Moj korak do Nove Zelandije

Po pripovedovanju iz Sarinega osebnega dnevnika…

»Odločila sem se, da si dam priložnost, da izvem, ter na lastni koži občutim, če kje, na kakšnem drugem koncu sveta, obstaja drugačen način življenja. Življenje, v katerem prave vrednote še vedno obstajajo, kjer rek »Čas je denar« še ni zakoreninjen v miselno naravnanost ljudi. Kraj, v katerem večna dirka s časom in stres še nista stalnica. Želela sem odpotovati v kraj izven Evrope.

Pripovedi mojih prijateljev, ki so Novo Zelandijo že obiskali v letih poprej so mi dale upati, dale so mi vedeti, da imam v osrčju Nove Zelandije priložnosti in možnosti, da izrazim svoje talente. Verjela sem, da mi bo potovanje dalo nov zalet, razširilo moja obzorja.

Pot z letalom je bila polna pričakovanj. Vmes me je občasno zgrabila panika in polastili so se me dvomi. Ni me bilo strah same poti, čeprav ne letim rada. Strah me je bilo prihoda. Prva stvar, ki se mi je zdela zelo nenavadna se je zgodila,  ko sem stopila iz letališča in odšla na avtobusno postajo. Tam sem starejšega gospoda vprašala, če sem na pravi postaji.  Prijazno mi je odzdravil in z nasmehom na obrazu vprašal kako sem. Takoj na začetku poti sem začutila pozitivno naravnanost ljudi in gostoljubnost. Tudi voznica avtobusa, starejša temnopolta ženska, mi je nadvse prijazno povedala kje naj izstopim, ob vprašanju kje je moj hostel pa je odgovorila: »Ljubica naravnost pred tabo.«.

Začutila sem drugačno atmosfero, drugačno energijo, takšno, pozitivno in začela sem resnično verjeti, da sem našla svoj boljši jutri.

Minilo je eno leto in pol odkar živim na Novi Zelandiji. Od začetka sem obkrožena s pozitivnimi ljudmi, imam krila, moje sanje pa postajajo resničnost. Ko sem odšla od doma nisem imela večje odgovornosti, živela sem v udobju »hotela Mama«. Sedaj sem vstopila v svet odraslih, postala ženska, ki je iz nič zgradila veliko.

Ko sem odšla  sem vedela, da nimam česa izgubiti, pridobim pa lahko veliko. Prijatelji in družina bodo vedno z menoj, saj pravih ljudi  v življenju, nikoli ne izgubiš, vedno ostanejo ob tebi. Ohranila sem tesen stik s svojo družino in prijatelji. Šele tako daleč od doma, se namreč zaveš, koliko ti ljudje resnično pomenijo, hkrati pa sem se naučila ceniti, kar sem imela doma.

Spoznala sem svojega sedanjega partnerja Mika in ne dolgo nazaj sva kupila hišo in zemljo, na kateri bom imela konje. Mike iz mene privablja le najboljše, je moj partner in  najboljši prijatelj.

Nova Zelandija je kraj, kjer sem premagala vse moje predsodke in dvome, kjer je moj strah o neuspehu in neodobravanju izpuhtel v zrak.  Iz nič sem dosegla veliko. Našla službo, partnerja, nadgradila in nadaljevala svojo strast – delo s konji, pridobila prijatelje in zaživela na novo. Tudi vsak izmed vas si zasluži imeti lepši jutri. Moč je v nas samih, samo verjeti moramo. Ko dobite priložnost, ji torej recite: »DA«, šele  kasneje razmišljajte kako in kaj. Ker boste zmogli. Imate vso pravico, da ste srečni in pri tem ne potrebujete veliko. Jaz vsak dan diham zrak svobode in zajemam neskončne možnosti ter živim svoje sanje.«