V začaranem krogu življenja
Ste se kdaj zalotili, da se vaše življenje pravzaprav vrti v nekem začaranem krogu. Vsak dan enako. Hitenje, obveznosti, služba in pehanje za denarjem, ki ga potem neumorno zapravljamo za stvari, zaradi katerih naj bi se počutili bolje, v resnici pa nas pahnejo le v še večji začarani krog življenja … Hitri pogled na uro, medtem ko hitimo od enega opravka k drugemu, vmes zazvoni še telefon … Uf, koliko stvari moram še postoriti danes … in jutri … jutri se začne nov krog, nova bitka. Bitka za …?
In si rečem, človek ustavi se. Ne tekaj sem in tja kot obseden. Vzemi si čas. Poglej okoli sebe, vzemi si čas za družino, prijatelje, za to, da v miru zajameš zrak v svoja pljuča. Nič ti ne bo ušlo. Nič se ne bo podrlo. Vse bo še vedno delovalo, in vse bo še vedno tam, ko se boš vrnil. Le da se ti bo vse zdelo boljše in lažje. In razlog za to je povsem preprost – spočil si se, regeneriral, napolnil baterije.
Ljudje se tako pehamo in ženemo. Se odrekamo. Čemu in zakaj? Vse prevečkrat namreč pozabimo na tiste drobne male užitke v življenju, ki jih denar nikoli ne bo mogel kupiti. Malenkosti, ki naredijo dan znosnejši in življenje lepše. Kaj nam pomaga pehanje za uspehom, denarjem, nazivom, če v vsem tem našem boju pozabimo nase, na prijatelje in kar je najhujše – pozabimo živeti! Življenje je tu za to, da ga izkoristimo do zadnje sekunde. Eno samo življenje imamo. Nimamo popravnega izpita. Seveda je treba delati, izpolniti svoje obveznosti in dolžnosti, tudi denar potrebujemo, da lahko naše življenje v osnovi funkcionira, saj seveda zgolj z nasmehom ne moremo plačati položnice in z lepo besedo kupiti kruha v pekarni, ampak ali res potrebujemo kupe denarja zato, da ga potem zapravimo za nesmiselne reči, s katerimi se le odkupujemo sami sebi (in drugim) za čas, ki ga nismo preživeli skupaj. Včasih me je groza v kako zelo potrošniški družbi živim. Prav žalosti me. Seveda si tudi jaz rada kupim kakšno ”lepo, nepotrebno stvar”, ki mi polepša dan, a zame je to cvetoča lončnica. Ne pa cel dan prebit v pohajkovanju po trgovinah in prečesavanju ponudbe, za katero mi reklame obljubljajo, da jih nujno potrebujem za moje boljše počutje in lepše življenje. In tako na koncu prideš iz trgovskega centra, ki ti je pobral vso energijo, v vsaki roki pa po nekaj vrečk, za katere v veliki večini že na poti do doma pozabiš kaj je sploh v njih. Ali ni to žalostno?
In delo, delo, delo. Pravijo, da smo Slovenci marljiv narod. Ponosna sem na to. Saj verjamem, da z delom lastnih rok lahko dosežemo marsikaj. Ampak, treba se je znati tudi ustaviti in si vzeti čas za prijatelje, družino, nas same.
Sama vem, da se pogosto kar ne znam ustaviti. In še ko se, se velikokrat zalotim, kako sem z eno nogo in obema rokama še vedno v delu. Kako mi misli uhajajo k delu. Kako v glavi delam nove načrte in nove plane. Posledično sem nato jezna sama nase, kar pa se v večini primerov to pri meni pokaže kot tečnoba. In to je ”recept za katastrofo”. Saj vemo, to, kakšne volje smo, vpliva tudi na počutje ljudi v naši okolici. Še takšen dobrovoljček in optimist bo padel pod gručo sitnih tečnob (ali zgolj ene res tečne ženske). In ”prost” dan, ki ni bil prost, ampak je bil zato, ker ne znam stopiti iz začaranega kroga, je na koncu še bolj naporen kot običajen delovni dan. In kaj sem dosegla? En velik nič!
Ali pa … poznate to, ko mislite, da morate biti vedno na voljo? Po napornem dnevu, ko si zaželite le svojih pet minut in skodelico vaše najljubše kave. Se ravno usedete, začnete uživati v tišini in temu, da nihče ničesar noče od vas in takrat … zazvoni telefon. Aaaaaaaaaaaa! Rada klepetam. Tudi po telefonu, če ne gre v živo, ampak včasih, ko zazvoni telefon, bi se najraje skrila pod posteljo. Me ni. No, pa sem se sčasoma naučila tudi tega, da če nisem pri volji za sproščen, neobvezen klepet ali pa ”reševanje sveta” enostavno ignoriram klic. Ne, ne oglasim se. Včasih se to zgodi ker telefona res ne nosim naokoli s seboj, včasih pa, ker se mi enostavno ne da. Tako. Priznam! Ne ljubi se mi! Ne morem. Ne želim. Nisem pri volji. In ne bom. Dobra stvar mobilnih telefonov je, da bodo vsi podatki še vedno tam, čakali, da jih pogledam, ko bom čez pol ure pripravljena prisluhniti tistemu na drugi strani. Sem zato grozen človek? Ne bi rekla. Sem le človek, ki je postavil svoje meje, da ni vedno in povsod dosegljiv.
