Samo moški ve, kako bi se naj ženska obnašala!

Naši temelji človeške osebnosti se začnejo graditi v zgodnji socializaciji. Vsa naša osebnost, grajena v socializaciji, se skozi odraščanje začne prelivati v različne vloge, ki nam jih v večini primerih dodeli družba oziroma, natančneje, v zgodnji socializaciji družina. S temi vlogami odraščamo in jih tudi v določenem času ponotranjimo. In na podlagi tega pripisanega ponotranjenja KDO SEM, temu primerno začnemo igrati igro hčere ali sina, vnukinje ali vnuka, sestre ali brata, nečakinje ali nečaka itn. Se pravi, da smo ljudje v bistvu bitja, katerim določijo ob socializaciji vloge, ki bi jih naj igrali skozi življenje. Se pravi, da to, kar smo, nismo zaradi tega, ker bi se rodili takšni, ampak smo primerno ustvarjen produkt za kulturno obstoječo družbo, v kateri živimo.

Ob rojstvu nam glede na genitalije v naši kulturi določijo, s kakšnim spolom bomo odraščali. Ali bomo ženskega ali moškega spola. Ko se spol določi, se posledično začne okolje stereotipno obnašati do otroka tako, kot pravi družba, kaj je primerno za ženski in kaj za moški spol. Kot primer je značilna roza barva za punčke in modra barva za fantke, barbika za punčke in avtomobilčki za fantke.

A v današnjem, postmodernem času se ta stereotipna pripisana določenost glede na spol drastično zmanjšuje na enakost med spoloma. Kar lahko vidimo pri starših, da ne glede na spol kupujejo oblačila univerzalnih barv ter nevtralne igračke, kot so na primer lego kocke. Torej glede zgoraj napisanega želim povedati to, da družba in njena kultura, v kateri živimo, določi naš spolni jaz. Kar lahko tudi pomeni, da če se rodimo z genitalijami, ki jih naša družba pripisuje ženskemu ali moškemu spolu, še ne pomeni, da se bomo potem vedli in živeli kot ženska ali moški. Odvisno je od družbe in njene kulture, v kateri poteka naša socializacija.

In na tem mestu Vas, dragi bralci, vprašam, ali ste si že pogledali film M. Butterfly? Naslednje misli, ki so povezane z zgornjim besedilom, izhajajo iz tega zanimivega filma. V filmu se glavni igralec strastno zaljubi v predstavo ženskega lika, lika gejše. Zaradi njegove zaljubljenosti v družbeno podano podobo ženske, glavni lik ne prepozna v njej, da je v resnici moški. Zaradi njenih čarov, videza, ki ga družba pripisuje ženskam, je bil prepričan, da se ljubi in da ljubi žensko. V resnici pa je ljubil moškega. V filmu zasledimo stavek med glavnima likoma, ki pravi: »samo moški ve, kako bi se naj ženska obnašala«. In ravno v tem stavku je čar celotnega filma, saj je moški igral žensko in je vedel, kako se mora ženska obnašati, da očara moškega in drugi moški se je zaljubil in ljubil to, kar je videl. Ljubil je to, kar je videl. In tako Vas, dragi bralci, vprašam, kaj menite, ali je možno, da v resnici ljubimo samo podane stereotipne oznake spola, torej to, kar nam določi družba, da je prav, ne glede na anatomijo?

Če nam to vprašanje v praksi daje možnost, nas dejansko omejujejo družbena pravila, ki nam velevajo, koga smemo ljubiti in kako se smemo ljubiti. Na koncu filma, ko družba razkrije razmerje kot razmerje med dvema moškima, se glavni lik zaradi vednosti družbe o tem razmerju, odreče svoji predstavi o M.Butterfly. Odrekel se je svoji sreči zavoljo predstave, ki jo ima družba o njegovem razmerju. Družba, v kateri bivaš, različnost, ki izstopa iz normativnih okvirjev, kaznuje tako, da stopiš na pot marginalnosti. Pot, ki si jo je zadal glavni lik, je bila ta, da se je izobčil in sam sebe kaznoval, ko si je vzel življenje. To je film, ki nam razburka naše misli, predstave, in nas sooči s lastnimi predsodki do drugačnosti. Sama menim, da je vsako bitje in njegovo življenje unikatno in sobiva z nami z lastnim namenom. Dajmo spoštovati slehernega posameznika, ampak najprej začnimo pri sebi.