Narečja – bogastvo ali prekletstvo?

Slovenščina pozna več kot 30 narečij, ki jih lahko razdelimo v sedem narečnih skupin. Dolenjska, gorenjska, koroška, panonska, primorska, rovtarska in štajerska narečna skupina. Na tako majhnem ozemlju, kot je slovensko, v praksi to pomeni, da skoraj v vsaki vasi govorimo malo drugače.
Sama sem Prekmurka in zaradi tega sem bila že neštetokrat ožigosana. Češ, da me nihče ne razume, da govorim madžarsko, da potrebujejo podnapise … Pa poznam pomen le petih ali šestih madžarskih besed, o njihovi slovnici se mi pa še sanja ne. Pravzaprav je od mojega rojstnega kraja veliko bliže Avstrija, kot pa Madžarska. Priznam, marsikdaj sem kakšno besedo zamenjala za knjižni izraz, da bi se izognila očitkom, prošnjam po prevodu. Bolj zavedni Prekmurci mi bodo zdaj požugali s prstom in nisem ponosna na to. Sploh v času študija sem imela občutek, da me ne razumejo.

Nato pa sem spoznala študentke in študente iz celotne Slovenije. Ko sem prvič slišala dve Korošici v pravem ‘domačem’ razgovoru, nisem razumela ničesar. Zdelo se mi je, da sta pol črk pojedli, ostalo polovico pa povedali tako na hitro, da nisem ujela rdeče niti pogovora. Pri Primorcih sem zasledila veliko italijanskih izrazov, ki jih nisem razumela. In potem mene imenujejo za Madžarko? Res, da uporabljamo izraze, ki izvirajo od vzhodnih sosedov, a ne uporabljamo madžarskih besed. Razen Prekmurcev na dvojezičnem območju, kar pa nikakor ni celotno Prekmurje. Ko berem razne forume, takoj opazim Ljubljančane. Pri pisanju izpuščajo črke, uporabljajo veliko tujih izrazov … Zdi se mi, da se pri pisanju vsi ostali potrudimo z uporabo knjižnega jezika, medtem ko oni, po večini, pač ne. Mislijo, da jih moramo vsi razumeti, čeprav včasih kakšen zapis preberem večkrat, da mi je jasno o čem govori.

Podnapisi le za prekmurščino?

Ko se je pred leti po televiziji predvajal film Petelinji zajtrk, katerega osnova je bila zgodba prekmurskega pisatelja Ferija Lainščka, sem bila najprej malo presenečena, da je film opremljen s podnapisi. Zgodba se namreč odvija v Gornji Radgoni, kjer ne govorijo prekmurščine, ki jo veliko ljudi opredeljuje kot najtežje razumljivo narečje. Čez nekaj let pa posnamejo film Pr’ Hostar, ki se dogaja nekje na gorenjskem in je govorjeno tamkajšnje narečje. Film ni opremljen s podnapisi in veliko besedila nisem razumela. Si torej jaz in meni podobni ne zaslužimo podnapisov in nimamo pravice do razumevanja filma?

Toliko ljudi sem že slišala blatiti čez prekmurščino, če pa kdo od Prekmurcev pojamra o nerazumevanju katerega od drugih narečij, ga takoj potolčejo in ožigosajo za Madžara. Živim v Prlekiji, ki je soseda mojemu domačemu Prekmurju in vedno znova slišim izraze, ki jih ne poznam. A zaradi tega ne blatim njihovega narečja. Nov izraz dodam v svoj ‘slovar’. In menim, da bi bilo prav, če bi vsi tako počeli. Veliko prijazneje je, če prosimo za razlago kakšne besede, kot pa če govorca takoj napademo in ožigosamo. Marsikdo ki se potrudi, lahko veliko (mogoče ne vsega) razume. A le, če želi in ne obsoja že vnaprej.

Pa tu ne gre le za prekmurščino. V Sloveniji je govorica tako pestra in raznolika, da bi morali biti ponosni na to, ne pa, da se obsojamo. A najbrž je to naša folklora. In moje pisanje ni nikakor mišljeno kot napad na govorce drugih narečij, ampak sem le želela prikazati, da ima vsako narečje svoje posebnosti, da se povsod najdejo izrazi, ki jih razumejo le domačini. In to je tisto, kar je zanimivo.

Govoriti ‘po naše’

Pa še na nekaj pomislim ob tem. Velikokrat slišim, da je nekdo že vrsto let v Sloveniji, pa ne govori ‘po naše’. V isti sapi pa zagovarjamo materni jezik in ohranitev tradicije. Morda pa tudi ta priseljenec goji ljubezen do lastnega jezika. Pa naj tu omenim še novinarje. Kolikokrat poročajo s Hrvaške ali nekaterih drugih republik bivše skupne države ali pa imajo v gosteh predstavnike teh držav in vsakič znova pogovor poteka v njihovem jeziku. Oni seveda odgovorijo v svojem jeziku. In če mi razumemo njih, bodo toliko razumeli tudi oni nas. Nobenega Hrvaškega novinarja še nisem slišala, da bi s Slovenci opravil intervju v slovenskem jeziku. Zakaj to dopuščamo? Se sramujemo lastnega jezika? Upam, da ne. Tudi vse več zapisov na socialnih omrežjih je v tujih jezikih – hrvaščini, angleščini, španščini … Neka punca mi je pred časom rekla, da ona lažje razmišlja v angleščini. Mar je potem takem njen materni jezik angleščina, čeprav je ‘pravo slovensko dekle’?

Kako pomemben pa je zate tvoj jezik, tvoje narečje?