Ljubezen na zatožni klopi – ‘zakonska’ zveza pod vprašajem

Referendum in istospolna partnerska zveza

Običajno sama ne spremljam veliko politike in poročil, ker čutim preveč negativne energije, in se mi ne ljubi jeziti zaradi stvari, o katerih mediji poročajo samo v črnem in redko v belem. Pravzaprav je v poročilih premalo pozitivnih novic – samo terorizem, ISIS, begunci, deloma grška kriza, s ščepcem letalskih in naravnih nesreč, mogoče začinjenimi še s takim ali drugačnim škandalom iz politike ali sveta slavnih.

Kar je dobrih novic, dandanes prihajajo večinoma iz sveta športa, in občasno vremena ter kulture.

Referendumi so postali zame izguba in potrata časa, ker se za večino zdi, da je cirkus okoli njih pripravljen samo zato, da ima raja občutek, da nekaj prispeva k politiki, v takšnem ali drugačnem smislu. Ko sem postala polnoletna, sem mislila, da so referendumi dobri, ker da z njihovo pomočjo ljudje lahko nekaj spremenijo v svoji državi. Predvsem zato, ker smo pri urah zgodovine predelovali tisti ljubki referendum o osamosvojitvi Slovenije, in kajpada, moja romantična dušica se je takoj zaljubila v svobodo glasu ljudstva. Tako sem, ko sem postala polnoletna, z velikim navdušenjem in strahospoštovanjem vstopila skozi vrata bližnjega gasilskega doma, da bi tudi jaz oddala svoj glas. Za predsednika. Za stranko. Za volitve. Za… referendum.

Toda skozi leta sem se streznila. Počasi se je v moje zavedanje pritihotapila misel, da so referendumi v naši svobodni, večinoma krščanski in popolnoma davkoplačevalski državi največkrat uporabljani kot mašilo, ki naj bi nadomestilo neodločnost politikov v naših vrstah. Kajti če se odloči ljudstvo, in se napačno odloči, potem bodo itak oni sami nosili posledice, vlada pa si bo lepo obrisala roke, kot si jih je pred davnim tisočletjem neki takrat še neznani rimski prokurist, imenovan Poncij Pilat. Amen.

Tokrat, decembra leta Gospodovega 2015 – smo se lotili nove debate o človekovih pravicah. Točneje, o istospolni partnerski zvezi – to je romantična zveza dveh oseb istega spola, torej dveh moških ali dveh žensk. Novi referendum v obliki suhoparnega besedila tako sprašuje, če smo za ali proti, da se originalno besedilo v Zakonu o zakonski zvezi družinskih razmerjih (ZZDR) spremeni tako, da se ‘ženski’ in ‘moški’ spol izbrišeta ter nadomestita z ‘brezspolnimi ‘osebami’.

Jakob Štrbenik navaja, da je Evropsko sodišče za človekove pravice razglasilo, ‘’da…je torej stvar vsake posamezne države, kako bo uredila omenjeno problematiko (vprašanje homoseksualcev).’’ (Štrbenik, ‘Tri laži zagovornikov sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih,’, [domovina.je], 7. december 2015).

Seveda je taka verbalizacija spustila na plano mačka v žaklju, ker laično povedano to pomeni, da bi ZZDR teoretično izenačil pravice in dolžnosti doslej zapostavljenih istospolnih partnerskih zvez s prevladujočimi heteroseksualnimi. Istospolno opredeljena partnerstva bi tako (končno) dobila še preostanek doslej odrekanih pravic – pravico do zdravstvenega zavarovanja po partnerju, pravico do odsotnosti z dela zaradi bolezni partnerja ali partnerke, pravico do nadomestila dohodka za nego družinskega člana, pravico do sklenitve najemne pogodbe s preživelim zakoncem najemnika ali najemnice in podobno. Javnost bolj ali manj pozna samo dve ‘pravici’ ki bi jih istospolni ‘dobili’ po na novo napisanem zakonu, to sta pravica do civilne poroke (ne samo registracija zveze), in pravica do posvojitve otroka ali otrok – slednja seveda, če se istospolna partnerska zveza izkaže za stabilno.

Zgodovina istospolnih partnerskih zvez

In seveda, tukaj je kleč. Ker smo tako navajeni na družine, ki so sestavljene po principu moški-ženska-otroci, je v javnosti završalo. Prikazali so se tako zagovorniki kot nasprotniki reformacije ZZDR, ki nas poskušajo vsak po svoje prepričati, kaj je prav in kaj ne. ‘Strokovnjaki’ prihajajo iz različnih področij – katoliške in protestanske cerkve, psihologi, politiki, različni znanstveniki in podobno, vsak s svojimi argumenti.

