Potres
Potres! Meni že sama beseda zbuja zelo neprijetne občutke. Pa vam? Bi rekla, da smo istega mnenja 😉
Potresi v Sloveniji se mi zdijo zmeraj bolj pogosti. A nam hoče naša preljuba mati zemlja kaj povedati? Ravno na dan Zemlje, 22. aprila 2014, nas je kar močno streslo. Potres z magnitudo 4,4 je pognal strah v kosti prebivalcem Slovenije, sploh pa nam, ki živimo blizu epicentra. Sama sem bila zunaj in moram reči, da kaj takega še nisem doživela. Pri prejšnjih potresih sem bila zmeraj v stavbi. V bistvu sem potres začutila, še preden je začelo »za prav« tresti in še preden je bilo kaj slišati. Bolj me je prestrašil ta občutek, ko sploh še nisem vedela, da je potres, kot pa potres sam. Ko začutiš, kako se ti majejo tla pod nogami in to dobesedno. Ufff! Nič kaj prijetno 🙁
Sama nikoli nisem imela nekega pretiranega strahu pred potresi. Ne vem, nekako sem zmeraj lahko šla čez to, da se tla vsake toliko časa malo stresejo. Zadnja leta pa na žalost ni več tako. Se mi zdi, da so zmeraj bolj pogosti in zmeraj močnejši. Slovenija baje ni tako potresno ogrožena, vendar je ta podatek malo dvoumen, ker sem našla nekje napisano, da Slovenija JE potresno zelo ogrožena, in tudi podatek, da NI. V bistvu je najbolj ogrožen zahodni del Slovenije, predvsem idrijski konec. Verjetno se vsi dobro spomnimo tistega močnega potresa v Posočju, aprila 1998, na veliko noč. Niti predstavljati si ne morem, kaj vse so preživljali ljudje s tistega konca. Strah, obup?
Včerajšnji potres na srečo ni povzročil večje škode. Kakšna razpoka tu pa tam, so pa vseeno evakuirali nekaj šol. Vprašanje pa je, koliko časa bomo še imeli to srečo. So takšni sunki znanilci kakšnega večjega potresa? Na žalost le-teh za enkrat še ne moremo napovedati. Pa bi bilo to dobro za nas? Ali bi napoved potresa samo še povečala paniko med ljudmi in bi zaradi tega prišlo do še večje škode, kot pa pri samem potresu? Tega ne moremo vedeti. Mislim, da bi me bilo bolj strah tega, da vem, da bo potres, kot pa ko bi ta dejansko res bil. Mogoče bi se napoved obrestovala na vaseh ali pa v manjših mestih, kot pa v večjem mestu.
Sama upam, da me nikoli ne preseneti na WC-ju, ali pa v kopalnici 😉 No, pa šalo na stran. Kaj narediti ob potresu? Ostati v stanovanju? Steči ven? Če smo v stavbi, je najbolje ostati tam, kjer smo. Največja napaka, ki jo delamo, je, da stečemo ven. Seveda, ko nas zagrabi panika, naši možgani ne delujejo najbolje, vendar je dobro vedeti, da je najboljše v takem primeru narediti to, da poiščemo zavetje pod kakšno bolj masivno mizo, klopjo, ali pod podbojem vrat in pazimo, da nismo v bližini stekla. Zunaj pa se umaknemo od večjih poslopij in električnih vodov.
Potresi so bili in bodo zmeraj prisotni. Ob potresu ni priporočljivo biti paničen in skakati skozi okno 😉
“Robi, nekdo je pod posteljo, pomagaj mi, ” sem kot petletna deklica jokala in zlezla k leto in pol starejšemu bratu, ker sem verjela, da se nekdo strašen skriva pod mojo posteljo in jo grozljivo trese. Robi je rekel :”ne, potres je” in me stisnil k sebi. Sama sva bila doma. Starša sta šla na en večerni sprehod in po njihovih besedah danes, sta komaj pritekla domov. Bila sta nedaleč proč, hodila po Kobariškem drevodredu, ko sta zagledala popolnoma rdeče krnsko pogorje, cesta je začela valoviti, zdelo se jima je, da jih bo kar pogoltnila. S težavo sta se prebijala proti domu. Naposled sta le prišla in prestrašena otroka odnesla iz hiše. To je bilo leta 1976. Mama pravi, da sem po tem doživetju imela kar nekaj let težave, prestrašilo me je tako, da mi je pustilo posledice.
Imela sem svojo garsonjero, nedaleč od hiše, kjer sem kot majhna živela. Na balkonu sem imela psa (mešanec med škotskim in nemškim ovčarjem), ki je brezskrbno počival. Balkonska vrata so bila zaprta. Napotila sem se v kopalnico, ko zaslišim nenavaden, močan in vedno bolj grozljiv zvok, hrumenje, bobnenje … zdelo se je, kot da se celotno pobočje Stola ruši. Glas je bil tako močan, da sem v trenutku izgubila razsodnost in vse, kar sem v tem trenutku videla, je bil izhod. Vrata so se krivila, komajda sem jih odprla. Imela sem samo en štuk za prehodit, premetavalo me je od ograje do zidu, stopnice pa, kot da bi imela privid, so migetale, se bližale in oddaljevale. Zunaj sem. Prva sem bila. Mater, kako sem hitra. In potem začnejo kapati še drugi prebivalci našega in sosednih blokov. Vsi prestrašeni. “Fuck”, mojga Žaka sem pozabila in že se namenim proti stanovanju, da ga rešim. A on me prehiti, nekako si je sam odprl balkonska vrata in zbežal. Uf, na koncu se je vse dobro končalo. Tale je bil pa 1998-tega.
Ja, Kobarika sem. Posledice obeh potresov pa že poznate. To sta moji dve travmatični izkušnji.