Dnevnik sodobne gospodinje: Kanglica za mleko

Starejša hčerka je iz knjižnice prinesla pravljico o kozi Kunigundi. Kmalu po tem, ko sva se zatopili v prebiranje najnovejše literature, se je v moji glavi porajalo vprašanje. Kozica Kunigunda je namreč v pravljici iskala mlekarno »Pri rdeči kanglici« in moja uganka, skoraj petletnici, je bila, če sploh ve, kaj je to kanglica?
»Ja seveda vem«, mi je skoraj nejevoljno zabrusila nazaj, »to je tisto za rože zalivati«!
Na glas sem se zasmejala in ji začela pripovedovati, kako sem jaz, stara toliko kot je sedaj ona in se mlajša, hodila s kanglico za mleko, po mleko k sosedovi teti Juliki. Po makadamski cesti, ki pelje rahlo navkreber, sem vsak večer le s težavo nesla prazno kanglico k sosedi in polno navzdol nazaj proti domači hiši. Bila sem ne samo rosno mlada, ampak tudi majhna, tako da se je kanglica vlekla po kamenju in nazaj grede oblivala moje noge s sladkim mlekom. Še vedno se tako živo spominjam lepljivega občutka te bele tekočine na spodnjih okončinah.

Vem, to se bere, kot da sem otroštvo doživljala v začetku 19. stoletja, a ni tako zelo deleč nazaj. Najlepša so bila poletja, ko so k teti Juliki iz Švice na oddih prišli sorodniki. Takrat, ko sem se na njihovem dvorišču pojavila mala jaz, s polno glavo svetlih svedrastih kodrčkov in kar nekaj odvečnimi kilogrami, nisem domov prinesla samo mleka, ampak še polne žepe švicarske čokolade. No, mleka sem več kot pol razlila, čokolado sem pa seveda skrbno prinesla na cilj. Teta Julika je kravo kmalu prodala in moje mlečne prigode so se končale. V tej smeri. Mama se je namreč zmenila z drugo teto, teto Micko, da sem po mleko hodila k njej.

Kanglici za mleko sta ostali enaki, ena črna z ročicami in druga v beli različici, vendar pot do »mlekarne« je bila čisto druga. Leta sem hodila po njej k teti Micki po mleko. Postali sva pravi prijateljici ter zaupnici in ko smo se nekega dne, ko sem bila že gimnazijka, obojestransko odločili, da se naše mlekarsko sodelovanje zaključi, mi je bilo hudo kot le malokdaj.
Četudi nisem več hodila tja po mleko in sta moji dve kanglici od tistega dne upokojeni, sem teto še obiskala …

Sedaj, kdaj postojim na njenem grobu in se spominjam najinih pogovorov … Ko tako gledam nazaj, se zavem, da se je moja »gospodinjska kariera« začela pravzaprav z mlekom. Mleko je bilo namreč moja prva zadolžitev, doma ga je bilo še potrebno obdelati, kar je, takoj ko sem bila tega sposobna, padlo na moja ramena. Nemalo negodovanja iz moje strani, kot si lahko predstavljate, je bilo. Kot da sem jaz nek ljubitelj mlečnega!?! Vse v povezavi z njim mi je smrdelo, še dandanes se ga ne pretaknem. A kako je šele smrdelo, ko je prekipelo … ja, s tem mlekom je bilo nemalo neprijetnih in smrdečih prigod. Mleko iz kanglice je bilo doma namreč najprej potrebno prekuhati. Za v ta namen je služila ena posebna posoda, ki je bila vedno prismojena. In posledično jo je bilo težko očistiti. Seveda je bil postopek kuhanja mleka sila zapleten za otroško mene, ki sem mogla stati zraven štedilnika in čakati, da bo tisti liter domačega mleka začel vreti, medtem ko bi z veseljem počela druge stvari. Prisežem, če sem le za sekundo pogledala proč, je vzkipelo in se prismodilo na kuhalno ploščo. In povem vam, ni večjega smradu kot prismojeno mleko.
Iz današnjega vidika, sem sila hvaležna, da v tistem času še nismo premogli prenosnih telefonov in drugih elektronskih naprav. Te bi zagotovo spremenile moje, že tako naporno, kuhanje mleka v smrdečo nočno moro. Bi pa lahko dala kakšno fotografijo prižgane brozge ali zadimljene kuhinje na socialna omrežja, to pa zagotovo.

In kako je šele smrdelo, ko se je mama odločila, da bo iz mleka naredila skuto. To je bil zame vonj za zastraševanje. In tista smrdeča sirotka, noro grozno se mi je zdelo, kako se lahko sploh dotika tega. In moj ati, ki se je kar pripravljal na bruhanje, kadar je zaznal vonj po skisanem mleku. Ampak, ko je nato, po nekaj dneh muk, nastal skutni zavitek ali je zadišalo po domači haloški gibanici, so bile vse neprijetne vonjave pozabljene.

Da ne pozabim omeniti epskih prepirov z mojim bratom, ki je bil včasih pozvan, da opravi moje delo namesto mene. Mleko je bilo vrelec vseh kreganj, v vse dimenzije, v mojem otroštvu. Če je brat že opravil prvo polovico moje naloge in je šel, s strašansko muko, mleko iskat, se je obvezno zataknilo pri toplotni obdelavi, ki verjetno v vseh letih moje mlekarske kariere, ni minila brez kričanja nekoga iz našega gospodinjstva.
Seveda smo tisto mleko, ki je po kuhanju in hlajenju, končalo v hladilniku, prestavljali iz police na polico ter negodovali, da zavzema ogromno prostora in da dela le gnečo in da smrdi in da nimamo kam z njim… ko tako pomislim za nazaj, sploh ne vem, zakaj smo hodili po mleko, saj noben v družini, razen muckov, mleka ni maral. A sem vseeno hvaležna, da je bilo tako. Mleko v tetrapaku nima zgodbe.

Danes z nasmehom gledam nazaj in z veseljem odgovarjam na vsa vprašanja mojih punc, ki si mojih mlekarskih dogodivščin ne znata niti predstavljati, a se neskončnih zgodbic ne naveličata zlahka. Tudi moji, davno upokojeni in za dolg čas pozabljeni, kanglici za mleko, smo izbrskale na enem izmed obiskov pri mojih starših. Da sta ju punci videli. In preizkusili. Vanje bomo spomladi zasadile rožice. Tako velik del moje zgodovine enostavno ne more ostati zakopan globoko v omari spominov …