Ne glede na njihova prepričanja pa obstaja eno trdno dejstvo – istospolna partnerstva nikakor niso od včeraj. Čeprav so dandanes v veliki meri stigmatizirana, predvsem zato, ker ne’producirajo’ potomstva in deloma tudi zato, ker so istospolno usmerjene osebe bile v večji meri podvržene AIDS-u ko je bil ta še neozdravljiva bolezen. V šoli so nas pri zgodovini v veliki meri učili o antičnih čudesih stare Grčije. ‘Pozabili’ pa so omeniti prakso pederastije, neke vrste tutorstva grških mladeničev s strani njihovih starejših partnerjev. Tutorji, tako imenovani eromenos, so bili običajno starejši, izkušeni možje, ki so mladeniče (imenovane erastes,) uvajali v športno, politično in vojaško življenje tedanjega časa. Za tiste čase je bilo to popolnoma normalno vedenje, čeprav so se našli tudi kritiki. Dodatno se omenjajo tako imenovani ‘bratje ščita’, torej moški pari bojevnikov, ki so v boju drug drugemu krili hrbet. Lahko so bili prijatelji ali pobratimi, nemalokrat pa je zaradi surovega vojaškega življenja med njimi vzklila tudi romantična ljubezen. Tudi bogovi niso bili ravno imuni – znana zgodba o Ganimedu govori, da se je Zevs, vrhovni glavar Olimpa, zaljubil v preprostega ovčarja Ganimeda, in ga med bliskom in gromom vzel k sebi na Olimp ter ga s pomočjo nektarja in ambrozije napravil za nesmrtnega, da bi ga vedno imel ob sebi kot lastnega točaja. Kadar vidite hijacinto, se pa le spomnite na zgodbo o lepem in dobrem mladeniču Hyakintosu, Apolonovem ljubljencu. Žal je preminil tragične smrti, in iz njegove krvi in Apolonovih solz je zrasla cvetica, ki jo dandanes poznamo pod imenom hijacinta. S strani žensk je še najbolj znana antična pesnica Sapho, ki je živela na otoku Lesbos, vendar je zapisov z ženske strani iz tega obdobja zaenkrat še presenetljivo malo.

‘Nesmrtnost’ Hyakinthosa, ljubljenca boga Apolona

Vir:[bakker-hill.nl], b.d.

Pesnica Sapho

Vir:[magnoliabox.com],b.d.

Drugi, bolj znani dokumentirani zapisi izvirajo iz antičnega Rima. Najbolj znan od teh je zapis, da se je rimski cesar Nero dvakrat poročil z moškim (‘Same-sex marriage’, [Wikipedia ], b.d.), čeprav je v njegovem primeru to veljalo bolj za muhavost mogočnika kot pravo ljubezen, so bili vseeno uporabljeni obredi, v rabi za takratno institualizacijo poročne zveze med dvema osebama.

Srednji vek je bil precej mračnejši in bolj neprizanesljiv do istospolnih zvez. Vendar obstajajo dokazi, da so se lahko zaljubljeni še vedno poročali – samostan San Salvador v Galiciji, Španija, ni znan samo zaradi svoje impozantne arhitekture, temveč tudi zato, ker so tam našli prvi obstoječi zapis o istospolni poroki med Perom Diazom in Munhom Vandilasom v galicijskem okrožju Rairiz de Velga. (‘Same-sex marriage’,[Wikipedia, b.d.])

Novejša zgodovina pozna dandanes predvsem znane zvezdnike in zvezdnice, ki so v zvezi z ali so poročili istospolne partnerje. Takšen primer je Elton John, znani ameriški glasbenik, ki je leta 2005 poročil z Davidom Furnishem, svojim dolgoletnim partnerjem. Pred poroko sta bila skupaj že dobrih 12 let, skupaj pa zdaj vzgajata tudi sina. Ellen DeGeneres, ki samo sebe opisuje kot komedijantko, ljubiteljico živali in voditeljico pogovorne oddaje, je avgusta leta 2008 poročila Portio de Rossi v krogu njunih družin in prijateljev. Čeprav se je gibanje za enakopravnost pravic za istospolno usmerjene pare (ne)uradno začelo že leta 1970, je šele dandanes priznano in obravnavano kot del sodobne družbe, ki se sprejema in ne zaničuje. Sodobni mediji sicer po zaslugi različnih estradnikov istospolnost dojemajo bolj ali manj kot neke vrste ekscentrično lastnost osebe, ki jo priznava, vendar je večina komentarjev na to temo podana v pozitivni luči.

Elton John s svojim partnerjem

Vir: [theguardian.com], b.d.

Amerika je na področju istospolnih zvez precej glasna in ‘liberalna’, vendar je samo ena od do številnih držav, ki so že priznale pravice. Prva na tem področju je bila Nizozemska, ki je – ni šala – sprejela zakon 1. aprila leta 2001. Leta 2003 ji je sledila Belgija, 2005 pa Španija in Kanada. Norveška je zakon podprla 1. januarja 2009, Švedska pa še istega leta 1. maja. 2010 so sledile še Portugalska, Islandija in Argentina, katerim so skozi čas sledile še druge države. 26. junij 2015 je bilo prelomen za ZDA, ker je zakon stopil v veljavo za vseh 50 držav Amerike. V prihodnosti se naštetim državam nameravata pridružiti še Grčija (2016) in Finska (2017). (‘Same-sex marriage’, [Wikipedia, b.d.])

