Šolske počitnice
Pa smo jih dočakali! Zavzeto smo odštevali, obkrožali koledarje in v svoji domišljiji slikali jutranja poležavanja, dopoldanske sprehode, nogometne tekme in vijuganje po smučarskih strminah. Ja, vsak ima svoja pričakovanja in upanja za teh nekaj dni, ko otrokom ni potrebno v šolo, v popoldnevih ni domačih nalog in ponavljanj, zvečer pa ni treba tako zgodaj ‘v mižule’. Podobno kot na drugih področjih človekovega bivanja, tudi počitnice niso vedno to, kar si predstavljamo, želim, hrepenimo … Pa vendar z malce truda in potrpljenja lahko pridemo vsaj do približka. Konkretno, v našem primeru, tokrat do počitnic pri babicah in dedkih na kmetiji.
Super, rečeta fanta, in še marsikdo je podobnih misli. Vsekakor imajo, imate prav. Dan ali dva pri starih starši, na kmetih, kjer te zjutraj zbudi in zvečer uspava molzni stroj in mukanje iz hleva, vsekakor dobro dene. Ob domačih živalih, kmečkih opravilih, traktorjih in vsakovrstnih drugih strojih, otroške oči vedno znova zažarijo. Enako babičine in dedkove, ko svoje vnuke nekajkrat v letu vidijo dan ali dva in ne zgolj nekaj uric nedeljskega popoldneva. Vidijo v vseh pogledih, tistih prijetnih kot občasnih trenutkih trme, nezadovoljstva in neposlušnosti. In kot so veseli njihovega prihoda, se veselijo ure, ko bodo v miru zadihali in se vrnili v čar vsakdana, seveda z mislijo in spominom na teh nekaj skupnih dni z vnuki. Otroci pa tako kot vedno: najprej zakaj že domov, ko so doma, pa so igrače kot nove in žoga nekako bolj okrogla kot ob njihovem odhodu.
In mi, starši? Seveda veseli, ker so otroci veseli in zadovoljni po vseh novih dogodivščinah in v kolikor nam je sreča naklonjena, po nekaj mirnih popoldnevih in nočeh. In v pričakovanju vseh novih neumnosti in razvad, ki pritičejo počitnicam pri dedkih in babicah. Pa vendar, ostaja grenak priokus. Če namreč starih staršev nimamo v neposredni bližini, je za nami nov teden, ki smo ga preživeli ločeno od svojih najljubših malih raziskovalcev. Malo je staršev, ki bi si ob vseh počitnicah tekom leta lahko privoščili vzeti dopust, kaj šele dopustovati. Tako s(m)o znova in znova obsojeni, da se za nekaj dni ločimo od svojih otrok. V teh časih se redke družine lahko privoščijo storitve številnih organizacij in društev, ki ponujajo počitniške aktivnosti. To je več kot dobrodošlo, a za velik odstotek družin žal nedostopno.
Kje je torej rešitev? Mogoče bi morali šolska igrišča in telovadnice, šole so javne, njihov ustanovitelj je občina, po simbolični ceni oddati v najem različnim društvom. Ta bi morala za čas počitnic skupaj pripraviti pester nabor dejavnosti, ki bi bil, zaradi simbolične najemnine prostorov, mogoče delnega sofinanciranja občine in s pomočjo potencialnih pokroviteljev, tudi cenovno sprejemljiv. Zadovoljni bi bili vsi, otroci, starši in v končni fazi tudi društva, saj bi na ta način lahko odlično promovirala svoje dejavnosti. Ne vem, kako je s predpisi in ne dvomim, da bi naleteli na ovire, vendar bi bilo vredno vsaj poskusiti, mar ne?
