Potopisi

Tolstoj, oblica in odrešilni otroški jok na Jelenovem otoku (gr. Brentonida; ilirsko brenton = jelen) ali Braču

od Franc Malečkar · Objavljeno 2. 8. 2023 · Posodobljeno 2. 8. 2023

Deli:

… Otok brez vode.
Na tvojih jasah izviri ne vrejo.
Potoki ne tečejo po tvojih soteskah.
Piješ jutranjo roso in nočni dež, ki ti ga prinašajo nevihtni oblaki.
Sinovi Jadrana in Sredozemlja …

(Brač, Vladimir Nazor – rojen v mestecu Postira)

Otok Brač je s površino 395 km²in številom prebivalcev primerljiv s tolminsko občino. Tretji največji jadranski otok in največji v srednje-dalmatinski otoški skupini (1) ima ovalno obliko. V dinarski smeri meri 40 km, prečno nanjo pa je 12 km, s 180 km dolgo obalo. Vidova gora sega 780 m m n.m. in je najvišja na jadranskih otokih (2). Gradijo ga izbočeni apnenci, enako stari kot tisti na Krasu. Od ravnikov in dolov v osrednjem delu otoka se spuščajo strma pobočja in hudourniške doline proti zalivčkom. Zaradi tega in piratov so nastala obmorska naselja najkasneje. Imena nekaterih mest se pričenjajo s Su…, kot sta npr. Sutivan in Supetar. Podobno je pri imenih slovenskih krajev, kot so Šmarje, Škocjan in Šempeter; gre za okrajšavo »sveti«. Selca se pohvali kot mesto z največ spomeniki in doprsnimi kipi na prebivalca na svetu. Ime Brač izhaja iz samostalnika »brenton«, ilirske besede za jelena, kultne živali v indoevropskih mitih. Grški pomorci in trgovci, katerih kolonizacija se je omejila le na izmenjavo blaga, so ga imenovali Bretonida ali Elafuza (grško elaphos je jelen). Rimski zgodovinar Plinij Starejši piše, da je znan po kozjem mesu: »caprislaudata Brattia« (3).

Koncem junija 2023 smo preživeli deset prekrasnih dni nastanjeni v Sumartinu. Romantičen, kužkom prijazni, apartma v 250 let stari hiši, 70 m od plaže, nam je oddal Ivica Pletikosić, Ive med domačini (030687391). Je Pirančana z braškimi koreninami, jamar in doktor znanosti s področja zgodovine. Med drugim mi je povedal zakaj je imela Nova vas nad Dragonjo leta 1910 samo sedem pismenih oseb … vas zanima? Odgovor je na koncu zapisa.

Z njegovo pomočjo sem zbral nekaj praktičnih napotkov, izkušenj in vtisov, o katerih nisem našel dosti podatkov v literaturi; od Kolača, naravnega mostu, do jame, v kateri je otroški jok rešil življenja skoraj 30 domačinov.

Po braških cestah in obžalovanje »nekdanjega sistema«

Na Brač smo potovali z avtom, po avtocesti do Splita, nazaj iz Makarske, za okoli 26 oz. 28 evrov cestnine. Tu in na otoku so izstopali številni kombiji s poljskimi registracijami. Izračunali so, da je to najcenejši prevoz, če ga najameta družini. Trajekta iz Splita v Supetar in obratno vozita kot medmestna avtobusa, skoraj vsako uro do polnoči, eden proti drugemu. V visoki sezoni, oz. kot pravijo na Braču »med obema Marijama«, tj. od srede julija do srede avgusta, je gneča za vkrcanje nepopisna in blokira promet v obeh mestih. Da bi postavili pristane izven naselij, ni posluha. Zaradi tega smo se vračali iz Sumartina v Makarsko, ki ju povezuje manjši trajekt s skromnim številom prevozov. Potrebna je rezervacija. Za prevoz, z avtomobilom, smo plačali okoli 35 evrov.

Asfaltirane ceste na otoku so še tiste iz srede osemdesetih let prejšnjega stoletja. Izven njih je potreben razmislek o višini podvozja. Številni so prometni znaki, ki opozarjajo na goveda, čeprav jih ni več. Našli smo le enega z ovco, ki so pogoste. Od gospodarskih dejavnosti je ostal samo turizem, pa še ta v ozkem časovnem pasu. Kamnolome je prvi predsednik Hrvaške oddal svojemu učitelju tenisa, ki jih je uspel »zapraviti«. Na mestu nekdanje tovarne žvečilnih gumijev, ki je dala zaposlitev številnim ženskam, je sedaj trgovski center. Ribištvo, za katerega se smatrajo Sumartinci za rekorderje v BRT/prebivalca, je v krizi zaradi prelovljenosti in kvot. Zaradi tega ne čudi zaskrbljenost otočanov ob draginji, ki jo je še povečal prevzem evra. Kolikor smo lahko preverili, je vse dražje kot v Sloveniji, razen dizel goriva. Liter je za okoli dve desetini evra cenejši.

