Terenske dogodivščine popisovalca plazilcev 1.del

Pred leti sem veliko popisoval plazilce za nastajajoči Atlas plazilcev Slovenije, ki ga je organiziralo Herpetološko društvo. Med samim terenskim delom se mi je marsikaj zanimivega pripetilo, večkrat pa je bilo tudi potrebno poklicat na 112, da so poslali Enote za varstvo pred NUS (neeksplodirana ubojna sredstva) ali po domače pirotehnike. To velja še posebej za popisno sezono 2010, ko se me je držala posebna smola, da sem namesto kač dobival granate, ali pa (v boljših primerih) oboje.

V tem članku bom opisal le nekaj teh terenskih komedij, pa ne samo tistih „eksplozivnih“, ampak tudi druge.

Bojeviti gož

Ko grem na teren, sem pozoren tudi na živali na cestišču, še posebej na odsekih manj prometnih cest, ki gredo skozi primerne habitate. Tako se večkrat zgodi, da na asfaltu najdem tudi kače, ki se grejejo na topli površini. Le-te (pa tudi druge živali) premestim s ceste na varno, pa naj gre za belouško ali pa modrasa. Še posebej spomladi in jeseni smo lahko priča številnim povozom kač. Včasih pa kakšni kači ni preveč všeč tovrstna „evakuacija“ in pride do komedije, kot se je zgodilo meseca maja 2009.

Med vožnjo proti Ligu sem že ob 8 uri imel nekaj dela. Najprej me je čakal povožen slepec, za katerega sem žal bil prepozen. A nisem utegnil niti speljat naprej, ko sem na cesti opazil “drobno vrvico”. Na srečo zjutraj vozim še posebej previdno, tako, da sem pravočasno opazil, da je nekaj na asfaltu in nemudoma ustavil. Po fotodokumentaciji sem mladega goža prijel in ga evakuiral na varno,…a ne za dolgo – ta se je nemudoma vrnil na cesto in se postavil v “bojni položaj”. “Težje delo me čaka” sem rekel in na hitro naredil še nekaj fotk, a “razkurnik” je bil očitno jezen, ne name, ampak na fotomašino, saj je hotel za vsako ceno napasti lečo objektiva. Ko sem pospravil aparat, se je malce umiril a s ceste ni in ni hotel. Sledil je ponoven prijem ter prenos razjarjenega mladeniča bolj stran od ceste (okoli 2m) -kot kaže je pomagalo, saj se je začel umikati stran od ceste. Pozneje sem na poti proti Livku premestil s ceste na varno še 3 močerade.

mlademu gožu je šla leča kamere pošteno na živce

Kobranka okusi vožnjo v avtomobilu

Septembra 2009 sem popisoval plazilce po Koroškem. Med vožnjo po cesti iz smeri Avstrije proti Dravogradu, sem opazil, da je nekaj prilezlo na cesto in tam obtičalo. Nemudoma sem ustavil in opazil, da se je ena kača prišla sončit na asfalt (oz. je prišla „naredit samomor“). Ker sem bil na dokaj prometni cesti, sem se znašel pred nerodno dilemo, kaj naredit:

• če najprej zapeljem dobrih 100 metrov do točke, kjer je moč parkirati izven cestišča, bo nevarno, da bo kdo povozil kačo
• če kačo nemudoma umaknem s ceste, ne bom rešil nič, saj se bo kača (mlada kobranka) slej ko prej vrnila na cesto.

Zato sem kobranko ujel in jo nesel v avto. V levi roki sem držal kobranko (joj, kakšne vonjave po crknjenih ribah – tipična obramba te kače), z desno pa upravljal z vozilom do točke, kjer je bilo varno parkirati. Uspelo je! Sledila je še ena komedija. Kobranko sem fotkal kar ob cesti, da je folk le debelo gledal kako držim kačo v roki in jo fotkam. Povrh vsega je kobranka bila kar živahna….No, kmalu sem jo nesel na kolikor toliko varno mesto in jo izpustil.

Gož, ki trese z repom in granata

Meseca maja 2010 sem intenzivno iskal laškega gada po Sabotinu, namesto omenjene kače pa vsakič nabasal na neeksplodirano železje. Smola je bila tako velika, da so pripadniki Civilne zaščite (enote za varstvo pred NUS) odpeljali na uničenje toliko eksploziva, da bi lahko razstrelili eno večjo vas. Gada nobenega, zato pa topovske granate, ročne bombe, detonatorji, vžigalniki, itd. Vse iz prve sv.vojne, le ena minometna je bila iz druge. No, enkrat pa sem imel vsaj malce sreče, saj sem med čakanjem na prihod pirotehnikov našel tudi kaj zanimivega pri plazilcih:
Med iskanjem laškega gada sem bil še posebej pozoren na območju, kjer sem prvič našel tega gada (2008): lepi kupi kamenja, svetel listopadni gozd, pa grmovje…in namesto kače našel poln vžigalnik (težak 2kg) 280mm granate, izstreljene z bojne ladje (kot so mi pozneje razložili strokovnjaki)…

