Jane gleda svet izpod trepalnic (5) – O prijateljstvu

O prijateljstvu, ki se vrača vedno znova; o prijateljstvu, ki prinaša mednarodna darilca; o prijateljstvu, ki ga geografska razpoka ne spreminja … Ob tovrstnih prijateljskih objemih slovesa je pripravno, če dežuje, saj lahko rečem, da je dež namočil oči, razpacal maskaro in napravil razhod bolj epski. Ko rečejo auf wiedersehn i lab yu, ostane nemerljivo hrepenenje po trenutkih, ki ne trajajo. Čeprav me mora Darcy objeti vsaj desetkrat v enem dnevu, da nadomesti objeme prijateljic, ki so odletele na leteči preprogi iz domovine, ne zadostuje. Zato pošastno zavidam vsem tistim srečnežem, ki lahko svojega kompanjona povabijo na jutranjo kavo in šnops po pilatesu, z njim izmenjajo skrivnosti v živo, ne pa v hibridni različici preko »skrivne« facebook skupine. Da o čustvih sploh ne govorim: sfalirani big like, big kiss, big hug.

Na prste desne roke naštejem prijateljici, ki sta še ostali v domovini pašteta (p. s. lepo podmazana in z vsemi žavbami namazana). Najraje bi še sama pospravila nekaj vrednih stvari v kovček in odhitela drugam, kjer ptice mogoče ne pojo tako intenzivno, na kruh pa se maže kremšnito, kot sem slišala na nekem pesniškem performansu nedolgo nazaj.

Že od nekdaj moja domovina ni moja država, moja domovina so prijatelji, razsipani po svetu, in knjige od povsod. Pravzaprav ne vem, kaj je bilo ključno, da sem svojo domovino našla v knjigah. Morda klopca pred blokom in knjiga z medvedkom na naslovnici. Prva knjiga, ki sem jo prebrala čisto sama. Bil je eden izmed tistih srečnih trenutkov, ki znajo za vedno zaznamovati človeško življenje. Ne bi zanikala, da prstov pri vsem tem ni imela tudi vezenina iz babičine hiše. Ure in ure dolgo sem lahko zamišljeno čepela ob njej ter si napovedovala prihodnost. Dolgolaska s prekrižanimi nogami in cigareto, ki jo je tako prefinjeno držala v roki, je tičala nos v debelo knjigo, moški z očali pa je vihtel kuhalnico. Pisalo je: »Muž če da joj kuha, a ona čitati romane.«

Tako knjige kot prijateljice so krasne učiteljice. Od mme Di sem pobrala občutek za obvladovanje neprijetnih situacij; ob Ann sem spoznala, koliko zmore človek; Liv je moj navdih, ker živi svoje sanje; Molly me spomni, da se vztrajnost splača, če veš, kaj hočeš; Vic je moja sorodna duša in v njej najlažje vidim sebe.

Z Molly se tokrat nisem poslavljala, niti se nisem ozrla za njo, ko je izginjala, samo še pika na obzorju. Čeprav sem se spomnila na to, kako zelo pogrešam polnočna druženja in vilinski smeh, popoldanski čaj s piškoti, debatiranje o stereotipih, literarnih prevodih, njih lovcih, nas nabiralkah, o prijateljstvu, ki ga kljub razpokam čas ohranja. Molly je napol v šali in napol zares na glas razmišljala, ali bo čez deset let pozabila slovensko in bo njen vokabular zožen le na nekaj lokalnih izrazov. Stisnila sem ustnice in se spomnila na bridki prizor kave v Porabju, ki jo naročam v knjižni nemščini.

Danes je mme Di v restavraciji vrgla oko na zanimivega mladeniča, dokler ni po telefonu pričel govoriti v madžarščini in je čarovnija izpuhtela. Nos je potegnila v levo, kot da smrdi. Prišepnila sem ji, da se zagotovo ne bi toliko zmrdovala, če bi žvrgolel v francoščini. Nato sva raje premlevali o prijateljstvu in pomembnih zadevah. Tokrat nista sledila sad face in happy face. Kako zelo osamljene so včasih te moje računalniške tipke, potožim nad svojo razcepljeno usodo, moje prijateljice pa skoraj vse virtualne junakinje z mednarodno bajalico.

xoxo