Vonj po denarju in življenjska strast

»V Monte Carlu sem živel 12 let in me je čisto prevzel. Spoznati sem želel vse. V zraku je bil vonj denarja. Tam sem odkril, da ima denar svoj specifičen vonj. Očarale so me vile, pravljice, romantika. V mojo delavnico so prihajale zvezde, kot Onassis, Churchill, Maria Calas, Marlen Dietrich, Coco Chanel, Frank Sinatra, Salvador Dali…Na zabavah sem se družil s kronanimi glavami, estrado,gangsterji, žigoli. Bilo je tudi po 1000 ljudi«. Tako se spominja slovenski izumitelj Peter Florjančič (z Bleda, roj. 1919) svojega nadvse bogatega, ustvarjalnega, čudovitega, pravljičnega in že kar fantastičnega življenja, ki ga je preživel večinoma v tujini (imel je 5 državljanstev). Fantastičnega za slovensko večinsko mentaliteto, saj si je vso to kapitalistično razkošje privoščil v času, ko je slovenski narod vestno in ponižno garal v socializmu, vdihaval zakajeni zrak na dolgočasnih partijskih sestankih in se celo leto veselil tedna morja , ki jim ga je v času dopusta po znosni ceni omogočil sindikat. Kdor ni delal tako in si je javno zaželel malo več svobode duha, je imel veliko možnosti za preživljanje malo daljšega »dopusta« na Golem Otoku.   Seveda z veliko manj prijaznim osebjem. V tistih socialističnih časih so uživače Petrove vrste pri nas ideološko poimenovali »izrodki kapitalizma«.

Zanimivi so komentarji  na spletu, predvsem mladih ljudi, ki imajo pred sabo še vse življenje, o življenju Petra Florjančiča, katero se je radostno gibalo med  »izumljanjem« in  »uživanjem«, kot sam pravi. Eni ga »spoštujejo«, drugi se delajo norca iz njegovih izumov, ki jih je sicer bilo patentiranih 400, vendar se jim nekateri zdijo smešni, kot npr. majhna steklenička z razpršilom za parfum, ki je ženskam po svetu olajšala torbice. Verjetno eni in drugi ne bodo nikoli niti povohali sijajnega življenja na »polno«, kot ga je živel Florjančič. In to je pri njem bistveno, ne njegovi izumi, kot taki, temveč njegova življenjska filozofija, njegov odnos do življenja in bogate izkušnje, da lahko pri svojih 92. letih mirno reče: »Zabaval sem boga , ter bil v zahvalo njegov ljubljenec, njegova dragocena igrača, s katero je imel prav posebne namene«(Skok v Smetano, bibliografska knjiga). Ali: »Imel sem nadvse rad življenje in sem ga preživel, kot v pravljici«. V slovenskem prostoru, kjer so ponotranjene vrednote garanje, ne-uživanje, traumiranje, jamranje in žrtvovanje vseh vrst, je človek s tako življenjsko izkušnjo prava redka dragocenost. Zato ga verjetno tudi ne zanimajo mnenja, ki ga o njem dajejo ljudje, saj si je dovolil živeti svoj »Petrocentrizem«, kot je svoj zdravo- sebični življenjski slog sam poimenoval, ravno zato, ker se je požvižgal na mnenja večine. Večine v slovenskem prostoru, za katerega je bilo že v njegovi mladosti značilno »pomanjkanje življenjske strasti«, kot sam pravi. Zato ga je tudi odneslo v svet.

Če bi moral poiskati življenjski zgled zase in za svoje otroke, bi ga sam gotovo našel v osebi Petra Florjančiča. Podobne figure pri nas ni mogoče najti. Strogo s pedagoškega vidika bi se morda zgražali nad njegovimi iskrenimi izjavami, kot npr.: »Kupleraj mora biti in tisti, ki tega ne razumejo, nimajo nič od življenja«. Na vprašanje kateri je njegov življenjski moto petindevetdesetletnik odgovarja: »Ženske, ženske, ženske…«. Nič kaj vzgojno in pedagoško, bi rekli. Pa ne gre za to, da bi kopirali njegov slog življenja in kar vsi silili v Monte Carlo. Gre za njegovo ustvarjalno radost, veselje in strast do življenja, ta je vsega občudovanja vredna. Kdo od (znanih in manj znanih) Slovencev lahko reče, da je živel totalno, da se je ustvarjalno igral in zabaval v svojem življenju, si privoščil razkošje, bil kar trikrat milijonar in spet vse zapravil? Kdo je še živel tako čudovito pustolovščino življenja, kot Peter z Bleda? Njegove misli, da »je treba v življenju imeti samega sebe resnično rad in 100% verjeti v to kar počneš«, so zanj recept uspeha, poleg pomembnosti znati zagrabiti srečo in osebni resnici, da je »vse v življenju izum, tudi spoznavanje žensk«. To je življenje, ki mu lahko rečemo ustvarjalno, polno, radostno, strastno. Biofilno. Zdaj, ko na Bledu preživlja, še vedno ustvarjalno, visoko starost in se mirno pripravlja »na zadnji ples z Matildo«, si verjetni misli: »Ni mi ničesar žal, živel sem svobodno, natanko tako, kot sem si sam želel in bilo je lepo«. To je resnični življenjski dosežek in ne nenehno izboljševanje sveta, na katerem smo tako ali tako vsi le gostje le za kratek čas.