Oboževani Adolf Hitler

Pravzaprav je bila celotna Nemčija v tridesetih letih dvajsetega stoletja nora na Hitlerja. Blaznost, ki jo je nosil v sebi Hitler sam, se je bliskovito prenesla na množice. Njegova osebnost in življenje sta večni opomin, kam lahko zaide svet, če ga vodi psihotična oseba, ki nezadržno teži k smrti in propadu.

Da bi polpreteklo zgodovino lahko razumeli, kot našo učiteljico, ki je sicer grenka šola preteklih za nove generacije, se bi ob sedemdesetletnici zmage nad nacizmom in fašizmom v letošnjem maju, morali kot družba resno vprašati ali so današnji mladi (pa tudi starejši) sposobni prepoznati pojave nacifašizma v družbenem vzdušju? O tem je mogoče dvomiti glede na oživljanje čaščenja avtoritarnosti, zastraševanja, predvsem pa poskuse širjenja sovražnosti in netolerantnosti v družbi, nestrpnosti do do drugačnih, kar so tudi simptomi nacifašistične ideologije, poleg nestrpnosti do rase, barve kože, spolne usmerjenosti, itd. Na družbenih omrežjih je mogoče opaziti tudi direktno občudovanje Hitlerja kar kaže na popolno nerazumevanje tega kar ta človeška pošast predstavlja v zgodovinskem, družbenem in humanističnem pogledu.

Naslov tega teksta, ki je povzet po dokumentarnem filmu na History chanellu, »Zaljubljena v Hitlerja«, sicer nakazuje na zaljubljenost Eve Braun v Adolfa Hitlerja, vendar gre za celovitejše razmišljanje o splošni (ne)sposobnosti za ljubezen osebnosti, ki velja v zgodovini za najbolj destruktivno. Pri tem je temeljno vprašanje, ki si ga premalo postavljamo, sploh pa psihologi in sociologi: kaj je v ljudeh tisto kar je tako bolnega, da se množično navdušijo nad človekom, ki pomeni nekaj najbolj temnega in protičloveškega v zgodovini človeštva? Hitler namreč predstavja tisto kar Erich Fromm v Anatomiji človeške destruktivnosti imenuje »sindrom propada« saj je združeval in poosebljal vse kar vodi v smrt, nekrofilijo – ljubezen do smrti, uničevanje, ubijanje in propad. Sindrom propada je Hitlerja nezadržno peljal v totalno uničenje in je poleg nekrofilije bil združen še z dvema drugima destruktivnima lastnostima njegove osebnosti: totalnim narcizmom in njegovo incestuoznostjo. Hitlerjev osebni narcizem (en narod en vodja) se je poistovetil, stopil, s socialnim narcizmom večine Nemcev v obliki poveličevanja »večvredne« arijske rase, ki si jemlje pravico uničiti ostale »manjvredne« rase, da bi sama vladala svetu. Incestuoznost se je kazala v njegovi ekskluzivni navezanosti na nemški narod, kot na simbolični materinski lik.

Treba je vedeti, da je bil Hitler popoln narcis, kar pomeni, da ga, tako nemški narod sam po sebi, kot tudi ljudje, posamezniki, niti malo niso zanimali.  Zanimal se je zgolj zase in za samopoveličevanje lastne podobe. Vse do samega konca življenja ni pokazal niti kančka sočutja do enega samega človeškega bitja, niti do milionov trpečih človeških bitij v svetovni moriji,ki jo je sam sprožil. Ko je malo pred svojim koncem pošiljal v smrt najstnike jih je očetovsko trepljal in božal po licih, kar kaže na to kakšna laž, nevarna prevara in past je bila njegova zaigrana nežnost in ljubezen do otrok, ki jo je pogosto kazal v javnosti.Če gledamo na dogodke z razumske distance je težko dojeti kako je mogoče oboževati tako bolno, patološko osebo, kot je bil Hitler. Kako je mogoče častiti človeka, ki ne priznava nobenih pravic drugih, katerega cela oseba in življenje je na zunaj ena sama igra in laž, človeka, ki ima neskočno potrebo po moči, dominaciji in je polna uničujočega sovraštva, ki dojema druge ljudi, sploh drugačne, kot sredstvo, instrument, za dominacijo in sramotenje?Je oseba, ki je brez občutkov sramu, vsake krivde in kesanja, za katero so ljudje zgolj tarče, objekti za zlorabo, za izkoristit in služijo le njenemu narcizmu. Je popolnoma čustveno hladna, ne zmore sočustvovati in jih bolečina drugih niti malo ne prizadene.