Braška gastronomska specialiteta je vitalac, na ražnju pečeni v črevesju zaviti notranji organi jagenjčka. To je starodavna jed, imenovana tudi hrana pastirjev, ki je že več kot desetletje zaščitena. Braški vitalac predstavlja spomin na ene prvih stikov z grško civilizacijo in prebivalci otoka Brač (4).Prizor je iz vasi Gažul. Po drugi svetovni vojni se je izpraznila, turizem jo počasi ponovno naseljuje (povezava na lego).

Sumartin, najmlajše braško mesto, in vzhodni del otoka

„Malo misto“ (491 preb. leta 2011) so 11. novembra 1646 – na praznik svetega Martina – ustanovili begunci z dalmatinske obale in Bosne in Hercegovine, ki so bežali pred otomanskimi vpadi v času Kretske vojne (1645–69). Skupina frančiškanskih bratov, v spremstvu številnih beguncev, je dosegla s čolni najbolj vzhodno konico otoka. Vas je nastala okoli že obstoječe zapuščene cerkvice sv. Martina.Frančiškanski samostan je bil zgrajen na mestu hospica za menihe iz Imotskega in Makarske. Današnja stavba, brez križnega hodnika, je iz XVIII. stoletja. Na njegovi južni fasadi je spominska plošča graditeljem, pod jo pa odtis stopala sv. Martina(5). Je moral biti manjše rasti, saj ne presega 10 cm. Njemu posvečena neoromanska cerkev je iz leta 1913. Med drugo svetovno vojno je bila delno porušena, ker je bila v sosednji stavbi nemška vojaška bolnica. Sredi septembra 1944 so se izkrcali partizani s pomočjo zaveznikov in v tridnevni, krvavi bitki (umrlo jih je preko 50 mrtvih) zavzeli otok. Nemci so se predali, ker jim je zmanjkalo streliva. Angleži jih niso hoteli prevzeti, ker ni bilo hrane. Zaradi tega so bili ustreljeni, na kar še spominjajo luknje v fasadi hiše v mandraču. Spomenik v spomin osvoboditeljem je zanemarjen in večkrat poškodovan. Ni tako s ploščo, ki opominja na umorjene po vojni.

Tu se je rodil leta 1943 Peter Skansi, košarkar, ki je s Trevisom postal pred tremi desetletji italijanski prvak; kot trener je bil s hrvaško reprezentanco srebrn na olimpijskih igrah v Barceloni.

Eno-dvo-nadstropne hiše s kamnitimi strehami in žlebovi (rigalicami po braško) so razporejene vzdolž mandrača v zalivu. Med kamnitimi bloki v pristaniške obale in iz razpok v stenah stavb izraščajo grmi kapre. V pritličju so trgovine in gostinski lokali, v katerih se zjutraj dobijo domačini na klepetu. Vtis zaspanosti razbijejo velike ribiške ladje, trajekt in turistične ladje iz katerih se dolgo v noč razlega glasba (6).

Verjetno ni obiskovalca Sumartina, ki bi ne odnesel s seboj tega motiva. Mestna in bližnje plaže žal niso kužkom prijazne.

Na sprehodu ob obali proti svetilniku v obliki cerkvice naletimo na velik razpadajoči hotel v nekdaj lepem parku z baliniščem in pogledom preko zaliva. Po drugi svetovni vojni so v njem počitnikovali delavci iz Subotice. Ko jih je bilo več od razpoložljivih postelj, so se namestili pri domačih sobodajalcih. Od osamosvojitvi države je bil izropan in propada zaradi nedorečenega lastništva.

Ako nadaljujemo proti severovzhodu se lahko spustimo skozi borov gozd, z grmičevjem mirte v podrasti, do velike prodnate plaže opremljene z igrali na morju. Sledi polotok s cerkvico svetega Roka. Njeno okolico predstavljajo v turističnem prospektu: »…ena najlepših lokacij za pokopališče na svetu …«. Tako kot drugod na otoku ga zavzemajo s kamnitimi ploščami pokrite grobnice, v katerih so na obeh straneh police za krste.

