Slovenski kulturni praznik
Prešernov dan, slovenski kulturni praznik, praznujemo osmega februarja. Na ta dan je leta 1849 umrl naš največji pesnik France Prešeren. Marsikdo si je prav gotovo že kdaj postavil vprašanje, zakaj praznujemo smrt nekoga in ne rojstva. Ena izmed teorij pravi, da ob rojstvu še nismo prepoznani, saj nismo še nič ustvarili. Skozi življenje nekateri posamezniki ustvarijo pomembne dosežke, zato postanejo prepoznavni in njihova smrt pretrese veliko ljudi. France Prešeren je umrl kot velik pesnik svetovnega formata, zato kulturni praznik praznujemo na dan njegove smrti.
France Prešeren se je rodil 3. 12. 1800 v Vrbi na Gorenjskem. Bil je zelo priden učenec, zato so ga vpisali v zlato knjigo. Dokončal je študij prava, kar je v njegovi družini povzročilo hud spor, saj je njegova mama hotela, da bi se šolal za duhovnika. Med otroci je bil zelo priljubljen, ker jim je delil fige, zato so ga poimenovali tudi doktor Fig. Zaljubil se je v Julijo Primic, vendar je bila to neuslišana ljubezen, kar je vplivalo tako na njegovo osebno življenje, kot tudi na pesniško ustvarjanje. Njegova svobodomiselnost je bila za nekatere veljake v državi politično sumljiva, zato je tudi imel težave pri iskanju službe. Z Ano Jelovšek, ki je bila pravo nasprotje Julije, je imel tri otroke. Zaradi nesrečnega življenja, h kateremu so pripomogle težave s službo pravnika, nesrečna zaljubljenost, smrt prijateljev in bližnjih sorodnikov, je zapadel v krizo ter se vdal alkoholu. Leta 1848 je zbolel za cirozo jeter in 8. 2. 1949 umrl, pokopali pa so ga čez dva dni v Kranju .
Kljub težavnemu življenju pa je France Prešeren zelo veliko doprinesel k slovenski poeziji in prepoznavnosti le-te v svetu. Njegovi izjemni ustvarjalni dosežki spadajo v obdobje romantike in so razdeljena v tri obdobja:
MLADOSTNO OBDOBJE (1824 – 1828),
ZRELO OBDOBJE (1828 – 1840),
POZNO OBDOBJE (po l. 1840).
Njegove najboljše pesmi so zbrane v zbirki z naslovom Poezije, ki so izšle leta 1847. Najbolj poznane pesmi so:
SONETNI VENEC: vsebuje še dodatni 15. dodatni sonet z naslovom Magistrale, ki so posvečene Primičevi Juliji;
ZDRAVLJICA: napisana je bila leta 1844, idejo zanjo naj bi mu dal Matija Vertovec, 7. kitica pa je tudi slovenska himna, uglasbil jo je Stanko Premrl;
KRST PRI SAVICI: posvečen je Matiji Čopu, ki je bil dober prijatelj Franceta Prešerna in je utonil v Savi;
O VRBA, SREČNA, DRAGA VAS DOMAČA: posvečena je Vrbi, rojstnemu kraju Franceta Prešerna;
APEL IN ČEVLJAR: v njej se Prešeren norčuje iz Jerneja Kopitarja;
SLOVO OD MLADOSTI: pesnik piše o svoji usodi in življenjskih spoznanjih.
Prešeren je bil resnično pomemben človek, zato imamo po celotni državi njegove spomenike. Najbolj znan je spomenik v Ljubljani, ki stoji na Prešernovem trgu in gleda v Julijo na sosednji stavbi. Našega največjega pesnika pa smo imeli upodobljenega tudi na bankovcu za 1000 tolarjev, danes pa njegov reliefni obris krasi kovanec za dva evra (kar je manj kot 1000 tolarjev).
Od leta 1945 naprej je 8. 2. uradni praznik, dela prost dan pa je od leta 1991 naprej. Ob slovenskem kulturnem prazniku poteka tudi osrednja proslava, na kateri podelijo Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada, ki so najvišja priznanja v Republiki Sloveniji za dosežke na področju umetnosti. Prve nagrade so podelili leta 1939.
Prešernove nagrade podeljujejo ustvarjalcem, ki so z vrhunskimi umetniškimi dosežki ali življenjskim opusom trajno obogatili slovensko kulturo. Vsak umetniški ustvarjalec naj bi jo prejel le enkrat v življenju, na leto pa podelijo največ dve Prešernovi nagradi. Nagrade Prešernovega sklada pa prejmejo ustvarjalci za pomembne umetniške dosežke, predstavljene v zadnjih dveh letih pred podelitvijo, pomenijo pa obogatitev slovenske kulture. Na leto podelijo največ šest nagrad Prešernovega sklada.
Na ta dan potekajo po celotni Sloveniji različne prireditve, ki se združujejo pod naslovom “Ta veseli dan kulture”. Ljudem so omogočeni brezplačni obiski v večino muzejev, gledališč in razstav, kar po mojem mnenju dviguje nivo kulturne ozaveščenosti v Republiki Sloveniji.