Otroci – nekoč in danes
Sedim pred šolo in čakam otroke, da pridejo od pouka. Opazujem punce, ki se odpravljajo domov. Skupina deklic, mogoče kakšen tretji razred, vneto drsa po svojih pametnih telefonih. Zraven še nekaj govorijo, a pogleda od mobilnega telefona ne umakne nobena. Verjetno je to moderni način druženja. Druga stvar, ki mi je padla v oči pa so zaobljeni trebuščki, ki se skrivajo pod bundami.
Nehote sem se vrnila nazaj v svoje otroštvo. Pa nisem iz dinozavrovih časov, samo dobrih 30 let nazaj. Zalotila sem se, da razmišljam enako, kot babica, s katero sem živela. Ampak včasih je bilo res vse drugače. Boljše, slabše? Kakor za koga.
Pa pustimo čase, v katerih je živela moja babica. Je res daleč nazaj. Če pa pogledam na svoje otroštvo, se mi včasih zdi, da je bilo nekaj čisto drugega. V šolo sem od prvega razreda hodila peš. Me ni nihče prevažal z avtomobilom. O računalnikih še nismo niti razmišljali. Sama sem si ga kupila šele konec srednje šole. Pa še to je bil bolj kot ne samo pripomoček za pisanje seminarskih nalog. Brskanje po spletu mi takrat še ni kradlo časa.
Popoldne, ko smo naredili vse naloge, smo se otroci dobili na ulici. Premalo časa je bilo do večera, za vse aktivnosti, ki smo jih imeli v mislih. Fanti so se vozili s kolesi, punce smo neutrudno skakale gumitvist. In kako ponosno smo se potem hvalile, da smo preskočile deveto, enajsto … Ni bilo dneva, da ne bi po tleh risale aviončka in skakale ter pobirale kamenčke. Velikokrat smo se igrali zemljo krast. Pa frnikule, ravbarje in žandarje, skrivalnice, kipe. Pa še bi se našlo iger, ki so nam krajšale popoldneve. Vsi utrujeni smo se zvečer poslovili in že dogovorili, da se jutri spet dobimo in nadaljujemo igre.
V srednji šoli smo se velikokrat s kolesi odpravili na Kolpo, zvečer pa posedali na klopcah pred šolo in klepetali. Skratka bili smo aktivni čez cel dan. In če sedaj razmišljam za nazaj, je bilo zelo malo punc, ki bi imele kakšne probleme s težo. Smo verjetno vse sproti skurile.
Današnji otroci pa so čisto nekaj drugega. Vsako jutro je pred šolo pravi prometni zastoj, saj skoraj nihče več ne hodi peš v šolo. Pa naj bo zunaj dež, sneg ali sonce, otroci se veselo prevažajo do vhodnih vrat. In seveda po pouku spet čaka prevoz za domov. Med čakanjem na avtobus ali avto, je večina otrok prilepljena na svoje mobilnike. Pa ne kar neke male aparatke, ki se dobijo na črpalkah. Ponosno razkazujejo svoje pametne telefone. Tista manjšina, ki mobilnikov še nima, pa samo opazujejo vrstnike in sanjajo, kdaj dobijo svojega.
Opazovala sem punce, stare 8 let na rojstnem dnevu. Zunaj sonček, velik travnik, one pa stojijo in gledajo kaj neki naj počnejo. Čez čas so se odpravile v sobo, prižgale računalnik in poslušale glasbo. Ko jih je mamica prosila , naj gredo na svež zrak in se kaj igrajo, so rekla, da ne vejo kaj. Med dvema ognjema ne poznajo, gumitvista nimajo. In so samo stale. Na koncu so se odločile za skrivalnice. No ja, tudi to je nekaj.
Čas gre naprej, tehnika tudi. Hočeš, nočeš, je postala del nas. Po eni strani so naši otroci že pravi mali geniji, kar se tiče računalnikov, pametnih telefon in ostalega, po drugi strani pa se mi zdi, da počasi izginja tisto pravo druženje med prijatelji. Ne preko socialnih omrežij, ne preko sms, ampak preko pristnega stika pravih prijateljev.
S svojo najboljšo prijateljico sva bile iz drugega kraja. Skoraj vsakodnevno sva si pošiljali pisma. Komaj sem čakala, da je prišel poštar in prinesel dišečo ovojnico z novicami. Vse to je počasi izginilo. Čeprav je življenje brez pametnih pomočnikov danes že težko predstavljivo, smo imeli pa otroci prejšnje generacije neprecenljivo izkušnjo druženja z vrstniki ter preživljanje skupnih trenutkov polnih zabave, iger in pogovorov. In tega druženja iz otroštva ne bi zamenjala za vse pametne telefone in računalnike današnjega dne.
