MojeTvojeNajino

Topla jutra, stalnica vsakdana. Končno! A komaj dobro sem prispela v moj delovni prostor, že sem se sedla ob prvem kozarcu hladne vode za svojo mizo s prekrižanimi nogami. Sandali so pristali ob nogah vrtljivega stola. Vrata sem še imela na stežaj odprta. S polnimi pljuči, še rosnega zraka, sem opazovala jutranji vrvež tako, kar skozi vrata. Takole vsaj kakšno uro, sem si mislila, nato pa zatemnim okna in vklopim klimo.

»Sanjica, moja… sem mislila, da bi malo posedela pri tebi. Otroka sem odpeljala v šolo. Imam še nekaj minut preden se odpravim v pisarno.«

Moje tihe predpriprave na delo zmoti prijateljičin prihod. V tem trenutku nisem prepričana, da bo to dober pričetek dneva.

»O, Tina!« svetlobo, ki je prodirala med vrati, je njena vitka postava prekinila. Pred mano je stala prav nič objokana, a sveže ločena prijateljica. Tista, katere mož je odšel nekega večera spat k drugi?

Pred mano je stala v poletni obleki rožnatih barv, s sveže pristriženo frizuro in z belo torbico preko ramena. Tina je stopila do moje mize in usnjenega stola ter se udobno ugnezdila na njem. Torbico je odložila poleg svojih rdečih espadril. Zakaj se mi je koža naježila?

»Takole, sama sem. Z otrokoma. Sem ugotovila, da se ni spremenilo pravzaprav nič. Še vedno sem jaz tista, otroka pelje v šolo in ju pripelje domov. Kuham, čistim… Veš kaj, nekaj pa je le drugače!«

Odmaknem pogled iz moje naježene kože in se pričakujoče zazrem vanjo. V napetosti me je držala še nekaj sekund, ker si je dovolila odpiti požirek vode iz mojega kozarca!

»Na daljincu od tv-ja moram zdaj brisat prah!« prisiljeno se je zasmejala.

»Tina, si dobro?« nekako se mi ni zdelo, da se njena zunanjost ujema z notranjostjo.

»Seveda sem dobro. Sedaj moram samo še uredit malenkosti kot je delitev časa z otrokoma in delitev premoženja.«

»Prosim?« nisem je čisto razumela, saj sta že bila ločena.

»Ja, sedaj želi postati vzoren očka. Želi deljeno skrbništvo. In pol hiše …« z roko si je nevede popravila brezhibno urejene lase. Kretnja iz navade.

»In kako si se odločila? Kako bova to uredili?« V tem trenutku je potrebovala prijateljico v »slabem«. Nisem želela, da dobi občutek, da sem na njeni strani samo, ko ji življenje cveti.

»Seveda mu bom dovolila, da ju ima. Njun oče. Vendar bom pazila, da ju bo res imel ON in ne njegova starša! Hišo mu bom izplačala. Niti pod razno otrokoma ne vzamem še doma. Kaj ni dovolj, da nas je ON zapustil?«

»Zgleda, da si že vse premislila, mislim, uredila.« Sploh ni povprašala po mojem mnenju niti ni iskala potrditve za svojo odločitev. Spet me je pustila odprtih ust, tale moja jeklena prijateljica.

»Sanja, nikoli nisem nosila glave v oblakih. Zdaj pa si tega sploh ne morem privoščit. Šel je, upam, da uživa z njo. Tudi midva sva. Pa je pozabil. Pa se bo spomnil.«

»Spomnim se vaju. Nasmejan par, skupaj vsepovsod…« v mislih so se mi pojavile podobe davnih dni, ki pa so zbledele, ko je Tina nadaljevala svojo izpoved. Imela sem občutek, da se ne zaveda, da ji komaj sledim.

»Spomnil se bo, ko mu bo ona odrezala jajca, tisti trenutek čez ene pol leta, ko mu bo v roke potisnila njegovega otroka!» Z eno kretnjo je pobrala torbico, se vstala in že stala pri vratih.

»Se vidiva, Sanjica. Lepo je bilo poklepetati s tabo!« in že je ni bilo več.

To njeno preskakovanje misli in dogodkov! Aha, otroka bo dobil, njen bivši mož! To jo je danes prineslo k meni. Morala je to nekomu povedati na glas, dati ven iz sebe.

Vklopila sem si glasbo/pesem, tisto od zadnjič (sem si jo prenesla na prenosnik!). Tini je bila vrezana na kožo:

»Draga moja deklica, zakaj zdaj jezna si?
Veš vsaka prava ljubica za fanta poskrbi.
A tebi do ljubezni ni, pri njej lepo mi je,
ker rada dela te stvari sem dal ji še srce,
ker rada dela te stvari sem dal ji še srce.«