V osnutku Predloga zakona o spremembah ZZDR je natančneje zapisano, kaj so katere države zajele, ko so pisale svoje lastne zakone na to temo. Glede na to, da te države še vedno stojijo in ni nobenih protestov, lahko upravičeno domnevamo, da se svet ne bo zrušil, če se bo istospolna partnerska zveza izenačila s tradicionalno.

Enakopravna istospolna partnerska zveza – da ali ne?

Velik glavobol vsem prisotnim povzroča čivkanje in kvakanje raznih institucij in modrih glav, ki nam tako ali drugače vbijajo v glave dejstva(?) zakaj naj bi bilo (ne)primerno, da se istospolna partnerska zveza zakonsko izenači s tradicionalno.

Eden izmed najglasnejših pobudnikov proti je rimskokatoliška Cerkev, predvsem zaradi stroge interpretacije Biblije. Primarno se tukaj navaja odlomek iz starega testamenta, tretje Mojzesove knjige – “…k moškemu ne smeš iti kakor k ženi; gnusoba bi to bila” (Lev 18.22), ter dodatno omenja kazen za grešnika, ki da “… morata umreti, smrt zaslužita” (Lev. 21.13). Dodatno Cerkev navaja prvo pismo Rimljanom, kjer sveti Pavel piše “… njihove ženske so namreč zamenjale naravno občevanje s protinaravnim, podobno so tudi moški opustili naravno občevanje z žensko in se v svojem poželenju vneli drug do drugega…”.(1.Rim. 1.26). Če bi iskali še dodatnih razlogov in bi brali še naprej, bi videli, da istospolno usmerjene taisti Pavel značajsko označi zelo slabo: “…Polni so vsakršne krivičnosti, zlobnosti, lakomnosti, hudobije. Zvrhani so nevoščljivosti, ubijanja, prepirljivosti, zvijačnosti, zlohotnosti. Hujskači so, obrekljivci, Bogu sovražni, objestneži, domišljavci, bahači, iznajdljivi v hudobiji, neposlušni staršem, brez pameti, brez zvestobe, brez srca, brez usmiljenja.”(Rim. 1.29-32). Ko beremo prvo pismo Korinčanom, gre Pavel še dlje: “…Ne nečistniki ne malikovalci ne prešuštniki ne mehkužneži ne hotniki moških…ne bodo dediči božjega kraljestva.” (1.Kor 6.9-11)

Toda ali je to res? Istospolno usmerjeni so bili skozi zgodovino preganjani, zasmehovani, ubijani, in mučeni, ravno tako kot tisti, ki so bili zvesti tradiciji. V cerkvi nas učijo, da Jezus ljubi vse ljudi brez razlike – tako Jude, kristjane, budiste, miroljubne in tiste, ki jim mir ni veliko mar. Kako naj našim otrokom razložimo, da Jezus ali Bog ne ljubita nekoga samo zato, ker je istospolno usmerjen? Kontroverzno Pavel v istem pismu , kjer ‘grmi’ proti istospolno usmerjenim, opiše ljubezen – “…je potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prenese. Ljubezen nikoli ne mine. “ (1.Kor 13.4-8)

Ali je manjša ljubezen dveh oseb do drug drugega ali do njunih otrok v istospolni partnerski zvezi kot je v normalni, samo zato, ker sta osebi istega spola? Lahko to zanesljivo izmerimo, imamo podatke za to?

Nekateri strokovnjaki pravijo, da lahko. Ameriška psihiatrična akademija za otroke in mladino (American Academy of Child and Adolescent Psychiatry) glede postavljenega vprašanja izjavlja: “Temelj vseh odločitev v zvezi s skrbništvom in starševskimi pravicami, naj izhaja v interesu najboljšega za otroka. Lezbijke, geji, biseksualci in posameze osebe so se v preteklosti soočili s strožjim nadzorom kot heteroseksualci v zvezi z njihovimi pravicami, da so ali bodo starši. Ni dokazov, ki bi kazali, ali podpora, da se starši z gejevsko, lezbično, ali biseksualno usmerjenostjo razlikujejo ali imajo pomanjkljive starševske veščine, skrbi za otroka in zveze starš-otrok v primerjavi s starši, ki imajo heteroseksualno usmerjenost. Že dolgo je dokazano, da  homoseksualna usmerjenost ni povezana s psihopatologijo, in ni nobene podlage, na kateri bi se domnevalo, da bo starševska homoseksualna usmerjenost povečala verjetnost ali sprožila homoseksualno usmerjenost samega otroka. Rezultati študij otrok, ki jih vzgajajo starši homoseksualne ali biseksualne usmerjenosti, v primerjavi s heteroseksualnimi starši, ne kažejo večje stopnje nestabilnosti v starševskem razmerju ali razvojne disfunkcije pri otrocih.” (American Academy of Child and Adolescent Psychiatry. “Policy statement. Gay, lesbian and bisexual parents”. [pediatricsaapublications.org], b.d.)