Razloge, da so Nemci izvolili Hitlerja za kanclerja, je vsekakor mogoče iskati v socialnih vzrokih, ki jih Fromm vidi v deprimiranosti in pomanjkanju radosti do življenja v nižjem srednjem razredu povojne Nemčije (predvsem ekonomsko obubožanost). To je pri ljudeh vzbujalo željo po moči in močnem vodji, kar je privedlo do nastanka nacizma in njegove politične uveljavitve. Vedeti je treba, da Nemške množice niso bile le nemočne Hitlerjeve žrtve, temveč so skozi njega doživele svoje večvrednostne fantazije o arijski rasi in svojo sovražnost do »manjevrednih« narodov.

Nekrofilno značajsko usmerjenost, ki je bila temeljna značilnost Hitlerjeve osebe,  Fromm povezuje s Fredovim »analnim značajem«. Meni, da je njegova nekrofilna usmeritev sorodna z analno – sadističnim karakterjem kot z njegovim smrtnim nagonom. Freud namiguje, da je značajske poteze, kot so izredna redoljubnost, varčnost, vztrajnost, treba imeti za prvi in konstantni rezultat sublimacije analne erotike. Poleg Freuda so tudi drugi psihoanalitiki pokazali, da analni značaj (karakter) pogosto kaže sadistične in uničevalske poteze Analni zanačaj je zelo podoben nekrofilnemu značaju v Frommovem smislu saj jima je skupna privlačnost in nagnjenje do neživega, mrtvega in je benigna oblika, medtem ko je nekrofilija maligna oblika iste usmeritve. Materin značaj je najbolj pomemben dejavnik za oblikovanje analnega značaja, predvsem njeno vztrajanje pri strogi straniščni disciplini, pomanjkanje radosti do življenja, zato ne bo spodbujala,temveč ubijala. Tako, da se bo otrok bal življenja in razvil zanimanje za mrtvo.

Globoke psihološke vzroke za totalno zvestobo in nekritično zaslepljenost množic do Hitlerja je najverjetneje tudi mogoče iskati v mislih, ki jih nekje napiše Alice Millerjeva, da vsak brezvestni tiran vpreže izrinjene bojazni otrok, ki so jih nekoč pretepali, otrok, ki očetov nikoli niso smeli obsojati in jih še ko odrastejo ne morejo in so očetom, kljub prestanim mukam, še vedno zvesti. Poleg ideoloških motivov je Hitler, kot simbolni oče, nezavedno izrabil infantilne strahove in potrebo po očetovski ljubezni ljudskih množic, ki so jih v otroštvu kruti patriarhalni očetje vzgajali avtokratsko in brez ljubezni.

Hitler je nabolj tipičen, zgodovinski primer čistega nekrofilika, nekoga, ki ljubi smrt, saj ga je, kot pravi Erich Fromm, očaralo uničevanje in vonj po smrti je bil zanj prijeten. Tako so ob njegovem koncu dnevi somraka bogov pokazali, da je bilo njegovo najgloblje zadoščenje biti priča totalnega in abslutnega uničenja: nemškega ljudstva, svojih sodelavcev in samega sebe. Iz teh razlogov, globokih notranjih ovir, Hitler ni imel nobenih realnih možnosti za zmago v drugi svetovni vojni. Oseba z nekrofilno usmeritvijo je tista, ki jo privlači in očara vse, kar ni živo, kar je mrtvo: trupla, gniloba, blato, umazanija. Nekrofiliki radi govorijo o bolezni, pogrebih in smrti. So hladni, odmaknjeni in privrženi »zakonu in redu«. Za nekrofilika je značilen njegov odnos do sile in je v resnici zaljubljen v moč. Za njega obstajata dva »spola«: močni in nemočni, ubijalci in ubiti, zmagovalci in poraženci. Za življenje je značilna rast v strukturiranem smislu, nekrofilna oseba pa ljubi vse tisto, kar ne raste, kar je mehanično. Ima močno željo preoblikovati organsko v neorgansko in gleda na življenje mehanično, kot da bi bili vsi ljudje predmeti. Nekrofilik si prizadeva imeti v lasti stvari in ljudi, ljubi nadzor in obvalodvanje in med obvladovanjem življenja, ubija. Ker življenje ni nikoli varno in napovedljivo vnaprej, zato ga je potrebno preoblikovati v smrt, ker je smrt edina gotovost in varnost. Ljubi red, je lastniški in pedanten. Tako je npr. vojnega zločinca Eichmanna očaral birokratski red in smrt, njegova najvišja kvaliteta pa je bila poslušnost in dovršeno delovanje.

