Trk razuma in čustev
Žensko se velikokrat povezuje s čustvi in moškega z razumom. Če se med seboj uskladita, lahko ustvarita harmonično delovanje. Preveč enega ali drugega ju vrže iz ravnotežja. Vsi pa iščemo uravnoteženost, da bi bili vitalni v svojem življenju. Nobena skrajnost nam ni v prednost. Zmoremo biti celoviti in pozorni koliko je v nas vsega in vsakega?
Razum lahko primerjamo z vožnjo. Tja kamor bomo usmerili krmilo, v tisto smer bomo šli. Četudi razum deluje hladno, je mnogokrat bolje sprejet kot čustveno izražanje. Predvsem je lažje obvladljivo, nad čemer se veselijo tudi drugi, ki tako z nami lažje „operirajo,“ kar jim daje svojevrsten občutek varnosti. Razumski odziv na dražljaj je premišljen, kontroliran in pod nadzorom. A čustva so močnejša. Pridejo iz globin, niso površinska. Tako videz lahko prevara. Nekdo, ki je videti hladen, lahko v sebi čuti veliko strasti, ki jo navzven ne izrazi. Bodisi si to sam brani ali drugi ljudje, kultura v kateri živi. Lahko se odloči. Izbere, kako se bo odzval na dogodek. Vendar tisti, ki zna opazovati in začutiti drugega, bo prepoznal razliko, kdaj deluje iskreno iz srca.
S čustvi je drugače. Toplejša so in včasih se zdijo nekontrolirana, kadar po daljšem zadrževanju izbruhnejo iz nas. Čutimo jih v sebi, ko žele priti na površje, da bi bila videna in slišana. Kadar ne čutimo, da bodo sprejeta ali razumljena, ta čustva potlačimo vase. Takrat čustva ogradimo s hladnim razumom z namenom, da ne bi čutili bolečine in uporabimo samozaščitne mehanizme. Pri tem posameznikova iznajdljivost in izvirnost nima meja.
Čustva spominjajo na morje. Valovijo kot plima in oseka. Tudi čustva imajo svojo globino in plitvino. In čustva želijo biti občutena in izživeta. Iščejo pot, da bi se izlila oziroma izrazila. Imajo energijo. Čustva pravzaprav so energija v gibanju. Za gibanje pa vemo, da ni statično in ne počiva. Želi biti pretočno. Ravno tako naša čustva. In če jih ne bomo izrazili zavestno, bo to nalogo zanesljivo opravilo naše telo s simptomi, ki so izraz neravnovesja kot posledica globljih občutij. Vse dokler ne bomo doumeli, kaj nam čustva sporočajo in kako nam želijo pomagati. Tako uvidim, da v strahu spoznam pogum. V jezi najdem moč. V žalosti se odprem. V veselju poletim in v sočutju samo sem.
Dovolimo pa si preseči tudi svoje sence. Tako premaknemo odpor, zmehčamo napetost, opustimo nadzor, ostajamo prizemljeni in snamemo ščit. In se osredotočimo na dih. Vzpostavimo spontanost in vedoželjno igrivost, da gremo lahko nežno skozi izkušnjo. Brez upiranja, trenja in napetosti. Gre za izražanje trenutnega doživljanja, v sedanjem trenutku, ki je edini, ki je živ in ga lahko doživimo v polnosti, takšnega kot je. Za to je potrebna odprtost in iskrenost do sebe ter drugih. Biti prisoten in pristen v življenju, ki ga živimo. Mi vendar smo izraz življenja v gibanju. Z gibom, zvokom in dihom, najpomembnejšim delom sebe, ki nas povezuje z dušo in intuicijo.
