Zahvala pogumnežem v belih haljah …
… ali kako se po padcu pobrati.
Odločila sem se za osebno izpoved, ki bo upam, še komu odprla oči in odkrila pravo vrednost slovenskih zdravstvenih strokovnjakov.
Lani avgusta sem nesrečno padla s kolesa. Splet raznih okoliščin je tistega dne botroval k temu, da sem se usedla na kolo in odpravila proti trgovini. Naredila sem preobrat, salto preko kolesa in pristala direktno na ustih, na asfaltu. Presenetljivo, saj sem v otroških letih, med igro, vedno padala le na kolena. Pred očmi se mi je stemnilo, a sem takoj vstala.
Dogodek se je odvil na kolesarski stezi poleg avtobusne postaje, v Ljubljani. Tam mi je požrtvovalno pomagala gospa Katja Stadler, zaposlena na Slovensko-nemški gospodarski zbornici. Takoj me je odpeljala na urgenco, saj bi na reševalno vozilo verjetno kar nekaj časa čakali, saj nisem bila v nezavesti. Kje je končalo moje kolo – ne vem. Očividci so ga premaknili na bližnjo zelenico, nato pa je za njim izginila vsaka sled. Moja diagnoza: ranjena ustnica, zlomljeni čeljustni greben in dva sprednja zgornja zoba. Sledila je operacija čeljusti ter nekaj nekajdnevno bivanje v prostorih oddelka za maksilofacialno in oralno kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Tam so zame poleg zdravnikov specialistov skrbeli zdravstveni tehniki obeh spolov. Slednje poudarjam, ker me je kar malce zabavala hudomušna misel o njihovem nazivu. Izraz medicinska sestra je splošno znan, a moškemu zdravstvenemu tehniku pa ni najbolj ustrezno reči brat. Saj ne dela v duhovniških vrstah, he, he,.. No, šalo na stran. Vsi so bili tako prijazni, da sem se počutila kot da bivam v hotelu s petimi zvezdicami. Pohvalila bi tudi tamkajšnjo dietno prehrano, nad katero sem se prav navdušila. Je zdrava in okusna ter postavi pacienta hitro nazaj na noge. Ga, po domače rečeno, spravi k močem.
Sledili sta plombi zob in pred kratkim še en poseg–korekcija brazgotine na levi strani zgornje ustnice. Slednjo mi je namreč potegnilo navzgor, pod nosom pa je na zaključku brazgotine nastala zatrdlina, majhna kroglica. Ta je bila izrezana.
Vsi vemo, da zdravniki niso vsemogočni, a rešujejo življenja, kar se močno približa pomenu te besede. Dokler kdo na lastni koži ne izkusi večje poškodbe ali ne utrpi napada kake resne bolezni, se morda še ne zaveda pomembnosti zdravniškega poklica. Ta je po mojem že sam po sebi naporen. Zanj je potreben velik pogum. Na primer, marsikdo težko prenese že le en samcat pogled na kri, razne medicinske pripomočke, in podobno. Kaj šele, da bi opazoval ranjene človeške organe.
Na podlagi teh vrstic bi se v prvi vrsti rada zahvalila gospodu Davidu Vozliču, dr. med., specializantu maksilofacialne kirurgije za dobro opravljeno delo. Zahvala gre tudi gospe mag. Andreji Eberlinc, dr. med., specialistki maksilofacialne kirurgije, ter vsem ostalim: zdravstvenim tehnikom, osebam na sprejemu bolnikov, kuharicam, čistilkam, osebju na urgenci ter osebju Zdravstvenega doma Ljubljana Šiška. Vaše delo je zapisano v večnost.