Nasprotje nekrofilni usmeritvi pri človeku, je biofilna in njeno bistvo je ljubezen do živega, biofilija. Tako kot pri nekrofilji gre tudi pri biofiliji za celotno usmeritev, celoten način bivanja, ne le za eno samo potezo. Kaže se v telesnih pojavih neke osebe, v njenih čustvih, mislih, kretnjah, biofilna usmeritev se kaže v celotnem človeku. Najbolj prvinska oblika te usmeritve se kaže v težnji vseh živih bitij, da žive. Poln razvoj biofilnosti najdemo v produktivni usmeritvi človeka. Osebo, ki do kraja ljubi življenje, privlačita življenje in rast, pa naj bo to kjerkoli. Graditi in snovati je za takšno osebo pomembnješe, kot imeti. Zna se čuditi in raje vidi kaj novega, kot pa najde varnost tistega, kar potrjuje že znano. Ljubi pustolovščino življenja veliko bolj, kot pa varnost. Njen pristop h življenju je prej funkcionalen, kot mehaničen, vidi celoto prej kot le dele, prej zgradbo, kot seštevek. Želi oblikovati in vplivati z ljubeznijo, razumom, s svojim zgledom: ne s silo, ne s sekanjem stvari na kosce, ne z uradniškim postopkom uradniškega človeka, kot bi bil človek predmet. Radosti se življenja in vseh njegovih pojavov bolj kot praznega zadovoljstva. V tem smislu je po biofilni etiki dobro vse tisto kar služi življenju; zlo pa sve kar služi smrti (Spinoza).

Po Frommovi ugotovitvi med ljudmi ni večje temeljne psihološke in moralne razlike, kot je razlika med nekrofiliki in biofiliki, tistimi, ki ljubijo smrt in tistimi, ki ljubijo življenje. Po njegovem je čisti biofilik svetnik, čisti nekrofilik pa je blazen.In to drugo je bil Hitler. Seveda je večina ljudi posebna mešanica obeh usmeritev vendar je vedno ena usmeritev vsaj malo prevladujoča. Fromm omenja najbolj svetel primer čistega biofilika,  Alberta Sweitzerja, velikega biofila, ki je velik del svojega življenja posvetil zdravljenju afriških gobavcev. Sicer pa je po Frommu biofilija pri posamezniku identična z njegovo sposobnostjo ljubiti. Adolf Hitler zaradi svojih psiholoških lastnosti ni zmogel ljubiti, kot meni Fromm v Umetnosti ljubezni, saj je ljubezen stališče, orijetacija karakterja kar odloča o povezanosti neke osebe s svetom: »Če resnično ljubim nekega človeka, ljubim vse ljudi, ljubim svet, ljubim življenje in v tebi ljubim samega sebe«. Ko govori Fromm o pojmu ljubezni pri tem misli na »ljubezen, kot na zreli odgovor na problem človeške eksistence«, ne pa na nezrele oblike ljubezni, ki jih imenujemo simbiotska združitev (sadomazohizem), ker gre za združitev na osnovi dominacije in podrejanja. Nesprotje simbiotski ljubezni je zrela ljubezen združitev pod pogojem ohranjanja lastne integritete, lastne individualnosti. Je aktivna človeška sila, ki pomaga človeku, da premaga občutek osamljenosti in ločenosti, a mu vseeno dopušča, da ostane svoj, da obdrži svojo integriteto. Hitlerjeva »ljubezen« je bila bila v bistvu sadomazohistična simbioza, za katero je značilno, da združuje ljudi tako, da v odnosu nekdo dominira drugi pa se podreja.

