Temna noč duše
Temna noč duše je edinstveno doživetje in univerzalna izkušnja. Je začetek duhovnega potovanja, ki pomeni v nadaljevanju vzpon zavesti in prevlado duha nad materijo. Temna noč duše je preizkus naše lastne vere, ne glede na pripadnost, raso ali spol. Ni religiozna izkušnja, ker religija ni vera. Religija je sicer nastala na podlagi neke določene vere, vendar vera je ena, religij pa poznamo mnogo.
Temna noč se začne z globoko notranjo izkušnjo neutolažljivosti in izjemno mero notranjega trpljena ter se postopoma začne kazati preko zunanjih izkustev, ki jih doživljamo. Notranja izkustva so tista, ki pogojujejo in usmerjajo zunanja.
Zanikanje sebe, zanikanje prave vere, zanikanje celosti in strah pred tem, kaj bi lahko postali, če bi se samo odločili to postati, je začetek resnične eksistencialne krize. Ljudje iščemo načine, a iščemo jih zunaj sebe, kako bi ubežali tej globoki neutolažljivosti, ki prihaja iz globine duše. Odpravljamo simptome, segamo po pomagalih v zunanjem svetu. Mislimo, da rastemo, da nam je uspel preboj, vendar se vedno znova vračamo v temo. Naša rast je bila lažna in naša spoznanja so bila bežna, ker smo izgubili vero. Za trenutek smo uzrli resnico, za trenutek smo zopet verjeli. Za trenutek, pa čeprav izmuzljiv, smo ugledali luč v temi, ki nas obdaja. In nato smo se zopet vrnili k življenju, ki nam je znano, ki se nam zdi varno, ker ni tveganj, ker ne moremo ničesar izgubiti. Vendar ali ni res, da kdor ne tvega, ne more ničesar niti pridobiti? Kako patetični smo tisti, ki resnici pogledamo v oči in se raje obrnemo stran, kot da jo sprejmemo. Kako malo vere imamo, da ravnamo iz strahu, da izberemo raje zanikanje in ignoranco, kot sprejemanje in soočenje.
Ljudje smo duhovna bitja, ki imamo fizično izkušnjo. Zato nam je bilo dano to telo, to življenje. Menda smo si ga izbrali sami, da bi se učili, rastli in napredovali. Da bi nas izkušnje v danem življenju obogatile in bi stremeli k celosti bitja. Da bi stremeli k celosti in da bi presegli staro, stare vzorce in prepričanja, ki nam ne služijo več. Da bi ustvarili novo, da bi napredovali. Da bi sprejeli vsako priložnost kot izziv, ki ga potrebujemo za našo nenehno rast. Namesto tega pa razdrobljeni, oveneli, zlomljeni in strti v popolnem zanikanju in ignoranci blodimo skozi vsak božji, od nas pozabljen dan.
Ne spoštujemo se dovolj in pozabili smo, kako se imeti radi, sami sebe. Od drugih zahtevamo, da nas spoštujejo in od drugih pričakujemo, da nas bodo ljubili, kot da so nekakšna odrešitev vseh naših muk in naša luč v temi. Žal temu ni tako. Iščemo izgovore, namesto da bi prevzeli odgovornost, razvijamo škodljive navade, ki so nam bregle, na katere se brezciljno zanašamo. V sebi gojimo jezo in zamere, ki nas razžirajo od znotraj navzven. Naše duševno stanje se kmalu začne kazati na našem fizičnem telesu, v smislu telesnih hib in pomanjkljivosti ter pešanju ali spremembi telesnega zdravja. Bojimo se spremembe, čeprav je sprememba ravno to, česar se najbolj oklepamo – edina stalnica. Ne postavljamo si nobenih ciljev, ker se bojimo neuspeha ali preprosto ne vemo, ali pa si zatiskamo oči pred svojimi resničnimi hrepenenji, pred svojimi resničnimi željami, ki ne prihajajo od nikoder drugod, kot iz srca.
Ker smo prazni. Ker nimamo vere, se predajamo temi.
