Šolski sistem v škripcih
Ali se še spomnite tistih dni iz šolskih klopi? »Kako dolgo je že tega,« bi rekli nekateri. Dosti pa je takih, ki s(m)o še vedno v procesu šolanja, takšnega ali drugačnega. Pravzaprav se šolamo kar skozi celo življenje. Nikoli ni konec. Mislimo, da bo z zaključkom srednje šole ali fakultete konec izobraževanja, pridemo pa do popolnoma obratnega procesa – takrat se prava šola šele začne. Šele takrat nam postane jasno, da nas šolski sistem večine pomembnih stvari ni naučil, ter da je tista prava šola življenje samo.
Včasih so starši govorili otrokom: »Uči se in bodi priden, pa boš dobil dobro službo in ti ne bo treba garati v življenju.« Ko bi to vsaj veljalo! Danes sicer ni tako težko zaključiti šolanje, vsaj srednješolsko (kaj višjega je seveda bonus). Sprašujem pa se, kje je sploh smisel v uradnem šolanju v nedogled, dokler pač ne pridemo do tiste najvišje stopničke? Desetletja nazaj je bilo na primer več tistih s poklicno izobrazbo, diplomirancev pa le za okras. Biti diplomiran je pomenilo častni naziv, dosegljiv le nekaterim. Danes je slika precej drugačna – skorajda vsak ima že diplomo in zanimivo, to še kar ni dovolj. Tako se gre vse do magisterija, doktorata … Povečini mislimo, da bomo z boljšo izobrazbo dobili boljšo službo, in da nam je sploh ne bo treba iskati, saj bo prišla kar sama do nas. Lepe želje, tudi jaz sem svoje dni sanjala o tem. Potem pa sem se zbudila …
Teorija brez prakse
Le kaj je tako opojnega v današnjem šolskem sistemu, da žene ljudi k večnemu izobraževanju? Za nagrado namreč dobimo samo kos papirja, ki potrjuje, da smo opravili neko šolanje. To pa je bolj ali manj vse. Od takrat naprej pa: »Znajdi se kakor veš in znaš.« Vse to se mi je začelo svitati po končani srednji šoli, ko sem dobila nevidno vstopnico za v svet. Za svet, kakršnega do tedaj nisem poznala. In bolj ko razmišljam, bližje sem vprašanju: »Kaj sem življenjsko pomembnega odnesla v vseh teh letih šolanja?« Začnimo najprej pri ključnih spominih: spoznala sem veliko novih ljudi, s katerimi sem spletla tudi trdnejše vezi, več smo se zabavali in preizkušali meje; najstniška leta pa so bila tudi obdobje intenzivnega odraščanja, uporništva itd. Kar se tiče učnega programa, pa ni kaj dosti ostalo v spominu. V moji glavi je deloma ostalo le tisto, kar me še dandanes navdušuje, to so jeziki in geografija. Vendar, to je le peščica predmetov, ki jih nudi šolski sistem. Ostalo so predmeti, ki spodbujajo k delovanju večinoma levo možgansko polovico. Spodbujajo analitično razmišljanje, definiranje, merjenje, nenehno analiziranje in seciranje celote na neskončne delčke. Ne morem bolj poudariti, kako zgrešeno je učenje snovi na pamet, brez da bi sploh razumel, kaj se učiš. »Piflanje« definicij, pravil, definicij, pravil … nočna mora. Povsod sama teorija, nikjer pa praktičnih življenjskih primerov. Če bi takrat vprašala, zakaj je definicija taka kot je, bi verjetno dobila v odgovor: »Tako pač je.«
Kaj ne funkcionira v današnjem šolskem sistemu?
Šolski sistem potrebuje korenite spremembe, saj je preživet, starokopiten, poln okostenelih prepričanj, ter ne podpira tega, kar je zelo pomembno za življenje posameznika – razmišljanje z lastno glavo, kreativno in konstruktivno razmišljanje, samoiniciativnost ter iznajdljivost. Šola vzgaja »ovce«, ki bojo tudi kasneje v življenju poslušne in ubogljive. Če bi s svojim uporniškim karakterjem nastopila v ospredje že v času šolanja, bi me najverjetneje nemudoma vzeli na piko in zatrli moj lasten pogled na stvari. Ne spomnim se, da bi nas učitelji kdaj vprašali, kaj mi učenci mislimo o tem in onem. Ne čudim se, zakaj potemtakem toliko apatije, zdolgočasenosti in ravnodušnosti s strani učencev (in navsezadnje tudi učiteljev). Snov, ki se predava, je v večini primerov suhoparna, nezanimiva, nerazumljiva. Problem je tudi, da ni pravega dialoga med učitelji in učenci.
