Venerina ogrlica (3)

Dragi bralci – predstavljam konec prvega in začetek drugega poglavja moje zgodbe, kratkega romana Venerina ogrlica.

***

Margareta se je z lahkoto spoprijateljila s podmladkom dvorne služinčadi. Kraljica Elizabeta ji je podelila neprecenljivi privilegij šolanja. Deklica je hitro osvojila osnove latinskega, grškega in francoskega jezika. Učne ure so potekale v vrtnarjevi koči, ločeno od pouka otrok plemstva. Otroci so kar hitro prevzeli vloge odraslih. Poslanstvo mladih dam je bilo materinstvo. Večina fantov se je preizkušala v obrtniških delih, zopet drugi pa so stopili v obrambne vrste.

Margareta je bila na trenutke zelo vihrava, a tudi trmasta. Vedno je izpeljala vse, česar se je lotila. Poleti se je s pomočjo spletične Clare naučila plavati v jezeru Windor. Kraljico Elizabeto pa je bolj kot plavanje zabaval pogled na medvedji vrt, urejen na severni strani dvorca. V tej ograjeni areni so nastopajoči lovili medvede. Med drugim so se v njej odvijali tudi petelinji boji. Njeno veličanstvo je tvegane igre vedno opazovalo le skozi okno sivega grajskega poslopja, obdanega s številnimi stranskimi stolpi. Margareta se nikakor ni rada udeleževala tovrstnih dogodkov. Ni prenesla pogleda na sestradane in mučene živali, čeprav so doma jedli njihovo meso. Njena nežna nráv ji tega preprosto ni dopuščala. Zato pa je toliko raje jezdila in se v vročih poletnih dneh hladila v jezêru.

Zime v kraljevini Sunland so bile večkrat hude. Od časa do časa je bila zmrzál tako nenadna, da je bilo treba kuriti celo v skednjih. Zaradi povečane nuje po toplíni je ponekod celo zmanjkovalo sena. Živina je kot pomemben člen prehranjevalne verige predstavljala tudi delovno silo.

II.

Margareta se je odpravila na jutranjo ježo. Snežinke so padale na gozdnate vrhove ter se počasi topile. Tako kot njihove predhodnice, spremenjene v na videz prozorne kristale. Moč sonca se je krepila, priróda je s prvimi osvežujočimi vonjavami napovedovala svoj razcvet. Ptice so nalezljivo žvrgolele in iskale užitna zrna na površju zmrznjenih zaplat zemlje. Te so pod težo malce robatega Bliska vztrajno škripale.

Konj se je že na prvem obrónku splašil. V trenutku, ko se je iz daljave zaslišal zamolkel pok. Zbezljal je nekaj sto metrov dlje, v goščavo. Tam je s tako silo in hitrostjo dvignil prednji dve nogi, da je Margareta padla z njegovega hrbta in glasno zastokala od bolečine. Njeno levo stopalo je obstalo zagozdeno pod močno razraščeno korenino grčavega starega hrasta. Tačàs je Blisk urno izginil v smeri proti bolj neobljudenemu predelu gozda. Mnogi Rorfordi niso nikdar stopili tako daleč, saj področje ni bilo urejeno. Stoletna drevesa krivenčastih vej, vsa prepletena z bršljanom, poznanim po strupenih črnih jagodah, so z leti postala ogrožena. Divje mlado grmičevje in ostali predstavniki podrasti: praprot, raztezujoča svoje velike resaste liste in pokončne kalužnice, so iz njihove pŕsti srkale vodo in druge hranilne snovi. Starim drevesom je življenjska moč prav zato prehitro pojenjala.

Margareta je obupano klicala Bliska, a ta se ni vrnil. Drgetajoča je skušala vstati, a na poškodovano nogo ni več stopila. Po zdravi nogi je odskakljala kakih petdeset metrov naprej, do gozdnega potočka. Pomislila je, da ta gotovo vodi do slovitega vodnega zajetja. Kamor pa se še nikdar poprej ni odpravila. Podvig je bil naporen. Poškodovana je zanj potrebovala skoraj še enkrat več časa, kot bi ga običajno.

Po dolgotrajni in utrudljivi hoji je prispela v samo osrčje gozda, v največja pljuča kraljestva Sunland. Presenečena je odkrila, da je pred njo iz lesa stesano ogrodje pravzaprav ogromen sod, postavljen v precejšno kotanjo. Opremljen z bil z večimi pomagali. Na spodnjem delu je bila pritrjena pipa, skozi katero je zlagoma curljala voda. Z vrha zgornjega roba pa je štrlel na pol ukrivljen žebelj, v katerega je bila vtaknjena zajemalka. Poleg je bila pribita rogovila, obešálo za culo ali klobuk popotnika.

Kotanja je tik ob precej globokem breznu zaznamovala konec gozdne planjave družine Windor. Voda izvira je bila kristalno čista. Pravo nasprotje tiste v mestu, motne in strupene. Margareta je postala zaradi nerodnega poskakovanja žejna kot izgubljeni sredi puščave. Vsaj desetkrat je zajela vodo in neutrudno pila.

Zmotilo jo je šumenje, ki se je naglo približevalo. Oče jo je večkrat svaril pred tem predelom gozda, zato je v naglici izpustila zajemalko in privzdignila mokro in blatno tuniko. Skrila se je za bližnjo bukev. Sekundo zatem je zagledala postavneža svetlejših kratkih las. Oblečen je bil kot plemič. To predstávo pa je skazilo odkritje, da do vodnega bisera ni prijezdil.

Dekle je nezbrano stopilo na trhlo vejo.Ta je pod njeno težo počila. Prišlek je, misleč, da se za drevesom skriva morda napadalna žival, pripravil puščico ter napel tetivo loka. Ves začuden je obstal, ko je zagledal blatno in prestrašeno Margareto, sedečo na gozdnih tleh. Ta je molče sklonila glavo. “Dobro jutro, gospodična, vam lahko pomagam? ” jo je vljudno vprašal. Zvedavo je pogledala navzgor in si oddahnila. “Padla sem s konja, mi lahko pomagate? ” je skoraj šepnila. Bila je res klavrn prizor. Sključena v dve gubi je bila skoraj neprepoznavna. Le njeni negovani, dolgi, a razmršeni rdečkasti lasje so pričali v njen prid. Da ni grešna tatica na begu. Kodri so ji nagajivo padali preko zardelih lic.

V rokah pa je držala mehak usnjen klobuk rjave barve, kakšnega so nosile le dame iz višjih slojev družbe. Nemirno ga je mečkala in prisluhnila odgovoru. “Seveda, kar vstanite,” je odvrnil. “Ne morem, ” je slabotno dejala. “Noga me zelo boli, ” je pokazala otečeni gleženj. “Kmalu boste na varnem, ” je zatrdil in jo spretno dvignil v toplo naročje. Odnesel jo je v majhno kočo, skrito pod vrhom hriba ob breznu. Do tja je vodila le kozja stezica, dodobra preraščena z mahovjem.