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji bo pisan z lastnega vidika nezaposlene “študentske delavke”, ki ima v zadnjem času več opravka z zdravniki in specialisti, kot bi si tega želela. Brez panike, ne bo govora o potrebnih zdravstvenih reformah, politiki in proračunskemu primanjkljaju, ki ga je očitno najlažje prevaliti na najšibkejše. Sprašujem se le, zakaj oziroma čemu? Pa začnimo.
Obvezno in dopolnilno zdravstveno zavarovanje
Kot vsak študent po dopolnjenem 26.letu starosti, sem se morala tudi jaz “prostovoljno” vključiti v sistem obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tako sem kot pridna čebelica odtavala na izpostavo ZZZS na Miklošičevi ulici v Ljubljani (seveda v sredo, saj takrat delajo tudi popoldne in ni gneče) in s pomočjo gospe na okencu izpolnila primerni obrazec. Ko sva zaključili, mi je še povedala, da bom vsak mesec prejela položnico za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki jo moram pač plačati in je to to. In to je bilo to, vsaj kar se tiče obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Dobro je vedeti, kar verjetno že veste, da obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji ne krije zdravstvenih storitev v celoti in je za nekatere storitve oziroma zdravila potrebno doplačilo.(Storitve, ki jih krije, imate navedene na tem spletnem naslovu, saj se mi naštevanje res ne zdi smiselno.) Prav tako je dobro vedeti, da je sklenitev obveznega zdravstvenega zavarovanja predpogoj za sklenitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja.
Torej, če določenih zdravstvenih storitev ne želite doplačevati sproti, je potrebno skleniti dopolnilno zdravstveno zavarovanje. In tu pridejo na vrsto številčne zavarovalnice. Sama sem izbrala “najcenejšo” in tisto, ki mi je omogočala sklenitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja preko spleta. Par klikov in že ste dopolnilno zavarovani, v primeru rednih plačil, seveda.
Če se gremo malo seštevanja (to v računovodstvu radi počnemo), me na mesec obvezno zdravstveno zavarovanje stane okoli 22 EUR, dopolnilno zdravstveno zavarovanje pa še dobrih 26 EUR. In že smo pri 50 EUR/mesec oziroma 600 EUR/leto. In, ja, v mojem proračunu se ta znesek pozna. Vse lepo in prav, boste rekli, zdravje je pa ja na prvem mestu. Res je. Ampak poglejmo, kaj dobim za teh 600 EUR/leto.
Čakalne dobe in samoplačniško zdravljenje
Res je, to sem zaenkrat dobila za 600 EUR/leto. Po obisku pri osebnem zdravniku, ki te na kratko obdela v parih minutah, dejansko ugotovi, da nekaj ni v redu in na hitro napiše napotnico za k specialistu. Sledi čakanje. Konkretno za specialistični pregled ščitnice okoli pol leta.
Če ste vsaj malce podobno “zvezani” kot jaz, se vam bo pol leta pred postavitvijo uradne diagnoze, kljub dejstvu, da z vami nekaj ni v redu, zdelo preveč. In posledično se boste naročili za samoplačniški pregled že čez en teden pri istem zdravniku, ki bi vas pregledal čez pol leta. Seveda boste za samoplačniški pregled odšteli povsem enako, kot če bi bili brez obveznega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. V konkretnem primeru, okroglih 100 EUR. Glede na izkušnje pa je prav tako seveda treba v celoti plačati zdravila, ki vam jih pri samoplačniškem pregledu zdravnik predpiše. Ste pa lahko prepričani, da bo v primeru samoplačniškega pregleda tudi odnos zdravnika do vas dosti boljši. Začuda!
Zato se sprašujem, čemu.
Zdravstveno zavarovanje – potrebno, a neurejeno
Ne me narobe razumeti, seveda se strinjam, da je zdravstveno zavarovanje potrebno, moti me le njegova izvedba v praksi. Zdravstveno zavarovanje pride še kako prav, še posebej v primeru poškodb ali bolezni, ki resno ogrožajo življenje posameznika. Kot sem že omenila, osnovna ideja koncepta je super, le izvedba šepa. Kot marsikaj pri nas.
Prilagam še povezavo, kjer lahko preverite stanje vašega zdravstvenega zavarovanja: Ali sem zavarovan?