Naj bomo v partnerski zvezi ali poročeni, vedno je veljalo, da ko smo s svojo ‘drugo polovico’, nekako odrastemo, in postanemo bolj zanesljivi in mirnejši. V starih časih je veljalo, da so moški res moški, in ne več vihravi mladeniči šele takrat, ko so se poročili in s svojo partnerico ustvarili potomce. Gejevski akrivist, Jonathan Rauch gre še malo dlje; on trdi, da je zakon tista sila, ki ukroti divje mladce, in zagotavlja odgovorne podpornike družbi, ki ji pripadajo. Po njegovem naj bi bila ta dva faktorja ključna za funkcioniranje humane in stabilne družbe, predvsem v obliki zakonske zveze kot celoživljenjske zaveze, tako za istospolne kot za tradicionalno usmerjene pare (Jonathan Rauch. ‘For Better or Worse? The Case for Gay (and Straight) Marriage’ [jonathanrauch.com], 7. december.2015). Ker je takšen zakon dober, je torej logičen korak, da se istospolno usmerjenim podelijo enake pravice kot tradicionalno usmerjenim, predvsem zaradi zmanjšanja socialne izključenosti in diskriminacije LGB manjšine. Leta 2010 je tako šola Mailman za javno zdravje (kolumbijska univerza, ZDA) izvedla raziskavo, v kateri so študirali posledice institucionalne diskriminacije na psihično zdravje istospolne in biseksualne usmerjenih oseb. V poročilu so podali, da so omenjene osebe izkazale povišane znake za psihična obolenja, med njimi je bilo najbolj opazna podvojitev stresnih obolenj (anxiety disorders), predvsem med tistimi populacijami na območjih kjer je bila poroka istospolnih parov prepovedana. (Hasin Deborah. ‘Lesbian, gay, bisexual individuals risk psychiatric disorders from discriminatory policies’. [eurekalert.org], 7. december. 2015)

Jonathan Rauch,  zagovornik zakona za istospolne in  tradicionalne pare

Vir:[rauchwordpress.com], b.d.

‘Problemi’ nasprotnikov reforme ZZDR in istospolne partnerske zveze

Glede na povedano v prejšnjem odstavku bi bilo za družbo dobro in koristno, da bi sprejela istospolno in biseksualno usmerjene pare. Vendar preden skočimo na vagon strinjanja, je tukaj tudi še nekaj problemov, ki jih predstavljajo ‘nasprotniki’ reforme.

Jakob Štrbenik je v svojem članku objektivno predstavil tri takšne probleme, in tudi odgovore nanje, sama jih samo še dopolnjujem in komentiram.

Prvi problem. Štrbenik poroča, da naj bi zagovorniki spremeb trdili, da ZZDR diskrminira homoseksualce. Ni povedal, od kod so tako imenovani zagovorniki ‘pobrali’ takšno ideologijo, vendar pa komentira – in to upravičeno – da če bi njihova trditev držala, ustavno sodišče omenjeni referendum ne bi dovolilo izpeljati. Dodatno zaključi, da ker je referendum s strani ustavnega sodšča dopusten, ne gre za vprašanje človekovih pravic homoseksualcev temveč za širše družbeno vprašanje kjer bo družba odločala, če želimo iz zakonodaje izbrisati moški in ženski spol ter ga nadomestiti z nevtralno oznako ‘osebe’. (Štrbenik, ‘Tri laži zagovornikov sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih,’, [domovina.je], 7.12.2015).

V kolikor sem sama prebrala spremembo zakona, gre predvsem za igračkanje na podlagi slovnice. Prvotni ZZDR pred spremebo je sicer imel v obziru samo tradicionalno zvezo, torej zvezo moškega in ženske ter razmerja, pravice in obligacije, ki iz te zveze nastanejo. Če bi že morali govoriti o sami diskriminaciji istospolno umerjenih, bi to kvečjemu bilo v povezavi zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti (ZRIPS). V samem prenovljenem ZZDR pa se ZZDR na ZRPIS nanaša samo v 5. členu, ki opredeli prenehanje dotičnega zakona in možnost preoblikovanja istospolne registrirane partnerske skupnosti v pravnomočno zakonsko zvezo, ter pod kakšnimi pogoji se to lahko izvede.

Drugi problem, na katerega Štrbenik opozori v istem članku je, da spremenjena definicija družine ne bo vplivala na šolstvo. Pri tem se sklicuje na 15. člen ZZDR, in ga citira: “Država s sistemom vzgoje in izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva omogoča ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno družinsko življenje ter jim pomaga v njihovih medsebojnih razmerjih in pri izvrševanju roditeljske pravice.” Nato pa opozori na pomembno posledico – zakonska definicija družine prilagaja tudi šolske programe.

