Zapustiti cono udobja pomeni svobodo
Cona udobja, o kateri pogosto teče beseda, niti ni ustrezen izraz, saj je vse prej kot udobna. V bistvu je precej toga in dolgočasna. Omogoča nam sicer namišljeno varnost in nas odene v kokon zaščite, ampak v njej nič posebnega ne doživimo. Je kot ladjica v varnem pristanu, ki ne doživi nič pomenljivega – dobrega ali slabega (vse, tudi na videz slabo, je tukaj za našo osebno rast).
In tako ladjici minevajo dnevi, meseci in leta, in še vedno je na istem mestu – v svojem varnem prstanu. Po tolikem času je že pošteno načeta, čeprav nima za sabo skoraj nobene kilometrine. Njena prijateljica, ladjica 2, pa se pogosto odpravi v neznane vode. To jo vznemirja in poživlja. Pogumno odpluje iz pristanišča in željna novih dogodivščin pluje po širnem morju in raziskuje veličastnost modrine. Ne gre ji vedno vse po načrtih, kdaj pa kdaj jo ujame kakšna nevihta, vihar, brezizhodnost, a ladjica 2 se ne da. Zaupa, da bo na koncu vse v redu in tako tudi je.
Na svoji poti doživi veliko nepozabnega, spozna veliko drugih ladjic in krajev, in čez čas se ponovno vrne v pristanišče. Tam je še vedno ladjica, ki je ves ta čas bila zasidrana, skratka v coni poznanega. Ta sprašuje ladjico 2, kako se je imela na potovanju, in ladjica 2 ji z velikim zanosom opiše avanturo, ki jo je doživela. Ladjica, ki posluša, si želi, da bi tudi ona izkusila toliko stvari in šla onkraj svojih omejitev in strahov, ki jo zadržujejo v pristanu – v njeni coni udobja.
A sedaj čuti, da je prepozno. Ladjica je že precej stara in nima več moči, da bi živahno plula po oceanih. Drži se le poznanih kotičkov in poznanih ladjic, to je pač vse, kar pozna. In tako bo ladjica ostala v svoji lastni kletki, v tako imenovani coni udobja, do konca življenja, tako kot človek, ki gre težko čez svoje lastne omejitve ali omejitve, ki mu jih postavljajo drugi. In tako si zapravi priložnosti ter se stalno sprašuje »kaj bi …, če bi …«.
Včasih je težko biti kot ladjica 2, tako neustrašen, spontan in radoveden, a edino tako ne stagniramo na mestu ali celo nazadujemo. Prva ladjica noče sprememb, ker bi le-te morda zamajale njeno »varnost«. Boji se vsega, česar ne pozna, vsega, kar ji je neznanka. Raje se predaja rutini, dolgčasu, starim, že zdavnaj odsluženim navadam in naveličanosti. In tako ostaja v lastnih okovih. Druga ladjica pa, kot že rečeno, gre onkraj svojih omejitev in strahov in pogumno sprejme spremembe, ki jo oživljajo, ji nudijo svobodo in jo premaknejo z mesta. Pluje po morju, kakor mi plujemo skozi življenje, se uči, raziskuje in najpomembnejše, resnično ŽIVI.
Njena knjiga bi bila popisana z neštetimi zgodbami, izkušnjami in dogodivščinami, medtem ko bi bila knjiga prve ladjice prazna, neizpolnjena in neizživeta (tako kot življenje človeka, ki za vselej ostane v coni udobja) – a z velikim potencialom, ki ga ta ladjica vseeno premore.
V okovih poznanega in vsesplošno priznanega večina ljudi ostaja zato, ker ne ve in se boji, kaj bi spremembe prinesle. Bojimo se neznanega, ki pa bi nas v večini primerov potisnilo ven iz cone udobja. Tako bi doživeli več in videli več smisla v svojem obstoju. Z drugimi besedami, zares bi začutili, da živimo, ne pa zgolj životarimo iz dneva v dan. Ni treba, da v hipu naredimo drastične spremembe v svojem življenju, saj bi se, kot ladjica, ki bi se kar naenkrat nepripravljena podala v odkrivanje oceana, lahko zelo ušteli. Želja ali namera, da se želimo premakniti iz cone udobja, je za začetek dovolj. Je naš prvi korak. Naprej pa se vse odvija postopoma, z malo vloženega truda in volje. Brez trpljenja, dvomov in odrekanja. Skočimo! Več kot pasti (in se ponovno pobrati) ne moremo.
Cona »ne-udobja« je zakon! Popelje nas do svobode, znanja, živ(ahn)osti , napredka, novih doživetij in pozitivnih sprememb. Ko spremenimo svoje navade, se spremenimo mi sami, in ko se spremenimo, se spremeni vse okoli nas. Naše zaznavanje vsega, kar nas obdaja, je tedaj drugačno.
Komu pa ste vi bolj podobni: ladjici 1 ali ladjici 2?
Človek, ki skuša doseči svoje ideale, je podoben popotniku, ki se je povzpel na hrib; ko je prišel na vrh, ni bližje zvezdam, jih pa zato bolje vidi. (Tannery)