Klic na 112, kjer pa so že vedeli kdo jih kliče…

Medtem, ko sem čakal na prihod pirotehnikov, sem bolj natančno pregledoval okolico – tokrat z namenom, da najdem še kakšno granato…ko sem v bližini našel en lep klobčič: gož. Odrasel osebek dolžine okoli metra in pol se je na začetku pustil fotkati, a je kmalu postal nervozen in se odmotal ter z delom telesa se skril v luknjo, večino telesa pa pustil zunaj. A takoj, ko se je ustavil, je začel tresti z repom kot kakšna klopotača. Nekajkrat se je za nekaj sekund ustavil, nato pa spet začel tresti. Isto sem pri gožu opazil že lani pri Solkanu, a tokrat sem posnel vsaj en bolj slab video posnetek. Kmalu je švignil cel v luknjo in par minut pozneje je kombi modre barve (z nalepko granate) že bil na lokaciji…

odrasel gož (Zamenis longissimus)

Čez dva tedna pa sem terenil okoli Vodic nad Solkanom in na makadamski cesti opazil mirujočega odraslega goža. No, ta ni tresel z repom in je mirno sprejel evakuacijo s cestišča. Vendar tradiciji nisem ušel: čez dobro uro je kombi modre barve z nalepko granate prišel po rekordno bero neeksplodiranega železje… Dobra plat medalje: ko sem klical na 112 mi vsaj ni bilo treba kaj dosti razlagat, saj so že vedeli, da sem iskal kače in našel granate 😀

delček arzenala, ki so ga pirotehniki odpeljali na uničenje

Kače, kuščarice in…Mussolinijeva granata!

Konec avgusta 2010 smo trije plazilčarji (društveni izraz za popisovalce plazilcev) izvedli zelo uspešen plazilčarski teren v okolici Ajdovščine na katerem smo zabeležili 5 vrst plazilcev (2 vrsti sta bili najdeni po več kot 15-tih letih) … pa ne samo to. Ampak gremo po vrsti.

Vetrovno jutro z burjo, ki je v Vipavi vlekla s skoraj 70km/h, je obetalo malce neroden dan. A lepo sončno, toplo vreme, okoli Ajdovščine pa z manj vetra, je vrnilo optimizem. Najprej smo obiskali polje s kanali ob Lokavcu, kjer smo našli črnico, pozidne ter nekaj plazilcev, ki se niso hoteli pokazati. Sledil je premik v zanimive habitate pod Predmejo, ki so se izkazali za manj zanimive – dobivali smo le pozidne. Podobne stanje nas je pričakalo še na »Gori« (Otlica, Kovk): veliko pregledanega terena (idealni habitati za prenekatero vrsto plazilcev), a našli le pozidne. Ker se nas je polotila že zdolgočasenost in zaspanost, sem se odločil, da se vrnemo proti Ajdovščini, da bomo videli vsaj še kakega zelenca…res slabi rezultati.

v okolici Otlice smo našli le pozidne kuščarice

A zaspanosti je bilo kmalu definitivno konec…

Med vožnjo s Cola proti Ajdovščini, smo kmalu po vrnitvi v naš kvadrant, našli povoženo kačo. Že z razdalje par metrov nam je postalo jasno, da smo našli kačo, ki je na Primorskem zelo redka (to velja predvsem za Vipavsko, Kras, Obalo in Brda): smokulja!

Kolikor mi je znano, je bila smokulja v tem kvadrantu najdena pred letom 1995 – torej terenski dan je končno postal uspešen, mi pa smo končno ponovno oživeli. Škoda, ker je kača tako kruto končala, vsak izmed nas bi bil neprimerno bolj vesel, če bi jo našli živo.

smokulja (Coronella austriaca) je v večjem delu Primorske zelo redka kača

Z dodatnim elanom smo kmalu začeli pregledovati lokacijo nižje od najdbe smokulje. Spet zanimiv habitat in spet le pozidne kuščarice. A med pregledovanjem grmovja („zelenci, kje ste?“) sta me kolega in kolegica opozorila, da je ob kolovozu…in sledilo je nekaj neizbežnega, nekaj tradicionalnega, nekaj kar je zame zaznamovalo tekoče leto: klic na 112 in »Halo, pošljite mi pirotehnike!« Namreč na tleh je ležala kar zajetna (12kg) 100mm topovska granata, katerega modela nisem še videl. Seveda je bila polna. Med čakanjem na kombi modre barve, smo še malcepregledali okolico. Na srečo nam ni bilo treba preveč časa čakati na pirotehnika: dobre pol ure in že je bil na cilju (“Ma ja, saj veste, namesto kač granata”, “Vemo, nič novega”), nato pa ugotavljanje kaj smo našli, pozneje so na spletu (sos112) objavili naslednje:

»Najdbe neeksplodiranih ubojnih sredstev – strelivo Ob 14.20 so v bližini Naselja Col v občini Ajdovščina strokovnjaki za raziskovanje plazilcev naleteli na topovsko granato kalibra 100 milimetrov, mase 12 kilogramov, italijanske izdelave iz II. svetovne vojne. Nevarno najdbo sta odstranila in do uničenja shranila na varno pripadnika Ekipe za odkrivanje, zavarovanje in identifikacijo NUS severnoprimorske regije.«

Po “zabavi z granato”, smo preostanek dneva prebili še okoli izvira Hublja in skalovjem nad Ajdovščino. Tu so šele padale najdbe. Najprej pozidne a kmalu tudi druge. Prva je bila rjava odrasla črnica – zaradi podobnosti z belico, bo vpisana kot Hierophis sp.. Nato smo končno našli zelenca in sramežljivo črnopikčasto kuščarico (podatek po več kot 15-tih letih), ki se nikakor ni hotela fotografirati. Kmalu pa so oblaki zakrili večji del neba, ohladilo se je in terena je bilo konec.

Konec 1. dela.