Makrame

Makrame je stara obrt in umetnost vozlanja vrvi. Izvor makrameja sega v stari Egipt, kakih 3000 let pred našim štetjem.

Navadni vozel najdemo pri prvih človeških kulturah, saj so ljudje morali zavezati pas ali pa mrežo za lovljenje živali. Prva znana uporaba vozlanja izrecno v okrasne namene pa sega okoli leta 2400 pr.n.š., od koder izvira kipec Atejmeiza. uradniškega groba 5. dinastije. To je kip mladega atletskega moža, ki ima okoli pasu zavezan slavnostni predpasnik, na katerem se vidi okrasno vozlanje. Egipčani so pogosto uporabljali tkalski vozel, ki služi tako kot okras kot uporabni vozel pri zavezovanju pasov, zavezovanju moških in ženskih vrvi na tunikah, okraševanju sodov, ki je hkrati služilo temu, da so sode na ta način lahko tudi nosili.

Pri Asircih (900 – 600 pr.n.š.) na reliefnih podobah, v katerih so bili Asirci izredno dobri, vidimo detajle res. Rese lahko vidimo tako na reliefih kraljev kot vseh dvorjanov in tudi vojske. Različni tipi oblačil in celo pregrinjala kraljevskih konjev so bila okrašena s kompleksnimi prepleti čopov in res.

Inki so uporabljali quipu – pisavo iz vozlov, razčlenjeno do decimalk. Uporabljali so različne vozle in različne razdalje med vozli, da so sporočili,  kaj so želeli. Na žalost so Španci ob odkritju Amerike te izdelke uničili, saj so jih smatrali za bogokletne.

Arabci so imeli prav tako zelo dovršene tehnike vozlanja z vrvjo. Ko so Arabci leta 711 napadli kraljestvo Zahodnih Gotov (današnja Španija), je počasi začela tudi v Evropo prihajati moda vozlanja. K temu so 3 stoletja pozneje pripomogle tudi križarske vojne. Poleg tega je bila pomorska trgovina z Orientom zelo močna, zlasti v Mediteranu. Tehnike vozlanja so tako počasi prehajale v Evropo, kjer so dosegle svoj razcvet.

Po letu 1500 se je umetnost izdelovanja vozlanih izdelkov v Evropi širila predvsem iz Italije. Ženske so takrat izdelovale zlasti okrasje, kot so prti, okvirji za slike, zaključki raznovrstnih pregrinjal.  Izdelovale so tudi praktične stvari, zlasti poznane so lovske kape in torbe ter okrasni cofi na držalu tobaka. V 17. in 18. stoletju je bilo zelo moderno čipkasto vezenje, zaradi česar se je tudi vezenje vrvi oblikovalo v tako smer. Uporabljalo se je zelo tanke vrvi, tako prepletene med seboj, da s prostim očesom ne prepoznaš uporabljenih vozlov. Dandanes se takega makrameja praktično ne dela več.

V sredini 19. stoletja se je pojem makrameja dokončno oblikoval. Čas bidermajerja in impresionizma je zelo pripomogel s svojimi lastnostmi. Ženske višjih in srednjih slojev so imele služabnike, zato so imele čas vozlati. Vozlale so predvsem okrasne stvari, manj praktičnih. Izredno so cenili tudi modne dodatke k ženskim oblačilom. Victoria Cavandoli je proti koncu 19. stoletja izumila tehniko dvobarvnega vozlanja brez menjave vrvi. Tehnika nosi po njej tudi ime. Sestri Anna Cornelia in Maddalena Maurizio sta od leta 1881 do 1904 potovali po Evropi in zbirali ter prerisovali stare vzorce. Te vzorce sta razvili in dopolnili do neverjetne popolnosti. Makrame sta izdelovali iz izredno tankih niti in pri vozlanju uporabili izredno veliko različnih vzorcev. Vodili sta tudi šolo vozlanja za deklice. Njuna dela so neprekosljiva vse do danes.

V začetku 20. stoletja se je na makrame precej pozabilo, saj je prišla v ospredje uporabna umetnost. Šele v 60-ih in 70-ih letih 20. stoletja se je makrame začel počasi vračati. Ljudje si namreč želimo nekaj unikatnega, nekaj, česar ne moreš kupiti na vsakem vogalu. Makrame, tako kot druga ročna dela, se počasi vrača nazaj.

Se pa seveda v današnjih časih srečujemo z drugimi težavami. Težko je namreč dobiti vrv. Navadno vrv in juto lahko dobiš v kmetijskih zadrugah in drugih tehničnih trgovinah, bombažno vrv različnih barv, iz katerih lahko delaš raznovrstne makrameje, pa v Sloveniji zelo težko dobiš. Poleg tega vrv tudi ni poceni, makrame pa vzame kar nekaj časa. Osnovni makrame ni težek, če se ga človek želi naučiti. Tudi v knjižnicah obstaja nekaj dobrih knjig. Meni najljubša knjiga, ki mi je služila tudi kot literatura za ta prispevek, je Makrame – kot umetnost in konjiček za prosti čas avtorice Eve Andersen (knjiga je prevedena v slovenščino).

Vse fotografije, objavljene v prispevku, so fotografije makramejev, ki smo jih ustvarile z materjo in sestro. Lahko nas najdete na Facebooku, kjer je na voljo še več slik ter kontakt, če koga zanima kaj več.