Po slemenu polotoka sledimo smernim tablam za jamo Lučica med oljčniki omejenimi z grižastimi suhimi zidovi ins kupi kamenja, grobljami, med drevesi (lega na povezavi). Med drugo svetovno vojno so se zatekli domačini v podzemlje. Nemci so domnevali, da so partizani in so hoteli zmetati vanj bombe. Trenutek prej je zajokal otrok in s tem rešil okoli 30 sokrajanov. Kata Jovanović je dala postaviti oltar s kipom Blažene Device Marije. Obisk okoli 8 m dolge in 4 m visoke zakapane dvorane na pobočju breče v udornici je prost (7).

Pogled iz jame Lučica, ki razgalja brečo na obodu udornice. Nedaleč od votline je istoimen prodnat, romantičen zalivček. Morje je tu izlužilo fosile školjk rudistov v apnencu.

Upravno središče vzhodnega dela otoka je mesto Selca. Osrednji trg obvladuje neoromanska cerkev Kristusa Kralja s 45 m visokim zvonikom, zarasi česar jo imenujejo Braška katedrala. Največja tragedija v njegovi zgodovini se je zgodila avgusta 1943, ko so ga italijanski okupatorji požgali, da bi se maščevali za razorožitev vojakov v Bolu.Gorelo je tri dni in od tega trpljenja si ni več opomoglo. Na to opominjajo prazna okna in zidovi dvorca družine Didolić, ki je obogatela z menjavo braškega kamna z ruskim žitom, in palače Štambuk. Nedaleč od slednje, na fasadi lekarne,opozarja tabla na dr. Mateja Bencurja, slovaškega občinskega zdravnika, ki je tu preživel 14 let. Njegov opus je temelj slovaške moderne proze.

Ne čudi, da je bil, v mestu z največ spomeniki in doprsnimi kipi na prebivalca na svetu, postavljenaena prvih kiparskih upodobitev papežaWojtyłekot pesnika v naravni velikosti.

Prvi spomenik Tolstoju na svetu krasi, po njem imenovan park. Postavljen je bil takoj po njegovi smrti leta 1910. Park hvaležnosti zaznamujejo doprsni kipi Tuđmana, Mocka in Genscherja. Pravi »lov na zaklad« je poiskati še druga obeležja, kot je Dostojevskemu, Radiću, pa tudi graditeljem vodovoda iz začetka 80. let prejšnjega stoletja.

Eden prvih spomenikov svetemu Janezu Pavlu II. je bil postavljen ob Brački katedrali v mestu Selca

Na prelazu med mestoma Povlja in Selca se nahaja razgledno Novo Selo. Da gre za vas kamnosekov opozarjata ogromni kamenici, apnenčasti posodi za olje, pri cerkvi. Velja se ustaviti pri Andreju Boškoviću (00385 91 7888383), ki je, po zaključku kamnoseške šole v mestu Pučišća, odprl lastno delavnico. Izdeluje spominke in uporabne predmete iz lokalnega apnenca, kot so stojala za mobilne telefone, stenske ure, športne medalje…

Zaspano mestece Povlja se nahaja na koncu, fjordu podobnega, dvokrakega zaliva. Mir, številne namestitvene možnosti in plažice so kot ustvarjeni za družinski »odklop«. Grad, ki je bil del zgodnjekrščanske arhitekture, je bil obnovljen v 17. stoletju za obrambo pred piratskimi napadi v beneško-turških vojnah. Okoli njega in benediktinske opatije so se združile hiše prvih naseljencev. Obrambni stolp in zvonik izstopata iz silhuete mesta. Ob slednjem so ostanki zgodnjekrščanska bazilika iz 6. stoletja z osmerokotno krstilnico. Tu je bila najdena “Povljanska listina” iz 12. stoletja, eden najstarejših spomenikov pisanih s hrvaško cirilico. Na bližnji vzpetini so označene stopinje sv. JanezaPovljanskega, ki je hodil po morju in s svojim pridiganjem pregnal kugo.

