Smo res tako otopeli in sebični?
Včasih se zgroženo sprašujem v kakšnem svetu živimo. Kaj šele bo, če je že zdaj tako. Kaj čaka naše zanamce? Pa sploh ne govorim o politiki in trenutni ekonomski situaciji, ekologiji.
Ampak kar o nas samih, o ljudeh, odnosih. O tistem biti človek človeku človek. Sploh še znamo biti? Smo res tako otopeli in sebični, da nami ni več mar za nič in nikogar razen nas same?
Pomoč sočloveku?
Brez da bi pričakovali karkoli v zameno? Nič koliko socialnih eksperimentov je bilo opravljenih, ko so ljudje enostavno pogledali stran, nadaljevali svojo pot, češ “ne tiče se me”. Res so izjeme, ki so brez oklevanja priskočile na pomoč, pa vseeno. Kaj pa v praksi? Koliko je primerov družinskega nasilja, kjer so vsi vse vedeli, pa nihče nič ukrepal. Koliko je takšnih, ki se na ulici raje obrnejo stran, kot pa da bi pomagali človeku v stiski?
In nikoli, nikoli nam ni nič prav. Ni dobro to, ni prav ono, ni dovolj dobro, ni primerno.
Ampak, kaj pa storimo za to, da bo bolje, primernejše, drugačno in dovolj dobro? Vse več ljudi samo sedi in čaka. Na čudežno instant rešitev, zamah s čarobno paličico, ki bo rešila vse njihove težave in še več. Če pa se že najde kakšen posameznik, ki bi rad dosegel spremembo … No, tudi na njem (ali njih, če jih je več), hitro najdejo napake, hibe, … in nekaj kar ni dovolj dobro.
Včasih se mi zdi, da nekateri kar prežijo na priložnost za ustvarjanja prepirov in nesoglasij. Še posebej, če so varni skriti za ekrani in tipkovnicami, čeprav v zadnjem času tudi tega ščita ne potrebujejo več.
Živimo v času, ko nam tehnologija precej kroji vsakdan, enostavno ne gre drugače. Na vsakem koraku nas spremlja elektronsko to, elektronsko ono … in prav internet, in varno zavetje tipkovnice je mnogokrat za vse več ljudi izvrstna prilika, da ves svoj gnev, nezadovoljstvo z lastnim življenjem izlijejo na nič hudega slutečega neznanca. Morda nekoga, ki se samo trudi in opravlja svoje delo. Ali pa nekoga, ki se je pač enostavno znašel na napačnem virtualnem mestu ob napačnem času.
Zakaj? Za trenutno zadovoljstvo?
Je tedaj življenje tistega nesrečnega posameznika res lepše in boljše? Je vredno? Se zato počutijo pomembnejše, več vredne?
Ampak kaj pa druga stran? Se ne zavedamo, da lahko s tem nekoga potisnemo še malo čez rob? Koliko je takšnih, ki jih zlobno komentiranje, žaljenje lahko celo pahne čez rob? Koliko najstniških, najstniških!!, samomorov se zgodi prav zaradi zasmehovanja, žaljenja, poniževanja, ne sprejemanja v svoj krog. Tudi pri nas, v majhni deželici pod Alpami se to dogaja. Da sploh ne omenjam najrazličnejših socialnih izzivov, katerih rezultat so lahko bodisi hude poškodbe ali celo smrt.
Instatn trenutki sreče
Kako naj pričakujem, da bo takšnemu posamezniku mar za čustva nekoga drugega, ko mu najverjetneje še za svoja že dolgo ni več mar oziroma išče potešitev v takšnih instantnih trenutkih občutij sreče, ki so lažen občutek premoči nad nekim, lahko celo popolnim neznancem. Globoko v sebi pa so pravzaprav nesrečni in tako iščejo tiste kratke instant trenutke sreče, zadovoljstva.
Še znamo imeti radi sami sebe, če smo že na ljubezen do sočloveka pozabili? Pa živali? Koliko gorja se dogaja. Koliko trpinčenih živali. Za neko bolno zadovoljstvo posameznikov. In še je primerov. Na praktično vseh področjih smo kot družba zavozili.
Zakaj toliko nevoščljivosti, a hkrati privoščljivosti, ko se nekomu dogaja nekaj slabega? Toliko egoizma in vase zagledanosti? V zadnjih letih smo, tudi na račun korone in izolacij postali tako zelo asocialni, da me v dno duše boli, kaj čaka naše otroke. Vsi gledajo samo še nase. Samo da je njim prav, da imajo dostop do tistega kar želijo, potem je že vse ok. Pozabljeno. Resno? Nikakor nočem o koroni, a je žal lep prikaz tega, kako zelo kratek spomin imajo pravzaprav ljudje.
Mladi se znajo pogovarjati samo še preko telefonov, aplikacij. Kako žalosten pogled, ko prijatelji sedijo za isto mizo, pa gledajo v telefon. Pa saj ne samo mladi, da ne bom krivična. Na vsakem koraku lahko srečamo ljudi, ki buljijo v svoje male škatlice, na njih pa aplikacije, ki ponujajo hipno instant zadovoljstvo, veselje, občutek vključenosti.
Včasih se sprašujem, kako naj hčerko učim dobrote, prijaznosti in sočutja, ko je svet okoli nje postal popolno nasprotje temu? Pokvarjen, zloben, privoščljiv. Grabežljiv. Kako naj jo pripravim na vse to? Kajti obraniti je ne morem, slej ali prej se bo srečala s tem.
Ali pa je vse skupaj preizkus, test, pravljica, ko na koncu dobro vedno zmaga nad zlom? A kaj do tedaj? Kaj nas še čaka? Koliko slabega? Koliko padcev? Koliko uničenih odnosov? Naj se ta pravljica konča, naj zlo ponikne, naj iz dobrega ponovno zraste upanje, dobrota, prijaznost in lepa beseda, pristni in pošteni odnosi. Ja, res sem večna optimistka. Iskalka dobrega v vsem. Vedno.
