Gorička nevesta

Toplo oktobrsko jutro. Sicer za naravo neobičajno za ta letni čas, a nadvse dobrodošlo za dušo in telo. Pogled skozi okno mi je miril dušo. Samo zaradi razgleda na zelene griče, sem nekoč pred leti pognala korenine ravno v tej mali gručasti vasici.

Zavezala sem vrečo, saj sem ravno nameravala odnesti smeti, ko je pri vratih pozvonilo.  »Trenutek,«  pohitela sem k vratom. Danes pa je poštar nekam hiter! Pri odprtih vratih pa sem obstala.  Z eno roko na kljuki v drugi pa sem še držala vrečko s smetmi. Pred vrati ni stal poštar. Presenečenje mi je vzelo glas.

»Dobro jutro, Nina. Bi nama skuhala kavo? Dolga pot je za mano, prijala bi mi.« Pred mano je stal starejši moški. Če sem bolj natančna, pred vrati je stal oče mojega partnerja.

Stopila sem k njemu, mimogrede odvrgla vrečko v koš in ga povabila naj sedeva zunaj. Predvidela sem, da naju bo sonce prijetno grelo.

Hitro sem stopila v kuhinjo in v tistih dveh minutah pregledala mobitel. Sem zgrešila kakšno sporočilo, morda telefonski klic? Zakaj je tu? Sam. Kje je Matjaž? Bodoči tast še nikoli ni prišel sam k meni. Je kaj narobe z Matjažem? Vprašanja so se v glavi kar vrstila.

V barviti skodelici, ki sem ju postavila na mizico, sem natočila črno tekočino in dodala mleko. Poravnala sem si  rumen pulover, popravila svetel pramen las za uho in še enkrat pogladila svoj pulover. To sem počela, ko sem bila nemirna.

»Nina, usedi se.«  Verjetno je opazil nervozo. Ubogala sem ga. Sedla sem nasproti. Nina, umiri se…umiri se…sem si ponavljala v mislih. Poskušala sem si priklicati nasmeh.

»Zelo lepo imaš tu. Tale hiška je tvoja, ne? Nekoč si nam povedala njeno zgodbo, kako si prišla do nje. Matjaž pravi, da je sicer majhna, a prijetna. Meni pa se zdi ravno pravšnja za nekoga, ki živi sam.«

Nemirni roki sem skrila v svoje naročje. Prste sem prepletla in se tako silila, da se umirim. S svojim izborom besed me je presenečal. To ni moški, ki se je družil z mano zadnji dve leti.

»Kupila sem jo od starejše gospe, ki se je preselila k svoji hčerki. Počasi sem jo preuredila. Res je prav prijetna. Zame. Kaj vas je pripeljalo na Štajersko? Pot ni bila ravno kratka…gotovo imate razlog za obisk?«

Besede so kar nekontrolirano izletele iz mojih ust. Tudi on ni zgubljal časa. Je pa vrtel besede v krogu. Pozorno sem ga poslušala. Ne bom si dovolila, da me zmede.

»Zelo si mi všeč. In to od prvega dne, ko te je pred dvema letoma prvič pripeljal k nam na Goričko. Za moje stare oči si prava paša za oči. Razumem svojega sina zakaj hodi k tebi. Lepa, šolana, samostojna in prepričan sem, da imaš mojega sina tudi rada.« Ko je govoril, se je oziral po okolici. Vzel si je čas. V meni je rasel nemir. Potrpežljivo, Nina! Ti to zmoreš! Sem si v mislih prigovarjala.

Vstal je: »Se sprehodiva, Nina?« Spil še ni niti požirka kave, ki se je hladila na mizici poleg zadnje zelenjave z mojega vrta. Tudi jaz ne. A sem ubogljivo vstala in stopila poleg njega. Ponudil mi je roko. Hodila sva drug ob drugem.

»Krasen zelenjavni vrt imaš. Vidi se, da mu posvečaš svoj čas. Matjaž nima tako lepega vrta. Zemlje je preveč, da bi zmogla; on in sestra, vse obdelati.« Gledal je predse. Meni pa je ledenela kri ob njegovih, hladno izrečenih, besedah.

»Moja hči se namerava v kratkem odseliti s partnerjem. Dobila bosta otroka. Z Matjažem bova tako ostala sama. Sama za vse.« Ustavil se je. Se obrnil k meni in me prijel za ramena. Zagotovil si je, da ga res poslušam.

»Nina, oba imava rada Matjaža. Zanj oba želiva najboljše. Si samostojna ženska, ki vodi svoje delo, svoje življenje. Imaš svoj vsakdan. Matjaž pa čimprej potrebuje ženo, ki bo ob njem…kadarkoli. Ženo, ki bo kmetiji dala naslednika.« Tako pa je izrekel česar nikoli ni poudaril v zadnjih dveh letih. Vsaj Matjaž mi je zagotovil, da nikogar ne motijo moja leta. Ker mi je pogled upadel, ko je prenehal govoriti, mi je s prsti dvignil brado in se mi ponovno zazrl v oči. Zdaj sem dobro razumela, kaj mi želi povedati. Matjaž je pet let mlajši od mene. Jaz pa sem jih štela štirideset. V njegovih očeh, ne mislih, sem bila prestara, da bi lahko Štajerka postala Gorička nevesta. Samozavest mi je padla k nogam. Moški pred mano je to opazil. Spustil me je. Vrnil se je k mizi in z enim samim požirkom spil kavo. Svoje poslanstvo je opravil.

»Razmisli, Nina. Matjaža imava rada. Zanj morava narediti, kar je najboljše. Pomisli, da ima svoje dolžnosti do družine, kmetije in navsezadnje do priimka, ki je točno na tej zemlji že drugo stoletje.  Tega ti gotovo ni povedal. Gotovo ne želiš prevzeti nase odgovornosti,…« besede, neizrečene, so obvisele v zraku. Odložil je mojo lepo barvno, a sedaj prazno, skodelico.« Hvala za kavo, bila je odlična. Adijo.» Obrnil se je in odšel. Pustil me je samo z mrzlo kavo in poteptano samozavestjo. Adijo in ne nasvidenje. Zanj je bila zadeva zaključena ne glede na moje oz. Matjaževe želje.