Hobit: Bitka petih vojska

Teden dni nazaj smo se s prijateljicami odločile, da gremo v kino. Ostalo je le še vprašanje: Igre lakote ali Hobit?

Zmagal je Hobit

Po lanskoletnem spektaklu v Smaugovi pušči sem se v dvorano odpravila z mešanimi občutki, predvsem zato, ker je J. R. R. Tolkien moj najljubši avtor, in čeprav še vedno spoštujem Petra Jacksona kot režiserja, sem s trilogijo filmov, posnetih po knjižni predlogi Hobit, več kot le rahlo nezadovoljna. Zato sem bila, kljub zelo dobrim napovednikom za zadnji film, previdna in nenavdušena. Lani sem namreč storila to napako, da sem bila prepričana v spektakel, ki so ga nakazovali napovedniki, poleg tega pa sem še dodatno ponovno prebrala knjigo, da sem imela vse še v svežem spominu (kar je bilo seveda hudo narobe).

Potem pa se je film začel, in priznati moram, da me ni razočaral tako zelo, kot sem mislila, da me bo.

Zgodba se nadaljuje točno tam, kjer smo jo zapustili leto dni nazaj: Smaug napade Jezerno mesto, in pri tem izgubi življenje, ko ga Bard ustreli s črno puščico. Po zmajevi smrti pa se začne bitka za Samotno goro, ki v začetku predstavlja skorajda bratomor med prijateljskimi rodovi, potem pa se s prihodom Azoga sprevrže v dirko za najdaljšo bitko v kinematografih leta 2014. Na koncu seveda zmaga dobro, deležni pa smo tudi prizorov v Dol Guldurju z Elrondom, Galadriel in Sarumanom.

Seveda razočaranje ostaja, ampak v nasprotju z lanskim letom sem letos vedela, kje so tiste napake in razhajanja s knjižno predlogo, zato niti nisem pričakovala večjih sprememb. Verjetno sem se predvsem na podlagi te odločitve lahko povsem posvetila filmu in nisem razmišljala, kaj je bilo v knjigi, in kaj ne.

Film je vseeno vreden ogleda, čeravno skoraj tri ure predstavlja eno samo veliko bitko, vendar je bilo tudi to za pričakovati. Lahko smo videli briljantno glasovno igro Benedicta Cumberbatcha, ki je posodil glas zmaju Smaugu. Bili so računalniški efekti – po pričakovanjih, čeprav res nisem mislila, da jih bo točno toliko, kot jih je bilo. Bili so nerazložljivi prizori – recimo omemba Legolasove matere, katere še sedaj ne razumem najbolje, ker ni nič doprinesla k našemu razumevanju lika. Bile so nedokončane zgodbe – Svetinja, ali Arkenkamen, kakorkoli jo že poimenujejo, je kar izginila iz konteksta, čeprav je bila v bistvu srž problema na Samotni gori. Verjetno bo potrebno počakati na razširjeno različico filma, preden bomo videli, kaj točno so naredili z njo (se pravi, da bodo to videli tudi tisti, ki knjige niso prebrali). Bile so nerazumljive jezdne živali (od jelena do divjega prašiča), katerih Tolkien ni nikoli omenjal. In seveda, potem je tu še Legolas, ki nasprotuje zakonom fizike, kjerkoli se pojavijo. Moram pa priznati, da ga je bilo zabavno gledati na velikem platnu, kako »upravlja« gromozanskega trola. Marsikatera podrobnost iz knjige se je definitivno izgubila.

Bili pa so tudi dokaj zabavni prizori, in film je absolutno primeren za ogled tudi s strani mlajših generacij. Je že res, da je močno šepal v zgodbi po knjigi, vendar je večino niti pripeljal do nekakšnega konca. In ker je to po vsej verjetnosti zadnji film, s katerim smo odpotovali v Srednji svet, je bil konec vendarle na svoj način žalosten.

A vendar, kakor je zapisal Bilbo sam: poti pa nikdar konca ni …