Hitler je pri nemškem ljudstvu le sprožil tisto kar so že nosili v sebi in je nosil tudi sam: gon za politično moč in slo po nadzorovanju. Švedska pedagoginja Ellen Key je v delu Stoletje otroka že leta 1908 zapisala, da »se duše Nemcev že v vrtcu pripravljajo za nošenje uniforme«. Kritiko nasilne avtokratske vzgoje pa je izrazila z mislimi, da se temelji za vojskovanje ne postavljajo z vojaškimi igrami temveč s šibo. Avstrijski režiser Michael Haneke je svoje ustvarjalno delo posvetil raziskovanju nasilja v sodobni vse bolj agresivni družbi. Korenine zla, ki spodkopavajo civilizacijske dosežke, vidi v avtoritarnih sistemih, ki so oblikovali družbo in nacionalne države ob prehodu iz 19. v 20. stoletje. Tako v svojem filmu Beli trak obsoja črno pedagogiko prusko cesarske dobe in razgalja uničujočo avtoriteto moške patriarhalne družbe in njenih grozljivih zablod kaznovanja, ki so – podobno, kot v Viktorijanski Angliji – v Avstroogrskem cesarstvu in carski Rusiji maličile in pohabljale otroške duše. Iz tega je po travmi 1. svetovne vojne vstal fenomen fašizma in nacizma, ki je pomenil zlom po katerem se evropska civilizacija ni več opomogla.

Švicarska avtorica Alice Miller, je v delu Upor telesa zapisala, da se pretepeni in mučeni otroci ko odrastejo ne bodo zavedali, da je edini razlog za kazen, ki so jo dobili in trpeli v dejstvu, da so jim njihovi starši povzročali trpljenje in jih učili nasilja, ne da bi imeli pravico tako ravnanje postaviti pod vprašaj. Kasneje, kot odrasli bodo zlorabljali in tepli svoje lastne otroke in se bodo celo mnogi počutili hvaležne staršem,ki so jih trpinčili ko so bili majhni in nemočni. Ta dinamika nasilja lahko spremeni nekatere žrtve v rablje, ki se maščujejo lahko celim narodom ali postanejo voljni krvniki diktatorjem, ki so postali grozljivo strašljivi, kot Hitler in drugi kruti vodje po celem svetu. Pretepanje otrok zelo zgodaj povzroči, da otroci ponotranjijo nasilje, ki so ga sami trpeli in ga lahko tudi poveličujejo (glorificirajo) in uporabijo ko postanejo sami starši v prepričanju, da so si zaslužili kazen in bili tepeni iz ljubezni. Patriarhalni sistem predpisuje sočustvovanje z očetom pa naj bo še tako destruktiven in nevaren.  Podobno je Hitler s svojim ravnanjem vsemu svetu pokazal kako je z njim ravnal oče: uničujoče, neusmiljeno, bahavo, perverzno, samovšečno, kratkovidno, brezčutno in bedasto (A.Miller).Tako pa pretepeni, mučeni, poniževani otroci, ki jim nikoli ni stala ob strani priča, ki bi jim pomagala, praviloma postanejo, ko odrastejo zelo strpni do krutosti starševskih figur in očitno brezbrižni za trpljenje zlorabljenih otrok. Za nič na svetu nočejo vedeti, da so jim nekoč sami pripadali in brezbrižnost jih varuje pred tem, da bi odprli oči..Tako postanjeo zagovorniki zla, podobno kot so postali milijoni zagovorniki Hitlerjevih zločinskih dejanj. Morali so se že zelo zgodaj naučiti potlačiti svoja pristna čustva in se ne meniti za njih. Morali so se naučiti ne zaupati svojih pristnim čustvom, temveč predpisom učiteljev, cerkvenih oblastnikov in drugih avtoritet. Vse to je onemogočalo celim generacijam otrok izpolnitev potreb po resnici in zvestobi samemu sebi v čemer ležijo globoki vzroki za množično zvestobo Hitlerju.