Toda kaj to v praksi sploh pomeni? Štrbenik pove, da so v državah, ki so že pred leti sprejele podobno zakonodajo (navaja ZDA in Švedsko,) v šole istočasno začeli uvajati obvezna izobraževanja o t.i. ‘teoriji spola’, kjer učence pri pouku vzpodbujajo, da se preoblačijo v oblačila nasprotnega spola in eksperimentirajo s svojo spolno usmerjenostjo. (Štrbenik, ‘Tri laži zagovornikov sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih,’, [domovina.je], 7.december.2015). Zaradi kontroverznosti takega početja so v ZDA podprli idejo, da imajo starši glede izobraževanj o spolnosti pravico, da odklonijo šolski način ter da sami izobrazijo otroke o tej tematiki. (A.B iz ZDA, osebna komunikacija.)

Tako imenovana ‘teorija spola’ zagovarja, da ne obstajata samo dva spola – moški in ženski, temveč jih je več. Zagovarja, da ljudje naj ne bi bili omejeni na spol, ki jim je bil dan ob rojstvu – ni torej nujno, da če je določena oseba rojena moškega spola, da se bo skozi življenje indetificirala s tem spolom. Povsem mogoče je, da bi taka oseba čutila da je ženska, in se počutila, kot da je v napačnem telesu. Do nedavnega so v medicinskih krogih obravnavali tako občutenje kot bolezensko, in ga poimenovali motnja spolne identitete. Dodatno teorija spola izpostavi možnost, da bi bila oseba spolno fluidna, torej da bi se enkrat počutila definitivno moško, drugič, pa definitivno žensko naravnano. Lahko bi se opredelila tudi za brezspolnost, tako imenovani ‘gender X’.

Teorija spola je zaradi teh idej precejšen šok za tradicionalno usmerjeno družbo, ker pretrese ustaljene moške in ženske vloge ter z njimi povezana pričakovanja na glavo. Še vedno se v (sodobni) družbi od moškega pričakuje, da je skrbnik družine, torej da prinese domov levji delež denarja za oskrbo, ženske pa naj bi skrbele za otroke in dom. Dandanes pa se vseeno vse pogosteje dogaja, da se ženske odločijo za kariero, moški pa ostanejo doma in skrbijo za gospodinjstvo, vendar zaradi tega še niso nikakršne copate, ženske pa nikakršne možače.

Očka doma, mamica gre v službo….

Vir:[leaninbusiness.com], b.d.

Tradicionalno usmerjene ljudi pri tem skrbi predvsem, da bi se otroke preveč zmedlo in bi se v poplavi novih ‘spolov’ izgubile tradicionalne vloge moškega in ženske v partnerstvu in posledično tudi v družbi. Od najstarejših časov je veljalo, da je heteroseksualen par potreben, da se spočne in rodi otroka. Z današnjo tehnologijo in njenim napredkom pa se tudi te meje počasi brišejo in s tem postavljajo nova moralna in družbena vprašanja, predvsem pa je pomembno tisto, ki sprašuje, kaj se takrat zgodi ali dogaja z otrokom, ki je vzrok, posledica in tudi nehotena žrtev the socialnih premikov na kar posredno opozori Štrbenik.

To je njegov tretji problem, k(j)er predlagano zakonodajo opiše kot slepo vero, da trgovine z materinstvom za homoseksualce ter umetnih oploditev za lezbijke v Sloveniji ne bo. Štrbenik se tukaj ponovno opira na ZZDRS, tokrat na tretji člen, ki določa, da je pomen zakonske zveze v zasnovanju družine. Štrbenik nato logično nadaljuje, da dve osebi moškega spola lahko družino zasnujeta le tako, da otroka bodisi posvojita bodisi plačata ženski doma ali v tujini, da za njiju otroka donosi in jima ga nato takoj po rojstvu izroči. Za dve osebi ženskega spola pa pravi, da lahko družino zasnujeta tako, da otroka ali posvojita ali pa zdravstveno osebje eno od njiju umetno oplodi s semenom darovalca. Nadalje Štrbenik opozarja, da čeprav takšne prakse v Sloveniji trenutno niso dovoljene, da bo sprememba zakona naložila novo dolžnost, ki je brez spremembe druge zakonodaje ne more zagotoviti. Konča z zaključkom, da bi v tem primeru država s tem prevzela nove obveznosti in bi bilo pričakovati, da bomo te obveznosti plačevali vsi državljani. (Štrbenik, ‘Tri laži zagovornikov sprememb Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih,’, [domovina.je], 7.december 2015).

