Smrt – ko nas nekdo za vedno zapusti …
Vsi ljudje se zavedamo, da je življenje minljivo in bomo vsi nekoč zapustili svet, kot ga trenutno poznamo. Smrt je v naši družbi še vedno na nek način tabu tema, o kateri se ne govori pogosto. Težko se namreč soočamo s tem, da se bo nekoč za nas vse končalo.
Najhuje je, ko nas zapusti nekdo, ki nam je v življenju zelo veliko pomenil in zavemo se, da ga nikoli več ne bomo videli in bo v našem življenju nastala velika praznina. Marsikdaj ljudje ne znamo pristopiti do žalujočih družinskih članov, sorodnikov, saj velikokrat ne vemo, na kakšen način bi jim pokazali, da mislimo na njih. Moje mnenje je, da je najbolje k stvari pristopiti na takšen način, kot bi mi sami hoteli, da bi nekdo pristopil do nas, ko bi nas takšna situacija doletela.
Za svojce pridejo ob izgubi bližnjega naporni dnevi, saj jih čaka ogromno obveznosti za organizacijo obreda. Vedno sem se spraševala, od kod človeku v takšnih trenutkih moč, da lahko ob sesutju sveta uredi vse potrebno, da bi svojemu bližjemu omogočili čim lepši prehod iz tukajšnjega sveta v svet večnosti. Pomembno se mi zdi, da se pri tem upošteva pokojnikove želje, saj s tem poskrbimo, da je pokojnikova duša zadovoljna in srečna, hkrati pa so pomirjeni tudi svojci, saj so upoštevali želje pokojnika tudi na svoji zadnji poti.
Pri celotnem obredu so navadno s čustvi najbolj nabiti ravno govori, ki so namenjeni pokojniku. Opis življenja nas užalosti, obenem pa se spominjamo našega delčka v mozaiku dogodkov, ki so zaznamovali njegovo življenje. Pri tem navadno jočemo, kar ima očiščevalno funkcijo in nam je zaradi tega lažje ter bolj znosno prenašamo bolečino, ki jo čutimo ob izgubi.
Po obredu navadno poteka “druženje” ob hrani in pijači, kjer pokojnikovi najbližji obujajo spomine. Spominjamo pa se največkrat lepih dogodkov, zato je takšno druženje nabito s čustvi, ki variira od joka do smeha. Marsikdo si ob tem misli, da je ljudem vseeno, ampak moje mnenje je, da je zelo pomembno, da se pokojnikov spominjamo predvsem po lepih stvareh in kljub temu, da nam je hudo govorimo o pokojniku in naših spominih nanj. Hrana in pijača pa sta pomemben del ob vseh življenjskih dogodkih, zakaj ne bi bilo tako tudi ob človekovem slovesu.
Smrt je zadnji del, finale vsakega posameznika. Kam bomo šli po tem, ko se bo naše življenje zaključilo bomo vsi videli takrat, ko nas bo to doletelo. Za tiste, ki nas bodo objokovali pa bodo ostali spomini, s katerimi bomo za vedno ostali v njihovih srcih.