Kateri dejavniki v otroštvu so torej odgovorni, da se razvije večja ali manjša ljubezen do smrti ali ljubezen do življenja pri posamezniku ali skupini? Fromm je nakazal nekaj poskusnih odgovorov, do katerih je prišel na temelju svojih kliničnih izkušenj v psihoanalizi, ter opazovanj in analize vedenja skupin. Meni, da je najpomembnejši pogoj za razvoj ljubezni do življenja pri otroku je, da živi z ljudmi, ki ljubijo življenje. Ljubezen do življenja je ravno tako nalezljiva, kot ljubezen do smrti. Izraža se brez besed, razlag in brez pridiganja, da je treba ljubiti življenje. Izraža se bolj v kretnjah kot v idejah, bolj z barvo glasu kot z besedo. Prej jo vidimo v vsem ozračju krog kake osebe ali skupine kot v izrecnih načelih in pravilih o organizaciji njihovih življenj. Med posebnimi pogoji za razvoj biofilije Fromm omenja neslednje: topel, čustven stik z bližnjimi v otroštvu; svoboda in popolna neuporaba groženj; učenje z zgledom, ne pa pridiganjem načel, ki privedejo do notranje skladnosti in moči; vodstvo v »umetnosti življenja«, ki spodbuja vpliv na ljudi in odgovor ljudi v okolici; način življenja, ki je resnično zanimiv. Pogoji, ki v bistvu nasprotujejo tem, ki smo jih našteli, spodbujajo razvoj nekrofilije, ljubezni do smrti: odraščanje med ljudmi, ki ljubijo smrt, pomanjkanje dražljanjev, strah ali take razmere, ki naredijo življenje mehanično in nezanimivo; mehanični red namesto tistega reda, ki izvira iz neposrednih, človeških odnosov med ljudmi.

Glede na povedano lahko vsaj približno sklepamo na to kakšno je bilo Hitlerjevo zasebno, intimno življenje. Vse tri njegove znane ljubice, poleg Eve Braun, Geli Raubal, njegova nečakinja,  in Maria Reiter, so imele opravka s samomorom (Geli Raubal so rešili). Eva Braun je na koncu v samomoru umrla skupaj z njim v bunkerju v reihstagu. Skupni imenovalec Hitlerjevih žensk je bil prav samomor. Tudi sicer je Hitler pričakoval in celo zahteval od svojih podrejenih, da bodo v določenih okoliščinah naredili samomor. Brez vsakega sočutja je na koncu vojne pošiljal v smrt mladostnike, stare od štirinajst do sedemnajst let in manj, kot topovsko hrano za sovjetsko vojsko.Zaključimo lahko, da Adolf Hitler ni bil sposoben ljubiti kogarkoli, razen samega sebe, če razumemo totalno usmerjenost nase kot ljubezen do sebe (kar niti ni res). Če ga gledamo z Evo Braun, na dokumentarnih filmih, lahko vidimo, da se ji nikoli telesno ne približa, da je distanciran do nje, nikoli je ne objame ali se je dotakne. S tem nazorno kaže temeljno značilnost narcisoidne osebe, ki ne more biti nikomur resnično blizu. Eva Braun je bila neljubljena ženska pa se tega niti ni zavedala. Živela je v nerealnem in naivnem svetu, v Hitlerjevem  bavarskem, gorskem, počitniškem pribežališču Orlovo gnezdo, daleč od svetovnih strahot vojne, ki jih je povzročil njen ljubimec, kjer je veliko telovadila, skrbela le zase in za svoje telo. Morda je edino iskreno nežnost pokazal le svojemu psu, ki pa se je nagonsko priplazil po tleh ko je prišel v njegovo bližino, da bi ga pobožal. In to je hotel Hitler, da se vsi plazijo pred njim, kot se tudi on plazil pred usodo.  Kot rečeno je bila njegova nežnost do otrok varljiva, sicer ga je bližina otrok pomirjala, kar nakazuje, da se je tako morda nezavedno vračal v svoje otroštvo, v katerem je že davno izgubil svojo nedolžnost in brezskrbnost. Ko je moral otroke poslati smrt pa ni okleval niti za trenutek.