Nič čudnega, da mora posameznik najprej doživeti obup, brezup in popolno bedo, popolno odtujenost in popolno temo, da se lahko odloči ali si bo dal priložnost in zaživel sebe, iz sebe ali se bo v nasprotnem primeru vdal in v celoti predal temi. Nič čudnega, da so najlepše zgodbe zapisane v imenu vere ljudi, ki so spoznali, da so na dnu in da jim ne preostane nič drugega, kakor da tvegajo, saj nimajo več česa, kar bi lahko izgubili. Izgubili so vse, izgubili so sebe. Pristali so v tej temi in nato so uzrli luč. Vendar ta luč ni bila nekje v daljavi, niti zunaj njih. Ta luč je bila njihova lastna luč, ki je prosevala iz njihove notranjosti. Ugledali so jo, ker so našli vero, četudi le zrno nje in v tistem trenutku je bilo to vse, kar so imeli. Nato so s pomočjo vere zopet našli sebe, se odpravili na popotovanje nazaj k sebi in svojemu bistvu. Verjeli so in njihova vera je premaknila goro. Njihova vera je imela čudežno moč in oni sami so bili živ dokaz za to. Čudež je vse ali pa nič. Tudi Albert Einstein je bil prepričan v čudeže in se je lepo izrazil z danim primerom: “Živite lahko samo na dva načina. Tako kot da ni nič čudež, ali pa tako, kot da je vse čudež.” Tudi če mislite, da čudeži ne obstajajo, še vedno so stvari, ki se jih ne da pojasniti in zanje ne vemo.
Znajdemo se v tem brezupu, brezvoljnosti in brezciljnosti, ker ne verjamemo, da imamo lahko vse to, kar si želimo, ker ne verjamemo, da zmoremo, ker smo lačni ljubezni in vse svoje odgovore in izgovore iščemo zunaj sebe, kot da nam bo nekdo ali nekaj v zunanjem svetu prineslo odrešitev in pogasilo lastno željo in potrebo po ljubezni. Najprej moramo ljubiti sebe, da smo v zameno lahko ljubljeni in da lahko ljubimo. Sami moramo pogasiti svojo žejo, sami smo tisti, ki odgovarjamo v prvi vrsti zase. Če slabo ravnamo sami s sabo, zakaj bi potem pričakovali, da bo nekdo lepo ravnal z nami? Če sami sebe ne sprejemamo in ljubimo s svojimi pomanjkljivosti vred, kako lahko od nekoga pričakujemo, da nas bo sprejemal in ljubil, kakorkoli? Če se sami ne spoštujemo in smo pretirano kritični do sebe, kako lahko od drugih pričakujemo spoštljivost in toleranco?
Zakaj vedno znova izbiramo trpljenje, namesto ljubezni? Zakaj vse to vemo, pa nič ne naredimo glede tega?
Zakaj dovoljujemo, da nas hromi strah in zakaj si ne damo priložnosti?
Zapomniti si moramo enkrat za vselej, da se vse začne pri nas samih. Naše notranje doživljanje se zrcali na našem doživljanju zunanjega sveta.
Naša lastna vera bi morala biti večja od naših strahov in ker ni, se od nje oddaljujemo, dokler se v popolnosti ne oddaljimo in izgubimo. Vendar, ko vse drugo odpove, je pomembno, da imamo vero.
Vera ni prepričanje brez dokazov ampak je zaupanje brez dvomov. Vera naredi to, kar se zdi nemogoče. Naša lastna življenja so dokaz za to, da vera obstaja in da je mogočna bolj, kot smo se kdaj zavedali. Vprašajte se, kaj od tega, kar doživljate, vam ni všeč? Zdaj pa se vprašajte, kakšna so vaša prepričanja glede tega in koliko vanje verjamete? Še vedno dvomite? Jaz ne. Jaz verjamem.
Vera se pozna na naših življenjih. Vedno doživljamo to, v kar verjamemo, zavestno ali ne. Naši najgloblji strahovi nas bodo lovili in nas bodo ujeli, pripravljene ali nepripravljene. Če prej ne opravimo z njimi, seveda.
Imamo želje, ki ustvarjajo naša pričakovanja. Imamo prepričanja, ki pogojujejo naša življenja. Imamo to življenje, da ga živimo. S pomočjo zrna vere, se lahko naučimo živeti, kot nam narekuje naša lastna vest in namesto obžalovanja, zgrabimo vsako priložnost, na katero naletimo, če le čutimo, da je to naša priložnost za rast.
Naša življenja niso odvisna od drugih ampak samo od nas samih. Kaj bomo torej naredili z njimi? Bomo dovolili, da jih upravljajo drugi in hrepeneli po izboljšanju, medtem ko bomo vsako noč sedeli v kotu s solznimi očmi, okovani z okovi, ki smo jih sami priklicali nadse ali bomo prevzeli odgovornost zase, za svoje življenje in pričeli verjeti vase? To je naša edina pot iz obupa in odrešitev vsakega posameznika. Kanček vere.