Medalja za starše
Res, medaljo si zaslužijo starši, ki so v tem razvitem svetu sposobni otroku razložiti, zakaj mu ne morejo kupiti stvari, ki mu pričarajo smeh in veselje na njegov nežen obraz. Ne želi si veliko, a tudi tistega nekaj malega mu ne morejo kupiti.
A to še ni najhuje. Tudi pri hrani se morajo odločati za hrano po “tako zelo” nizkih cenah. Kar mraz te spreleti in iščeš odgovore na svoja vprašanja, a jih nikoli ne najdeš. Nori svet ponudb in zavajanj, kaj je najbolj poceni, najbolj ugodno in dobro. Pravo nasprotje od tega, kaj je najbolj zdravo, a tukaj pozabijo, da je tudi veliko dražje. Pa saj ne pozabijo, pač komercialni triki te resnice ne potrebujejo. A svet gre naprej in tako majhni kot smo, nam vlečejo zaveso pred oči in nam prikazujejo le tisto, kar je slabše kje drugje. Spet ni pomembno tisto, kar je pri njih boljše.
Kaj vidimo mi, ki smo eni od generacije, ki so nam polnili ušesa, da moramo delati za našo prihodnjo generacijo. Zato smo se marsikje odrekali višjim plačam, regresom pa vendarle smo bili vsi nekako zadovoljni. A čas, kako zelo smo lahko zadovoljni, ker smo imeli delo, imeli smo “sicer majhne plače”, a bile so redne, zdaj kaže drugačen obraz. Kako dobro je bilo vedeti, da bodo tudi tisti za nami imeli kaj dati v usta. Dobro so nas naučili, a realnost je prišla hitro na svetlo.
Kar dovolj mlade so nas upokojili, češ, mladi naj delajo. Se strinjam, vendar pa se ne strinjam s tem, da ko človek neha delati, da mora nehati tudi jesti, živeti v slabših pogojih, skratka, takrat, ko bi moral uživati zaslužen mir in počitek, moraš dobro razmišljati, kako preživeti. Že ko si dobil prvo pokojnino, nisi mogel verjeti. Po tolikih letih dela?
Položnice so vedno višje, ne vem, ali smo lahko srečni, da si lahko privoščimo najcenejšo hrano, da zdravil ne omenjam, da so možnosti, da poskrbiš za sebe zelo, zelo majhne ali pa jih sploh ni. Kakšen začaran krog.
Težko to napišem, a vendarle bom. Že danes morate mladi razmišljati, kako srečni boste, ko boste šli v zaslužen počitek, ko boste uspeli prislužiti upokojitev. Vsega boste imeli dovolj in zavedanje, da na stara leta ne potrebujete veliko. Kako zgrešeno razmišljanje. Kako zelo me zaboli že samo, ko razmišljam, kaj vse bi želela podariti vnukom, nič razkošnega, ampak nekaj, kar bi jim pričaralo tisto čudovito iskrico v očeh.
In na koncu koncev so naši veljaki razmišljali, kako zakamuflirati razlike med otroci z enakimi uniformami. Res verjamejo, da bi s tem pod preprogo pometli vso nesnago. Hm, kako rada bi videla naše politike uniformirane. Bilo bi zanimivo. Še bolj pa bi rada slišala odgovor njihovim otrokom, oh sine, hčerka moja, tega ti res ne morem kupiti. Ja, ta avto je pa res predrag.