Do something!
Če bi me kdo moral opisat z eno besedo, bi bila ta zagotovo “muca”. Pa ne zato, ker bi bila sexy zapeljivka, in niti ne zato, ker bi obvladala kakšno področje. Muce naravnost obožujem in sem toliko v kontaktu z njimi, da mi bodo v kratkem zrasli rep in brki.
Moje življenje se večinoma vrti okrog njih zadnja leta, čeprav seveda, že od malega sem bila očarana od te lepote na 4 tačkah. Kaj je lepšega od mehkega kožuščka, ki se drgne ob tebi, prijetno prede in ti liže rokice, ki dišijo po šolski malici? Veliko muckov me je zasledovalo tudi na poti iz šole domov in prosilo za malo nežnosti ter topli obrok, jaz pa se tistim prosečim in nežnim očem nisem mogla nikakor upreti.
Moj prihod v svet so spremljali tudi psi, ampak psi prihajajo iz popolnoma nasprotnega planeta kot mačke. Muce so zadovoljne že s tem, da lahko v miru poskrbijo za toaleto dlake in se na vse možne načine pretegujejo v najbolj nekomot mestih za spanje. Ko ne meditirajo o prevladovanju sveta, se rade igrajo, cartajo in papajo. Slednje opravilo še posebej vpliva na nakupovalne navade lastnika. Samo mačke znajo tako obračati okrog krempeljčka svojega služabnika in ga vleči za nos, da konzervica, ki je bila do včeraj najboljša na svetu, danes ni niti vredna vohanja. In to ti pokažejo nekaj minut po tem, ko si si seveda naredil letno zalogo konzervic te znamke, saj muca bi do včeraj prodala dušo v zameno za en grižljaj točno tiste konzervice.
No, kaj se je zgodilo tako pomembnega nekaj let nazaj? Prekrižala nam je pot pomembna osebnost. Zvečer smo našega mačkona povabili v hišo, ker je bila že ura za spanje, ampak s seboj je pripeljal nekaj majhnega in kosmatega. Zaradi slabe svetlobe smo se ustrašili, da nam je ponosno prinesel pokazat kakšno podganico. Na podganice se res ne spoznam, zagotovo pa se ne oglašajo z “MIAAAAAAAAAAU!!!”
Malo koščeno bitje, ki je tehtalo mogoče slabih 400g, je bilo prekrito z bolšjimi iztrebki in umazanijo. Vprašujoče smo pogledali našega mačkona, da kje za boga je našel tega terorista, in nam je z enim samim pogledom povedal, da je mali v stiski ter potrebuje našo pomoč.
Dirke, ki sta uprizarjala tamali in taveliki po tem, ko smo okostnjaka spravili k sebi, so nam kar same sugerirale krstno ime novega člana družine. Doma smo radi spremljali dirke iz Formule 1 in mali dirkač je imel v ovinkih nedvomno talent za pilotiranje zadnjega dela telesa, ki ga je včasih tako vrtel sem in tja, da se ni niti zdel komponenta preostalega telesa. In tako smo dobili novega pilota, ki nas je vodil v nov svet in novo življenje: Kimija.
Kimi je naš vsakdan napolnil s svojimi vragolijami in nerodnostjo. Bil je naš učitelj in nam odprl oči glede sveta tam zunaj. Spoznanje, da v resnici ogromno muckov potrebuje našo pomoč, je bilo kot naglo prebujanje iz rozastih sanj, v katerih je vse lepo in v rožicah. Ker je imel mucek kar nekaj telesnih napak in težav, smo pričeli z branjem knjig in forumov z mačjo tematiko. Prvič v življenju smo se srečali s pojmi kot so: odgovorno lastništvo, kastriranje, cepljenje, kvalitetna prehrana, varnost. Če do tistega trenutka se nam je tedanja zaprta cesta, v kateri smo živeli, zdela varna, nam je njeno kasnejše odprtje prehoda podrlo rutino in način razmišljanja. Drveči avti, ki smo do tedaj slišali le od daleč, so sedaj drveli dejansko tik ob našem vrtu, in ker v bližnji prihodnosti nismo hoteli spraskati Kimijevega negibnega telesca z asfalta, so se pravila igre spremenile.
Za Kimijem je preko našega doma šlo lepo število nesrečnih muckov, ki so bili dobljeni z že dvemi tačkami v grobu. V vsakega izmed njih je bilo vloženega veliko upanja, truda, ljubezni in časa, da so vzcveteli v lepotce, ki v tem trenutku predstavljajo ponos svojih družin. Koliko pa je še takih, ki prav zdaj nekje jokajo na pomoč?
Sedaj je moj pogled na svet drugačen. Ne prenesem, ko oseba vidi v živali le predmet, ki se bo zunaj že sam znašel, in se vsak dan trudim sneti rozaste špegle z oči ostalih, s katerimi vidijo svet v rožicah in mislijo, da je vse v najlepšem redu tako kot je. Če mislite, da je dogajanje v vaši bližnji in daljni okolici krasno takšno kot je, naj vam razkrijem, da ni. In če me še vedno niste dobro razumeli, naj vam še enkrat prišepnem, da NI vse v najlepšem redu kot ste si do sedaj mislili. Kdor zna gledat, vidi, in kdor zna poslušat, sliši.
Verjamem, da je življenje veliko bolj komot in mirno, če se ne ubadamo z drugimi in njihovimi težavami, vendar resnica je taka, da živali ne znajo govorit, ne znajo si pomagat in včasih smo lahko njihovi edini rešitelji. Zunaj je še ogromno zapuščenih mladičkov, brejih mamic, psov na prekratkih verigah, pretepenih, zanemarjenih. Če vam živali niso pri srcu, lahko še vedno pomagate ljudem v stiski, npr. z doniranjem oblačil, hrane, igrač, morda ponudite pomoč starejši sosedi pri popravilu strehe ali obdelavi vrta. In navsezadnje tudi našemu planetu lahko pomagate že s tem, da pričnete ločevati odpadke in se voziti manj z avtomobilom. Možnosti je nešteto!
Zdaj imate dve opciji: ali preprosto pozabite na pravkar prebran prispevek in brezskrbno živite naprej ali se zbudite in pričnete razmišljati, kako bi lahko izboljšali naš svet. Tudi če se bo vam zdela malenkost, bo lepa gesta nedvomno vplivala na vašo ali na bodočnost naslednjih generacij. Hkrati se boste počutili veliko bolje, saj ste naredili nekaj dobrega. Torej, kaj bo vaše današnje dobro delo? 🙂
Tudi jaz sem snela roza očala. In res ne moremo pomagati vsem zapuščenim živalim, lahko pa poskusimo.