Reciklirana uporaba kamenic, kamnitih posod za olje, v mestu Povlja

Kiklopski zidovi v Škripu, jama Minjera in Dioklecijanov kamnolom

Od Nerežišča, nekdaj najpomembnejšega naselja na otoku, se spušča vijugava cesta proti severu med oljčniki in vinogradi v ogradah s kažuni, kamnitimi poljskimi hišami, proti Škripu.V podlagi zidu kaštila Radojković, z Muzejem Brača, so ohranjeni megalitski bloki ilirskega gradišča, imenovani „kiklopski zidovi“. Kot v Troji, so na njih sledi antičnega mavzoleja nadgrajenega v stolp v času beneško-turških vojn v 16.-17. stoletju. Dosežemo ga, če zamogočnim drevesomkoprivac oz. ladanja, ki daje hlad (od tod ime), zavijemo na, s prepadi obkrožen, „polotok“ z razgledom proti izlivu Cetine. Slednja po podmorskem cevovodu oskrbuje otok z vodo.Za gradom s kamnito streho in kompleksnim drenažnim sistemom s kamnitimi žlebovi je bil vklesan v rimskih časih v apnenčevo kamnino velik vodni rezervoar z napajalnikom za konje. Dovod deževnice je delno zasut.

Kažun, poljska hiša, kamniti stražar oljčnika, ob cesti z Nerežišća v Škrip

Bližnje pokopališče s cerkvama, večja je iz 11. stoletja, se nahaja na območju ostankov rimskih term (8)in svetišča rimske boginje Kibele. Deset predkrščanskih in starokrščanskih sarkofagov je postavljenih v senco drevoreda pri bližnjem kaštiluCireneo – Cerinić.Je najbolj veličastna, poznorenesančna utrdba, z diagonalno postavljenima stolpoma, na Braču.Zgrajena je bila leta 1570 in je pod UNESCO-vo zaščito. Zidove obraščajo kapre. Cvetne popke nabirajo domačini v balige, vreče obešene na pasu (9). Lastnica polovice gradu je Rajka Metličić, ki z družino letno proizvede okoli 800 litrov ekstradeviškega oljčnega olja iz sorte oblica. Shranjuje gatudi v kamenici, posodi izklesani iz bloka apnenca.

V gradu Cerinić je mogoče poskusiti oljčno olje shranjeno v kamenici.

Od leta 2013 je v Škripu tudi muzej olja v torklji družine Krstulović, ki je delovala skoraj stoletje, od leta 1864, v preko 300 let stari stavbi.Pred prvo svetovno vojno je bila pripeljana iz Trsta stiskalnica Thomas Holt na ragljo. Poleg slednje je ohranjen mlin za mletje oljk in ognjišče za gretje vode s katero se je spiralo olje iz stiskalnice. V prvem nadstropju je degustacijska soba;poleg olja in oljčnega likerja tudi marmelade (10)

Okoli kilometer severno od Škripa, 80 m od ceste proti Splitski, najdemo vhod v preko kilometer dolgo in40 m globoko jamo Minjera (lega: 43⁰21’41” N; 16⁰36’23” E). V njej so kopali stoletje, od srede 18.,do dva metra debele leče orudene z bitumnom. Nahajajo se v poroznem dolomitu zgornje kredne starosti. Sredi 19. stoletja so objavili poročila o količinah proizvedenega klinkerja, ki so ga pridobivali s segrevanjem kamnin in ga vozili v Benetke in druga jadranska pristanišča za izdelavo asfalta. Kako pomembna je bila ta proizvodnja v tistem času, pove podatek, da je bil klinker iz Škripa leta 1855 razstavljen na mednarodni razstavi v Parizu med tridesetimi proizvajalci iz vsega sveta. Dve desetletji kasneje so bila dela ustavljena, ker so ocenili, da je najdišče izčrpano (11). Dostop v podzemlje je mogoč samo za najavljene skupine, ker je vhod v jamo na privatnem zemljišču in obdan z ograjo. Nanjo opozarjata dva velika kupa jalovine in ostanki peči.

Na zadnjem levem ostrem ovinku pred mestom Splitska, 500 m južno od mandrača, smerne table opozarjajo na antični kamnolom Rasohe. Njegovo čelo dosežemo po slabo označeni stezi pol kilometra južneje, koncem grape. Vidne so sledi klesanja blokov apnenca za izgradnjo Solina (Solona) in Dioklecijanovo palačo okoli leta 300.

Dr. Ivica Pletikosić pri Herkulovem reliefu v kamnolomu. Njegov kult so častili rimski vojaki in uprava, kar potrjuje, da so od tod drseli bloki apnenca na ladje za izgradnjo mogočnih stavb onkraj Braškega kanala.

