Ona in On

»Ne sprašuj se, kaj svet potrebuje. Vprašaj se raje, kaj te osrečuje na tem svetu. Pojdi in naredi to. Svet potrebuje ljudi, ki…« papir mi je spolzel med prsti na mizo. Vklopila sem telefon in vtipkala znano telefonsko številko.

»Pozdravljen, David. Odpri in poglej. Uredila sem tvoj oglas.« Zadovoljna sem se naslonila s hrbtom na svoj stol.

»Res? Zlata si. Takoj! Samo trenutek.« Glas na drugi strani je za trenutek izginil. Slišala sem tipkanje … Nasmehnila sem se, kot da me sogovornik vidi.

»Pa to je super! Hvala.» Šepetal je.

»Veliko sreče. Sedaj se lahko odjavim …«

»Zakaj? Se bojiš, da bi kdo pogledal tvoj profil?«

»Ne bodi smešen. Lep dan, David. Sporoči, kako ti bo šlo.«

»Lep dan.»

Odložila sva. Očitno zadovoljna oba. Odjavila sem se in šla dnevu naproti. Čakalo me je kup pošte in nešteto vrstic, ki jih moram prebrat preden jih oddam. Zavrtela sem se na stolu, popravila kup papirjev, ki so se nevarno nagibali in že spet pregledovala internetno pošto. Iskala sem morebitna povpraševanja po mojih uslugah. Že pri prvem sporočilu mi je zastal dih. Pošiljateljev naslov je bil smešen. Skupek treh črk abecede.

»Pozdravljena, naletel sem na tvoje skromne vrstice, ki te opisujejo. Bi se mogoče lahko dobrovoljno razpisala? » Sledil je podpis v obliki kratice treh črk.

Moja prva misel; NE! Ok, to očitno ni povpraševanje po delu. Kako je mogoče, da je nekdo pogledal moj profil, ki sploh ni bil urejen? Dobro, samo kako uro sem bila aktivna na portalu …pa že dobim pismo? Hitro se odločim, da napišem odgovor in zadevo zaključim. Pravzaprav je bilo moje delo srečno razmerje. Sploh nisem znala preživeti dneva, ne da bi s sabo vlekla prenosnik in delala. Hitro sem si izmislila nekaj besed, ki bi morale zadostovati zadovoljivemu koncu.

»Pozdravljeni, tole bo čisto rahla pomota. Čisto slučajno sem se znašla na forumu. Sem se že odjavila, oziroma izbrisala. Lep dan.« Podpisa nisem dodala. Se mi ni zdelo pomembno.

Stisnila sem tipko »pošlji« in se nasmejala sama sebi. Odšla sem na kosilo. Ker sem bila sama sebi šefica, sem si dan krojila po trenutnem navdihu. Seveda sem morala tudi med čakanjem kosila pokukati na svoj prenosnik. Kaj pa, če kdo slučajno, ravno sedaj in takoj potrebuje nujen dopis, popravek … karkoli! Zagledala sem novo sporočilo pošiljatelja »abc«.

»Pozdravljena, ne more biti pomota, če si se prijavila! Sem opazil, da si označila rubriko prijateljstvo. Si lahko dopisujeva?«

Nasmehnila sem se sama sebi. Telo mi je preletelo rahlo vznemirjenje. Zakaj pa ne? Malo zabave med delom mi ne more škoditi.

»Zakaj pa ne. Lahko bo zanimivo. Kako ti je ime?» Odpišem. Odpošljem. Nestrpno čakam odgovor, ki pride čez dva dni! Dva dni je potreboval, da mi je odpisal.

»Denis. Pa tvoje ime?»

