Selfie

Selfie  – ob tej besedi vsi takoj vemo kaj mislimo, kaj je potrebno narediti in kje je potrebno objaviti. Vendar sem ob raziskovanju te besede ali bolj pravilno povedano tega pojava, zasledila marsikatero zanimivo stvar, ki me je napeljala, da nekaj svojih misli in občutkov ob tem pojavu strnem v tem članku.

Najprej raziščimo besedo selfie. Avtorji uglednih slovarjev angleškega jezika Oxford Dictionaries so za angleško besedo leta 2013 razglasili besedo selfie.

Selfie je v slovarju definiran kot fotografija, na kateri je nekdo upodobil samega sebe, najpogosteje s pametnim telefonom ali spletno kamero ter z namenom objave na spletni strani družbenega omrežja. Avtorji oxfordskih slovarjev pojasnjujejo, da je bil izraz selfie prvič uporabljen leta 2002 na nekem avstralskem spletnem forumu. Takrat je nek moški objavil fotografijo poškodb na obrazu, ki jih je utrpel, ko se je spotaknil na stopnicah. Opravičil se je, da fotografija ni izostrena, in poudaril, da ni bil pijan, ampak gre za selfie.

Tako, sedaj vemo kdaj in na kakšen način se je ta beseda odkrila in dobila svoje ime. Svoj polet in svojo aktualnost pa je dobil ta pojav mnogo kasneje.

Do danes prvi znani selfie, torej fotografija avtorja samega, je pred 175 leti naredil Robert Cornelius.
Robert Cornelius je bil doma iz ameriške Filadelfije, amatersko pa je bil ljubitelj kemije.

Leta 1839 je napravil zgornji avtoportret in sicer na bakreno ploščo.

Za razumevanje tega pojava je potrebno našteti še nekaj zgodovinskih mejnikov.

Slabo stoletje po prvem selfie-ju je udaril še polaroid, v prodaji je bil od leta 1948, zares razmahnil pa se je šele v sedemdesetih. Ker polaroidnih fotografij ni bilo treba odnesti v studio, da bi jih razvili, in ker torej v temnici nihče ni gledal, kaj počnejo, so uporabniki pred objektivom radostno počeli stvari, ki se jih prej niso upali. Na primer delali trapaste grimase. In seveda bili še veliko bolj poredni. Na njihovo srečo, ali pa smolo, pa teh fotografij niso lepili na družabna omrežja in jih objavljali. Bi morali reči, da je morala in vzgoja takrat še nekaj veljala?

Sem že omenila je bilo leto eksplozije selfie-ja ravno leto 2013? Čeravno na družabnih omrežjih fotografije nas samih vidimo že mnogo prej, smo jih elegantno poimenovali avtoportreti. V preteklem letu, pa je selfie dobil tudi svojo slovensko različico prevoda in sicer smo ga prevedli kar v sebek. Toporišiča bi zagotovo kap ob tej besedi. Ob raziskovanju te besedice, sem naletela na različne prevode od avtiča do jazeka, no, ostal je sebek. Slovenski unikum. Če kaj znamo, pa najdemo pravilni prevod. Tu smo mojstri.

Sicer pa se je beseda selfie razmahnila po objavi skladbe skupine The Chainsmokers, ravno z naslovom Selfie. Takrat so ponorele tudi slavne osebe z objavami na mnogih družabnih omrežjih. Pa ravno od njih morda tega pojava ne bi pričakovala, kajti paparaci jim sledijo na vsakem koraku in ob vsakem gibu.  Ampak zabavno je sebe prikazati v okolju, kamor jih le ti ne dosežejo s svojo kamero, zjutraj brez make up-a, ob raznih zasebnih dogodkih. Kadar gledam te selfie-je, pardon sebeke, me mnogokrat prešine misel, le kaj je ljudem, da takšne in drugačne fotografije tudi objavijo. Kje je ostala zasebnost, intima, dogodki samo za nas, saj so vendar ti samo naši. Ni več zasebnosti in tega se moramo vedno bolj zavedati.

Kakor zvezde, kot običajni ljudje, tudi politična srenja ni imuna na novi pojav fotografiranja. Danes so uspešni politiki ravno toliko kot za politiko prisiljeni skrbeti za lastno promocijo. Da bi dokazali, koliko delajo, s pridom uporabljajo tudi družabna omrežja; a včasih jim njihova demokratičnost prav nič ne koristi.

Politiki pri lastni promociji včasih res pretiravajo. Tako se je britanski premier David Cameron na Twitterju pohvalil, kako z Barackom Obamo debatirata o dogajanju v Ukrajini. Takšen “selfie” ob zelo resni situaciji, se je zdel marsikomu kar malce tragikomičen, še posebej, ker za povrh deluje, kot bi se Cameron pravzaprav kot kakšen srednješolec hvalil, da se lahko po telefonu pogovarja z ameriškim predsednikom.

Še bolj me je pretreslo dejstvo, da najstnice poplavljajo plastične kirurge, ker si na selfie-jih niso všeč, in je potrebno popraviti to ali ono malenkost na sebi. Še sreča, da se to dogaja na drugi strani luže in ne pri nas.

Da je najstnik pustil šolo, ker je moral narediti do 200 selfie-jev na dan, da si na niti enem ni bil všeč in po šestih mesecih takšnega početja skušal narediti samomor.  To so pa te temne plati, zaradi katerih bi nas lahko malo zaskrbelo. Kje so starši teh otrok?

No, pa da ne bo kdo mislil, da sem moralist z veliko začetnico. Kje pa, tudi jaz delam selfie-je, tudi sama si nisem na niti enem všeč, jih pa ne objavljam in ne doživljam depresije. Plastični kirurg? Ne, hvala.

V mojo tolažbo pa mi je hčera rekla, da itak nimam pojma kako se pravilni selfie naredi, kako se ga obdela in kje vse ga je potrebno objavit. Dragi moji, še sreča da tega res ne znam. Lahko bi se zgodilo, da bi jemala dopust za objavljanje fotk … ja, pa kaj še.

Morda sem vam prikazala nekaj zornih kotov selfie-jev, morda se bomo malo zamislili, preden bomo veselo slikali in objavljali sami sebe.

So mi pa všeč živalski selfie-ji. Vam tudi?