Najprej ta tretji člen drugega odstavka. Pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine. Površinsko gledano to pomeni, da zakon predvideva, da sta obe partiji, v tem primeru moški in ženska, biološko sposobna imeti potomce, in če gre za sestavljene družine, se v tako na novo sestavljeno družino pridružijo otroci iz njunih prejšnjih razmerij. Če se pa ZZDR prenovi kot je predlagano, to pomeni, da bodo istospolni pari dobili možnost posvojitve ali biološkega/posvojenega otroka lastnega partnerja ali posvojitve otroka tretje osebe (ki ni nujno v biološkem sorodstvu z istospolnim parom).

Kar pa se tiče trgovine z materinstvom, tako v legalni kot ilegalni obliki, je ta pojav precej razširjen v tujini, predvsem v ZDA. Legalnih ‘prvih deset’ držav posvojiteljev med leti 1998 in 2014 poleg Amerike je tako zajemalo še Španijo, Francijo, Italijo, Kanado, Nizozemsko, Norveško, Dansko in Avstralijo. (Selman, “The Rise and Fall of Intercountry Adoption in the 21st Century”. [Wikipedia.com], b.d.) Zakoniki, ki urejajo mednarodne posvojitve so predvsem haaška konvencija o posvojitvah (1993,) ter konvencija OZN o pravicah otroka (1989), čeprav slednja govori o predmetu posvojitve bolj bežno. Oba akta pa poudarjata, da se posvojitev otroka lahko realizira le, če je v resnično najboljšem interesu za otroka in predvsem, če je otrok resnično sirota. Ko pride do akta posvojitve, naj bi se le-ta izvedla prek legalizirane ustanove ali agencije, v nobenem primeru pa se za posvojitev ne sme zahtevati denarnih nagrad, namenjenim udeleženim strankam v procesu posvojitve. Med drugimi državami je bila podpisnica haaške konvecije tudi Slovenija, pri nas pa je akt vstopil v veljavo 1.maja leta 2002.

V tujini so temu namenjene posebne posvojitvene agencije, ki so strogo kontrolirane s strani obeh držav – kontrolira se tako par, ne glede ali je istospolni ali tradicionalni, kot tudi sama posvojitvena agencija ali sirotnišnica. Sam postopek posvojitve pa je dolg, drag ter psihično ter čustveno izjemno utrudljiv. Tudi v Sloveniji bi si ga lahko privoščilo le malo parov, še posebej s težavami samega postopka za legalno posvojitev otroka. Vendar se strinjam, da bodo morali biti vseeno zapisani novi adendumi k obstoječim zakonom ter vzpostavljeni novi uradni mehanizmi, ki bodo preprečevali zlorabo in korupcijo posvojitvenega sistema, če že ne sama temeljita prenova tako zakonskega kot uradniškega aparata.

Umetna oploditev že dolgo časa ni več takšen tabu, in marsikatera sodobna ženska se odloči zanjo. Zato še ni nujno, da mora biti v času odločitve za otroka biti del zakonske institucije. Države kot so Grčija, Nemčija, Madžarska, Rusija, Ukrajina, Ciper, Anglija in še bi lahko naštevali, tovrstno oploditev že dovoljujejo, in so v skladu s tem spremenile tudi obstoječo zakonodajo v kolikor še niso ratificirale istospolnih partnerstev. Države, ki so istospolna partnerstva že ratificirale, so v skladu s tem spremenile tudi zakonodajo, kjer so opredeljene pravice, obveze in dolžnosti posameznih oseb, udeleženih v procesu.

Če bo referendum za končni rezultat imel pozitivno večino, bo tako možnost posvojitve (tudi mednarodne,) kot tudi umetne oploditve pomenila dodatno obremenitev davkoplačevalcev, pod pogojem, da so v proces vključene ustrezne inštitucije ter uporabljeni ustrezni zakoni in pravila. Vendar bi to hkrati pomenilo tudi pozitivno spremembo. Prvič, sprostil bi se družbeni pogled na družine v smislu da bi si ljudje ustvarjali družine ne da bi bili pod pritiskom heteronormativnih pravil, da bi moraba biti zakonska zveza vedno po modelu moški-ženska. Čeprav se je večina doslej poročenih parov poročila iz dobre vere, da je tradicionalna zveza dobra, ker so v njej živeli tako njihovi starši kot predniki, pa to ne velja za vse osebe. Osebe, ki odstopajo od družbenega povprečja so tako postavljene pred izbiro – ali se po pričakovanjih poročiti z osebo nasprotnega spola in biti v zakonu nesrečen pol življenja, ali pa biti sam in sčasoma obveljati za ‘čudaka’ ali ekscentrika, še toliko bolj, če živi z istospolnim parnterjem ‘na koruzi’, ker pač ni druge možnosti. S sprejetjem istospolno in tradicionalno usmerjenih zvez kot enakih pa se tak pritisk sprosti in lahko ljudje namesto v strahu in depresiji zaživijo bolj kreativno in srečno.