A preden sem prišla do tega spoznanja, da se lahko izklopim, pa me bo delo naslednji dan še vedno pridno čakalo in da ni hudega, če se ne javim na telefon medtem, ko uživam svojih pet minut. In predvsem, da ni nič narobe, če kdaj čemu rečem:”ne,” je preteklo zelo veliko vode in še zdaj me kdaj popade malček slabe vesti. Le kako si drznem … 😉
Oh, kolikokrat se mi je (in se še) to zgodilo. Enostavno nisem znala izklopiti in se predati užitku. Življenju. Delo od doma ponuja toliko prednosti, a je hkrati lahko zelo zahrbtno. Sploh, če si človek kot jaz, ki želi biti na voljo, v pomoč in imaš občutek, da zanemarjaš svoje dolžnosti, če tega ne storiš. Je že tako pri meni, da je že od otroštva dalje bila skrb za druge nekako del mojega vsakdana. In tako je še danes. Skrb za starša, pa moža (priznajmo si, drage soproge, četudi jih ne razvajamo, vseeno pazimo, da našim boljšim polovicam ni hudega). Tudi moje delo je takšno, da je polno komunikacije z ljudmi. In nekako čutim odgovornost, da vsem tem ljudem čim prej odgovorim. Zato tudi, ko izklopim službo, v resnici še vedno na eno oko spremljam dogajanje in vskočim, če in ko je to potrebno. In ker rada delam to kar počnem, mi vse to ni težko. Ampak, ko se moje baterije iztrošijo … Takrat se izklopim.
Vesela sem, da sem se končno naučila, da se kdaj popolnoma izklopim. Brez kančka slabe vesti. Ni telefona, ni računalnika, še manj interneta. Nič. Me ni in me ne zanima. Vsaj danes ne. Danes je moj dan. Dan, ko uživam v življenju. Včasih sem imela blazno slabo vest, če sem imela prost dan. Smešno, naj sem proste dni še kako privoščila vsem okoli mene (sodelavcem, prijateljem, družini), pa sama kar nekako nisem mogla dojeti, da tudi meni kdaj pripada dan na off in, da je to popolnoma prav in sprejemljivo. Morda to izhaja še iz moje prejšnje službe. Ko sem si vsak prost dan morala krvavo izboriti in moje argumente ”za” konkretno podkrepiti. Če ni šlo ”za življenje”, ni bilo prostega dne.
Potem pa se je moje življenje spremenilo, nova služba, novi ljudje in tudi novo službeno okolje v katerem so bile stvari urejene. Prvič v življenju sem imela službo, ki sem jo ob vstopu skozi vrata vklopila in odklopila čim sem po končanem delavniku stopila skoznje na prosto. Ni bilo klicev v mojem prostem času, delavnik je bil dolg 8 ur in nič več, če se je že zgodilo, da je bilo treba kdaj podaljšati, sem nadure lahko koristila. Dopust? Ni problema, povej kdaj ga potrebuješ. Takrat so se začele tudi v meni dogajati spremembe, ko sem ugotovila, da tudi jaz lahko kdaj pa kdaj malo izprežem.
In danes sicer delam od doma, kjer je zelo težko ločevati med službenimi in hišnimi dolžnosti, saj se oboje nekako prepleta skozi cel dan, ampak za spremembo od nekdaj, se znam sedaj povsem oddaljiti od vsega in enostavno zgolj uživati v dnevu. Brez slabe vesti. Na polno. Ali pa si vsaj privoščim sproščujoče popoldne brez vseh motenj. In ko se ponovno priklopim, sem prerojena, spočita in polna zagona in novih idej. In še nekaj pomembnega sem spoznala v tem našem neutrudnem pehanju dan za dnem. Pride dan, ko bi človek lahko gore premikal in pride dan, ko ti enostavno nič ne gre. Najslabše se je siliti, ko ti ne gre. Takrat si boš naredil še več dela. Takrat se posvetim rečem, delu, za katerega mi sicer primanjkuje časa. Potem naslednji dan pa mi uspe narediti vse in še več.
Pred kratkim sem na internetu zasledila zanimiv posnetek. Kako je naše življenje kot prazen kozarec za vlaganje. In od nas je odvisno, kako ga bomo zapolnili. Če bomo življenje zapolnili pametno, bo tako v njem prostor (čas) za delo, užitek, hobije in prijatelje … tako bomo živeli polno. Zato nikar se ne pehajmo za tistim kar pravzaprav ni pomembno. Ampak se prepustimo in si življenje zapolnimo z rečmi, ki so resnično pomembne. Delajmo na sebi. Poskrbimo, da bomo srečni, kajti le, ko bomo srečni, bomo lahko dobro delovali. Prav tako bo naše počutje vplivalo na naše medsebojne odnose. Vzemimo si čas in negujmo naše odnose. Ne pozabimo na hobije in naše skrite strasti. To, da si vzamemo čas in počnemo stvari, ki nas veselijo in v nas prebudijo otroka in vzbudi zadovoljstvo je največ, kar si lahko poklonimo. In tega nam nihče ne more vzeti, razen nas samih.