»Če se dva strinjata o vsem, si lahko prepričan, da razmišlja samo eden od njiju.« (Lyndon B. Johnson)
Kot družboslovko, me naravoslovje ni preveč mikalo, vendar poglejmo si tipičen šolski urnik – več kot polovica predmetov temelji ravno na slednjem. Matematika, fizika, kemija, biologija, tehnika itd. Raj za naravoslovce, za druge pa … pekel. Delček matematike še pride prav v vsakdanjem življenju, biologija, namesto, da bi obravnavala človeka kot celoto, ga secira na dele, o fiziki in kemiji pa niti ne vem kaj naj si mislim, saj tako ali tako nič nisem razumela (povečini zaradi ekstremnega pomanjkanja praktičnih primerov). Večina znanstvenikov zagovarja tezo, da je resnično samo tisto, kar vidimo in slišimo z lastnimi očmi in ušesi, in tako zavrača duhovni, nevidni svet. Vendar, zakaj potem verjamejo v zrak, čas, gravitacijo, energijo, atome, celice, viruse, DNK, frekvence, ultrazvok? Vse to so človeku nevidne in neslišne stvari, v katere pa vsi neizpodbitno verjamemo. Tu so še zakoni vesolja, ki delujejo kot nevidne sile na vse nas in na svet okoli nas, in spet – tega se v šolah ne uči.
Ali je zgodovina res učiteljica življenja?
Torej, kaj mi bojo koristile definicije, ki sem se jih naučila v nekem obdobju in so že zdavnaj šle v pozabo? Kaj mi bo duhamorno učenje letnic, zgodovinskih bitk in vsega tega, kar bi se morali naučiti iz zgodovine, pa se nismo, saj raje vedno znova in znova ponavljamo iste napake? Zakaj so nas učili, da je čas linearen in ne cikličen, da smo se razvili iz opic, da je vse v vesolju nastalo po naključju (pa čeprav naključij sploh ni), da so v daljni, daljni prazgodovini živela primitivna ljudstva, ki so se le kanček razlikovala od živali? Kaj lahko izluščim iz »piflanja« (ne)pomembnih dogodkov, vojn, bitk in revolucij skozi zgodovino (beri: zadnjih nekaj 100 let), če se pa človeštvo ni prav nič naučilo iz vsega tega? Še vedno se po svetu dogaja vse našteto, s to razliko, da se v tem obdobju zemeljskega veka izvaja tudi velik teror nad ljudmi, živalmi in naravo. Učili so nas, da smo ljudje najrazvitejša vrsta na Zemlji (oziroma v vesolju!), in da je homo sapiens najvišja in poslednja stopnja razvoja. Prišli smo do konca evolucije. Pa je vse to res, ali pa je zgolj nakladanje? Zakaj bi evolucija bila nekaj dokončnega? Zazrimo se malo vase in presenečeno bomo ugotovili, da je vse samo pravljica.
Ravno zdaj se nahajamo na točki največje (r)evolucije človeštva – evolucije zavesti. Pa ne zato, ker so Maji to napovedali. Že ptički čivkajo, da stvari takšne kot so, ne delujejo več, vključno s šolskim sistemom. Vse se ruši in intenzivno se bo rušilo še naprej.
Veliko mi je bilo sumljivega v času obveznega šolanja, še posebej že omenjena zgodovina, ki je tako ponarejena, da se kar kadi. Znanje, ki ga profesorji pridobijo na fakultetah, predajajo naprej učencem, in zgodba se ponavlja spet in spet, (ne)znanje pa ostaja isto. Ali kdo sploh dvomi v to, kar učijo? Dvom je odskočna deska, ki vodi k razmišljanju z lastno glavo. Kaj je prav in kaj narobe? Vse je lahko prav in vse je lahko narobe. Zakaj bi morali verjeti peščici, ki zagovarja neko tezo in jo predstavlja kot edino pravilno? Kaj pa, če se motijo? Poglejmo izven okvirjev in morda sprevidimo, da svet ni to, kar so nas učili v šoli.
Idealno šolstvo
Da bi dobili bolj zainteresirane učence, ki ne bi zehali, spali, »surfali« po telefonu ali pa si pletli kitke med poukom, bi bilo potrebno spremeniti celotno naravo pouka. Potrebno bi bilo medsebojno spoštovanje učenec-učitelj, snov bi morala biti razgibana, konstruktivna in ponazorjena s praktičnimi primeri, prav tako bi vsi morali podajati mnenja – ne samo učitelji. Namesto tekmovanja bi moralo biti več sodelovanja. Predmetnik pa bi lahko bil bolj uravnovešen, saj se mora razvijati tako leva kot desna polovica možganov. Tistih nekaj predmetov, ki so umetniški, na primer glasba in likovni pouk, pa vse skupaj ni nič, saj ponovno ne dovoljujejo popolnega izražanja. Namesto, da se posluša samo togo evropsko klasično glasbo, bi morali vključiti več različnih zvrsti, ter spodbujati petje in lastno ustvarjanje. Čas bi že bil, da bi prevetrili to togost sistema, ki več kot očitno ne deluje. Vpeljati bi morali tudi več predmetov za življenje, od samooskrbe in naravnega sobivanja do učenja o naravi človeka in vesolja. Zastavljati bi si morali vprašanja, kot so: »Kdo sem? Sem le telo in um? Obstaja kaj več »tam zunaj« (izven škatle, v katero smo se ujeli)? Kaj je moj namen na tem planetu? Zakaj se stvari ciklično ponavljajo? Kaj sploh je življenje?«
»Domišljija je pomembnejša od znanja.« (Albert Einstein)
Morda se zdi vse skupaj kot utopija, vendar kljub temu verjamem v boljši sistem šolstva in izobraževanja, v sistem, ki bo po meri naše prave humane narave, in iz nas ne bo delal robotov, ki le izpolnjujejo ukaze drugih, vse to pa se kasneje v življenju prenese v delovno in zasebno okolje.