Drugič, in na to v svoji črnogledosti verjetno Štrbenik ni pomislil, bi se polagoma povečal odstotek mladega prebivalstva v državi. Istospolno usmerjene partnerske zveze so še resda v manjšini nasproti tradicionalnim, vendar le zato, ker a) se ne odobravajo zaradi vere ali tradicije in b) istospolno usmerjenim osebam ni priznana možnost živeti v zakonsko priznani zvezi. Če pa istospolno partnerstvo ni zakonsko popolnoma enakopravno tradicionalnemu, to pomeni da se istospolno usmerjenim odreka tudi pravica do starševstva, pa naj bo to po biološki ali posvojitveni poti. Logična posledica? Izguba otrok, in s tem neizogibno zmanjšanje rodnosti prebivalstva.

Pri geografiji smo v gimnaziji obravnavali tudi rodnost in smrtnost prebivalstva posameznih držav. Na kratko povedano, država je v bistvu lahko smatrana kot močna na več ravneh, vendar sta največja pokazatelja, če se bo država sploh obdržala na geografskem in političnem zemljevidu rodnost (nataliteta) in smrtnost (mortaliteta) prebivalstva v državi. Problem v Sloveniji je dvojen – prebivalstvo se vse bolj stara, in s tem se viša smrtnost. Zaradi poslabšanih ekonomskih pogojev je rodnost rahlo počasnejša kot v prejšnjih letih in se ne viša tako hitro kot smrtnost. Posledično vse več delavcev iz starejših generacij dela v letih, ko bi se po vseh pravilih morali že upokojiti. Marjan Žagar opozarja, da so v Sloveniji potrebni štirje delavci, da lahko podpirajo penzijo enega upokojenca (Žagar. “Za enega upokojenca danes delajo štirje delavci, leta 2060 bosta le še dva”. [siol.net], 15. december 2015). Ker morajo starejši izpolniti delovno dobo, zapisano v zakonu, s tem ustvarjajo tudi ‘čepe’ na delovnih mestih, ki bi jih lahko zapolnili mladi, ki trenutno polnijo urade zavodov za zaposlovanje, če še niso izgubili potrpljenja in šli v tujino s trebuhom za kruhom. Mladi, ki so ostali ‘doma’, se obotavljajo ustvariti lastne domove in družine, ker traja dalj časa, da pridobijo dovolj veliko kupno moč za uresničitev omenjenih načrtov. To velja tako za tradicionalne kot istospolne pare, pri čemer so istospolni pari zaenkrat pri stvarjenju lastnih družin še omejeni z ZZDR.

Mogoče je, da je natalitetno-delavska teorija v celoti napačna, ker bi terjalo določen čas, da bi se dokazalo, če je pravilna ali ne.

Zaključek

En zakonik, nekaj slovničnih popravil, in imamo zametek družbene revolucije.

Še enkrat, našteta dejstva na kratko – načrtovana prenova ZZDR opredeljuje samo, da se ‘moški’ in ‘ženski’ spol v zakoniku spremenita v nevtralni spol ‘osebe’, ki lahko pomeni tako moškega ali žensko, nadalje pa zato povzroči kaos, ker dovoljuje svobodno opredelitev zakonske zveze ne samo v tradicionalnem smislu kot para moški-ženska, temveč v to vključi tudi istospolni inačici moški-moški in ženska-ženska.

Nadalje 21. člen na novo opredeli razmerja med navedenimi osebami s poudarkom na sklenitvi zakonske zveze med posameznimi osebami – kdaj se lahko sklene in izjeme pri sklenitvi zakonske zveze.

V 5. in 6. členu določi tudi datum prenehanja veljavnosti zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti in pogoje za preoblikovanje z registrirane istospolne partnerske skupnosti v polnopravno zakonsko zvezo.

Istospolna partnerstva so obstajala skozi zgodovino, od antike, prek srednjega veka do novejše zgodovine, v 21. stoletju so popularizirana predvsem s strani medijskih zvezd kot sta Elton John in Ellen DeGeneres.

Polemike nasproti istospolnim partnerstvom prihajajo predvsem s strani rimskokatoliške Cerkve, in njene interpretacije svetega pisma, kjer je zapisano, da je istospolno partnerstvo prepovedano in za kršenje te prepovedi je bila (v preteklosti) zagrožena smrtna kazen.

Kar se tiče prilagojenosti otrok, ki so vzgajani v istospolni družini, je ameriško združenje psihiatrov zanikalo, da bi bili kakorkoli na slabšem od svojih vrstnikov, ki so bili vzgajani v tradicionalnih družinah.

Jonathan Rauch, gejevski activist, trdi, da je poroka dobra rešitev za mlade moške, ne glede na njihovo seksualno usmerjenost, ker iz njih naredi odgovorne pripadnike družbe.

Štrbenik je v svojem članku opozoril na tri najbolj pereče točke – ‘diskriminacije’ ZZDR do homoseksualcev, potrebne prenove obveznih izobraževanj v šoli kot posledico preoblikovanja zakonika, ter možnost razcveta trgovine z materinstvom za homoseksualce in umetnega oplojevanja za lezbijke v Sloveniji ter finančne posledice the dveh dogodkov za davkoplačevalce.

