Jane gleda svet izpod trepalnic – Tepec ti, Princ on

Tepec ti, Princ on

Od ledenih poljan me zamika le mangov sladoled pri sosedih v prestolnici. Če že, feminilno podpiram kraljico Tino, saj ima glavo v sozvočju s telesom. Peresno lahki letalci, ki se izstrelijo v nebo, ne pritegnejo moje pozornosti. Smučarski skoki me spominjajo edino na to, da so nedelje pravzaprav postale ponedeljki, just another bloody Sunday, ko ne veš, ali je dan preprosto predolg ali pa že spet vstajaš veliko prezgodaj.

Čeprav sem preteklo nedeljo – roko na srce, z enim očesom – spremljala njihove podvige, ko so se drug za drugim izstrelili v nebo. Vedela sem celo, kako je treba taktizirati, kdo mora »pomagati« komu, da se matematično izide predaja grde, a vredne kristalne krogle. In potem … potem se je začelo. Enega je zaneslo predaleč. Nekdanji lebdeči as je komentiral, da ne moreš nadzorovati kratkosti skoka, lahko pa nadzoruješ, da te ne odnese predaleč. Že sem videla Darcyja, kako se jezi na televizijski ekran.

Pri večerji v novi restavraciji – tako obupni, da so se kulinarični duhovi obračali v francoskih krstah in so jim popokale še zadnje kosti – sem ga še malce potipala, ko je že ves čas govoril, da se kaj takega lahko pripeti samo pri nas. Zakaj že? Ker smo Slovenci privoščljivi ljudje in gledamo samo na lastno »dobrorit«. A res, sem odvrnila, meni pa počasi gresta že na nerve oglaševanje dobrosrčnosti in epskega humanizma, kot da sta to stvari, ki naj bi ju po novem vsi nosili namesto potnega lista. S slovenskim potnim listom si res nimaš veliko za začeti, zato menda bodimo vsaj ljudje. Ampak ti ne razumeš, reče Darcy, nikoli se nisi ukvarjala s športom. Zakaj bi se le, nikoli nisem začutila potrebe po kolektivnem duhu. Kolektivni duh, mi je rekel stari prijatelj, je za tepce. Če se hočeš razvijati, moraš ostati zvesta le sama sebi. Čim dlje od vsega, kar diši po kolektivni predaji.

Tepec, Tepec, je bil odločen Darcy. Saj ne moreš tako govoriti, sem pripomnila. Vnovično je potrdil postulat o tem, da obstajajo stvari, ki potegnejo najhujše iz človeka. To so, recimo, hrvaška zabavna glasba, Modrijani in športne tekme. Tako ali tako, je priznal bolj sebi kot meni, sem zopet imela prav – današnji mladci so pretirano egoistični. Saj to je vsaka doba mislila o svojih mladcih, sem ga še malce zbodla. Če bi on, Darcy, bil trener ekipe, bi Tepcu naslednjo sezono prepovedal skakanje v nebo. Kaj potem, bo pa skakal s padalom in videl še več neba! Je sploh potrebna ta debata, sem želela končati načeto, medtem ko sem neokusno gmoto povaljala v smetanovo omako. A ti veš, je kar iznenada priletelo iz mene, koliko sanj o zmagi ima morda ta človek? Letenje zanj očitno ni le freudovski seksualni element ali dota njegovih prednikov. In a sploh veš, da bi se mi zdelo nedopustno, če bi bila na Prinčevem mestu in bi se s tujo pomočjo zavihtela na vrh? Bila bi grenka, zelo grenka zmaga! Mladci pa so zaradi mene lahko še vedno brezhrbteničarji in brezčutni tepci. Nekega dne se znajdeš zgoraj, nato padeš na tla, fortuna je muhaste sorte.

Če bi namesto mangovega sladoleda – čisto na začetku pomladi pri sosedih v prestolnici – ljubila letenje v nebo, bi se zavihtela kot angel in pristala kot človek. Brez velikih besed in oglaševanja svojega humanističnega duha. Tako, da nobeden niti ne bi slutil, da imam srce na pravem mestu.