Od Braškega bonsaia do Zmajeve jame

Nerežišća se nahaja na presečišču osi »braškega ovala«. Na osrednjem trgu je bila leta 1413 zgrajena cerkvica sv. Petra in Pavla. Je lep primer apnenčaste arhitekture, kjer se izvajajo poroke. Pozornost pritegne majhen črni bor, Braški bonsai, ki raste iz njegove strehe, in je prava skrivnost otoka Brača. Zdi se, da nihče ne ve, kako je prišel tja, niti kako se je ohranil v 120-200 letih svojega življenja (12).

Že 100 m zahodneje nas smerna tabla opozori, da lahko izberemo ogled naravnega mostu Kolač, oz. Koloč v krajevnem narečju, z 20 minutno hojo po kolovozu ali preizkusom vzdržljivost avtomobila. Njegova oblika spominja na starodavno dalmatinsko pecivo. Je skoraj 11 m visok ostanek nekdanje jame in kultno mesto vil in vilincev, ki se tu zbirajo. Ima čarobni vpliv na tiste, ki gredo pod njim.

Naravni most Kolač pri vasi Nerežišća

Puščavniško zavetišče v jami Ljubitovica, ki se kasneje razširi v samostan Blaca, so v 16. stoletju ustanovili glagoljaši, ki so bežali pred osmansko vojsko. Razvili so gospodarstvo in trgovino, znanost (astronomija), kulturo (tiskarna, knjižnica) znano v svetovnem merilu. Benečani so jim ga odvzeli, da so ga morali odkupiti na dražbi. Z okoli 100 zaposlenimi so razvili gospodarstvo od čebelarstva do oljkarstva in trgovali s svojimi ladjami. Sedaj je spremenjen v muzej, kjer lahko vidimo ostanke torklje, panjev, zazidan vhod v jamo spremenjeno v vodni vir in učilnico. V njej so do leta 1963 učili menihi otroke iz bližnjih vasi do 6. razreda (13).Plačani so bili s poleni, ki so jih vsak dan prinesli otroci. Samostan je mogoče doseči le peš; morske strani se vzpeti po grapi ali spustiti po stezi iz smeri Nerežišča. Pri slednjem gremo mimo opuščenega vodnega zajetja in vasi Dragovode, kjer so še ohranjene krušne peči, žrmlje, kupi volne…naseljujejo jo netopirji.

Pred 60. leti so zapustili klopi zadnji učenci šole v samostanu Blaca

Iz osrednje cestne arterije otoka, okoli poltretji kilometer jugovzhodno od Nerežišća, se odcepi asfaltirana cesta na vrh Vidove gore. Peljemo se skozi največji gozd črnega bora v Jadranskem bazenu in mimo velike škavne, ki je bila objavljena v reviji NationalGeographic. Žalosten je poglede na razpadajoči planinski dom in piover, zbiralnik deževnice. Lahko uživamo razgled na Hvar, Korčulo in780 m nižjo plažo Zlatnirat pri Bolu. Dosežemo jo, če v kraju Gornji Humac krenemo proti jugu, mimo kamnoloma ploščatega apnenca, s katerim so pokrite strehe. Velja se za minuto ustaviti tudi pri letališču, ki ga je med zadnjimi balkanskimi vojnami zgradila ameriška vojska. S tem je dobila »fiksno letalonosilko« sredi Jadrana.

V vasi Murvica pustimo vozilo na plačljivih parkiriščih (3 ev/uro) da bi se vzpeli po strmi stezi za 300 m višinske razlike do vhoda v Zmajevo jamo. Velja se prej domeniti z vodnikom Zoranom Kojdićem, 00385 91 514 97 87. Sicer lahko samo skozi rešetke vhodnih vrat vidimo v bivališče in hram poljićkih glagoljašev, ki so jo izbrali, da bi v njej vodili svoje meniško življenje, ob hkratnem pomirjevanju dveh ločenih tradicij – krščanske in poganske. V njej še danes „živijo“ v reljefu slovanski miti o volkodlakih, vilah, čarovnicah in morah, kot tudi o Orkomarinu, enookem velikanskem zmaju, ki živi v votlini dolgi okoli 20 m. Predelne stene jo delijo v neenake dele, kot je vodni zbiralnik v notranjosti in kapelica na vzhodni strani (14). Na zunanji strani obzidja sta grobnici in morda v steno vklesan kropilnik. Ob stezi so ostanki ženskega glagoljaškega samostana, ki je bil opuščen med obema svetovnima vojnama. Sedaj je v posesti hrvaškega tajkuna Ivana Andrabaka. Zasadil je ogromen vinograd v strmini. Obdelujejo ga delavci iz Nepala .

Odgovor na zastavljeno vprašanje v uvodu: bile so neveste priženjene v vas, ki ni imela šole.