Nejeverno sem strmela v ekran. Samo to in nič več? Pa naj bo po njegovo. Sama sebi sem se nenadoma zdela izvirna, ko sem na ekranu prebrala zapisano:

»Laura.» Kliknila sem »pošlji« in zaprla prenosnik. Zakaj sem to storila? Ne vem, verjetno iz zadrege pred neznancem. Sedela sem na terasi. Pred sabo sem imela kavo. Bilo je opoldan, ko žive duše ni bilo zunaj. Vsi so bili z nečim zaposleni. Zagledala sem prijateljico. Njena lica so zažarela, ustnice so se ji raztezale do ušes! Nasmehnila sem se ji in dvignila roko v pozdrav. Roka mi je obvisela v zraku. Nekdo je stopil do nje v tem trenutku. S svojimi prsti ji je segel k obrazu. In ona je lice potisnila v njegovo dlan. Ni videla mene. Videla je – njega! Žarela je ob njem in zaradi njega. Šla sta svojo pot, ne da bi se zavedala okolice. V glavi mi je zašumelo. Moja prijateljica je zaljubljena in on ljubi njo! Svet okoli njiju tega ne ve? Sedela sem nepremično, kava se je hladila. V glavi mi je šumelo. Ne, jaz tega nisem opazila. Skoraj vsak dan sva klepetali in ni mi zaupala? Če dobro premislim, sva se večinoma pogovarjali o mojem delu. Kdaj sva šli nazadnje ven? Kdaj sem nazadnje bila na dopustu? Kdaj se je končala moja zadnja resna zveza? Kdaj sem postala zasvojena s svojim delom? Prsti so mi ledeneli. Postala sem nemirna. Odšla sem v svojo pisarno. Namenila sem se pospraviti mizo. Pospravila sem police. Celo lončnico sem zalila. Moja čistilka bo šokirana. Odprla sem prenosnik in sedla. Pregledala sem sporočila. Odgovor mojega dopisovalca me je že čakal.

»Laura, pričakoval sem, da boš napisala kaj več o sebi.«

»Tudi ti se nisi ravno razpisal o sebi.« Sem mu odpisala in čakala. Je pri računalniku? Kaj dela v resničnem življenju? Je prijeten ali eden tistih čudakov, ki nimajo resničnega življenja? Na ekranu poblisne nova pošta. Njegov odgovor …

»Nenavadno mi je pisati nekomu, ki ga ne poznam. Sploh si te ne morem predstavljati. Zdi se mi, kot da bi se dopisoval s stranko. Zdravnike informiram. Pravzaprav jim težim. Saj nisi zdravnica, ne?«

Udobno sem se namestila v svojem stolu in kolikor hitro sem zmogla tipkati, napisala odgovor: »Nisem zdravnica. Preživim cele dneve v pisarni in urejam ponudbe strankam.«

Smisel za humor pa le ima. Čakam … čakam … čakam …, bobnam s prsti po mizi. Z levo roko pa iščem že ne vem katero danes, skodelico kave.

»Zveni zanimivo?! Pa si srečna? Mene bi pobralo, če bi moral samo sedeti za mizo.«

Morala sem se nasmehniti. Meni je moje delo zanimivo. Nikoli dolgočasno. Sem pa ob njegovih besedah pričela razmišljati, če je to dovolj. Pred očmi se mi je prikazal prizor moje prijateljice in njenega fanta. Včeraj sem jo povprašala po njem. Njene besede so potrdile moja razmišljanja zadnjega tedna. Bila je zaljubljena. Jaz pa slepa in ne dovzetna za okolico. Za popoln konec je še dodala, da je srečna. Močno dvomi, da jo razumem. Torej popoln neznanec in moja prijateljica, oba sprašujeta ali sem srečna. Sem srečna. Samo … malo me pa je nekje zaskelelo, ko sem ju videla. Objeta. Torej mi nekaj manjka …

»Sem srečna. Pa ti?« sem svojemu neznancu odpisala. V trenutku sem se odločila, da dopisovanje nadaljujem. Morda se nekoč srečava … Le tako bom vedela odgovoriti svoji prijateljici in jo razumeti, ne glede kakšen konec me čaka z mojim »abc« dopisovalcem.