Ne bom trdila, da sem v celoti informirana, ali da je moje gledišče eno in edino pravilno. Vse bolj se mi zdi, da v tem primeru delamo iz muhe slona, ker tako zagovorniki in nasprotniki iz črke zakona in svetega pisma vlečejo več zaključkov kot jih je lahko logično in realno pojasniti s trdnimi dokazi.

Vendar pa lahko povem naslednje. Bili so časi kolonializma, ko so bili Afričani pojmovani kot nižja rasa samo zaradi ‘neciviliziranosti’ in barve svoje kože. Dandanes hodijo njihovi potomci med nami kot enaki med enakimi. Med drugo svetovno vojno so bili Judje pojmovani kot nižja rasa zaradi sovraštva enega samega človeka. Danes živijo med nami, enaki med enakimi. Ženske dolgo časa niso imele volilnih pravic, prve sufražetke so bile zasmehovane s strani svojih očetov, bratov, mož in sinov. Zdaj ima večina žensk pravico voliti katerokoli stranko želijo, in pravico, da delajo delo, kakršnega hočejo za dostojno plačo, ki jo lahko same porabijo, kakor hočejo.

Danes se ukvarjamo z vprašanjem, ali so tisti, ki so zaljubljeni v partnerje, ki so po naključju istega spola kot so sami, vredni enakih pravic kot tisti, ki so zaljubljeni in živijo s partnerji nasprotega spola od njih. Sprašujem se, zakaj poskušamo postaviti mejo ljubezni samo zato, ker nas tradicija, cerkvene institucije ali zakoni omejujejo na sprejemanje heteroseksualne zveze kot ene in edine prave zveze med dvema osebama v njunem življenju. Zakaj mislimo, da bo tovrstna sprememba negativna?

Ko smo se prvič zaljubili, je bila naša simpatija mogoče čisto drugačna od idealne podobe, ki smo si jo ustvarili v mislih. Zame vem, da je bila. Takrat nam je mogoče fizični izgled pritegnil pozornost, vendar je našo ljubezen pritegnilo tisto nekaj znotraj tiste osebe, v katero smo se zaljubili. Takrat nismo mislili, da ima mogoče napačno barvo oči, las, ali da je iz popolnoma drugačne kulture ali okolja, da je prevelik, premajhen, da je preokrogla ali da nima dovolj velikih ali majhnih prsi. To osebo, tega fanta ali dekle smo ljubili z vsemi odlikami in napakami vred in si želeli, da nam našo naklonjenost vrača.

Nekdo mi je povedal, da se prave družine ne ustvarjajo samo skozi krvne vezi. Družine se ustvarjajo s srci in ljubeznijo, ki jih povezuje v celoto. Vsi imamo pravico, da ljubimo in da smo ljubljeni takšni, kakršni smo, ne glede na spol našega partnerja. Srečna družina je tista, v kateri se partnerja spoštujeta, se podpirata in ljubita ter si odpuščata morebitne napake. Ni popolnih družin, ker ima vsaka svoje probleme, izzive in rešitve, niti ni nikjer dokončno rečeno da samo zato, ker je heteroseksualna družina ‘obdarjena’ z možnostjo naravne reprodukcije naslednjega rodu, edina prava oblika in srčika družbe kot takšne.

Dopustimo drug drugemu svobodo izbire, Nekateri bodo izbrali istospolne, nekateri partnerje nasprotnega spola kot so sami. Toda oboji imajo pravico do izbire, če si želijo ustvariti družino, ki bo zajemala tudi otroke. Izberimo tako, kot želimo, in pustimo drugim, da izberejo, tako kot oni želijo, ne glede na to, kakšne razloge imajo za svojo izbiro. Jaz mogoče ne bom izbrala enako kot vi, in vi ne boste izbrali, kar sem izbrala jaz. Zato nimamo nič bolj ali manj prav, pomembno je le, da smo s svojo izbiro zadovoljni.

Pišemo zgodovino.  Kako se bodo naši potomci spominjali  nas?

Vir:[goodreads.com], b.d.

Je referendum potreben? Ne. Ne bi smel biti, predvsem zato ne, ker se gre tu za osnovne človeške pravice, in spoštovanje oseb, ne glede na njihovo spolno usmerjenost. Denar, ki bo šel za referendum, bi se lahko namenil za bolj potrebne reči, recimo za nove policijske avtomobile, prenovo kakšne šole ali nakup operacijske opreme za bolnišnice. ‘Revolucija’ istospolne zakonske zveze nas bo dosegla prej ko slej, podobno kot je Galileov in Kopernikov heliocentrični sistem nadomestil zastarelega geocentričnega.

Če pa bomo tovrstno ‘revolucijo’ sprejeli in se ji prilagodili brez večjih pretresov, je pa že drugo vprašanje.

Malo za šalo… in tokrat zares….

Vir:[upworthytumblr.com], b.d.