Prince of Venice

Zrcalna podoba Zgodbe o slovenskem uspehu?

Že samo to, kako so ga po morju pripeljali v Slovenijo iz Avstralije in o tem celo posneli dokumentarec, je bilo dovolj, da je Prince of Venice takoj postal legenda med slovenskimi plovili. Ravno zato sem ga izbral pri pisanju svojega tretjega romana, ki se dogaja 120 let v prihodnosti. Pri pisanju se spodobi, da ne kvasiš neumnosti, ampak se kar najbolje pozanimaš, za kaj sploh gre. Le kaj je boljšega kot izlet v Benetke in kramljanje s posadko?

Podjetje Incat

Oblikovalo ga je podjetje Incat, zgradil pa ga je NQEA, Portsmith, Avstralija. Če vas bo kdaj pot zanesla v London, poglejte po Temzi, poglejte si njihove potniške katamarane. Takoj boste prepoznali tiste, ki imajo Incatov dizajn. Princ je srednje velik, 40 metrov dolg katamaran. Po svetu ima mnogo manjših in večjih bratov in sester, vse do gigantskih trajektov, ki gibčno prevažajo potnike med celinami. Incatova plovila sodijo med najnaprednejša, najhitrejša in najbolj ekološko čista. Njihove najnovejše trajekte poganja utekočinjen naravni plin.

Wave-piercer

Princ je wave-piercer, Incatova formula uspeha, kar bi po domače lahko prevedel kot – hm – šilo-za-prebadanje-valov. Ne spoznam se na navtične izraze, zato se strokovnjaki raje obrnite stran in ne smejte se preveč na glas. Pri ladjah je tako, da trup leži na površini vode in se trudi tam tudi ostati. Ko ga val zadane, po Newtonovih zakonih trup z nasprotno silo deluje nanj, torej potiska vodo vstran in navzdol, po istih zakonih pa voda vrača udarec in trup se dviga, spušča, ziba levo-desno, kakor pač valovi butajo in ladja širi nove valove. To povzroča veliko izgubo energije in pri občutljivejših potnikih želodčne težave. Zibanje po valovih delno reši dvojni trup katamaran. Dva ozka trupa ne odrivata vode nasilno kot debel krap, pač pa kot dve vitki postrvici in bolje prenašata valove, pa tudi zibanja je manj. Valovi, ki jih ladja povzroča, so manjši. Posledično je manjša tudi poraba goriva. Princ gre še korak naprej. Njegova trupa kot dve bodali prebadata valove. Pri tem jima ni mar, kaj je spodaj in kaj zgoraj, tako da vodo ne potiskata samo navzdol in vstran, pač pa tudi navzgor in zato zakoni fizike ne silijo ladje navzgor vsakič, ko pride na val. Princ gre skozi, ne da bi se trudil, da bi splaval na vrh. Lahkotno drsi in prebada valove kot ražnjiče. Proti koncu našega potovanja se je pojavila burja in je valove razjezilo do kakega metra višine. Princ se ni dal motiti in je švigal 50 km/h skoznje, pri tem se je komaj kaj zibal, na največje valove pa se je odzval zgolj z rahlimi tresljaji, čeprav je voda brizgala po oknih potniške kabine. Ker ladja ne trati energije za pretvarjanje zibanja gor-dol v gibanje naprej, je poraba goriva manjša. Ker je aluminijast, Princ tehta le 110 ton, kar pomeni, da vsako od teh ‘šil’ odrine le 55 kubičnih metrov vode. Nekaj tega pogoltnejo še šobe za reaktivni pogon in kot rezultat Princ povzroča valove kot turističen gumenjak, ne pa kot 40-meterska ladja s 300 potniki. Za vse to pa potrebuje zgolj 160 cm globoko vodo. Kapitan Kos potrdi moja opažanja – od vse flote je Prince of Venice najbolj ekonomična ladja, poleg tega pa je sposoben izpluti tudi takrat, ko nemirno morje v pristanišča prisili vse ostale Kompasove ladje.

Najbolj frajerski način, kako se pride v Benetke: s frajersko jahto!

Niti en potnik se ni pritoževal nad vožnjo, nikomur ni bilo slabo. Za primerjavo: pred par leti je kapitan podobno velike ladje na Malti ob le malce večjih valovih imel ves čas opravka s potniki, ki se jim je obračal želodec, pa tudi zibali smo se tako močno, da je moral po ozvočenju ves čas pomirjujoče čivkati o tem, kako navdušen je, ker se njegova ladja tako lepo obnaša ob valovitem vremenu – čeprav nas je v resnici premetavalo kot plutovinast zamašek …

Posadka

Nekaj o posadki. Zelo opazen je odnos posadke do ladje, njihov ponos. Radi se pohvalijo, da imajo najboljšo kavo na Jadranu. Princ ima namreč ‘old school’ bar, torej ne nek inštant plastik-fantastik avtomat, pač pa masiven kromast kavni avtomat, ki ima zraven še tisti stari dobri malodane industrijski mlinček za kavo. Vsako kavo, ki vam jo postrežejo, posebej za vas na sveže zmeljejo. In večji kot je mlinček, boljša je kava. Kmalu je paluba opojno dišala in drugega ni bilo, kot da smo se strinjali, da je tudi kava na krovu Princa naravnost aristokratska. Barman je že 20 let na tej ladji in je, tako kot vsi njegovi kolegi, enako ponosen na svoje delo. To ni ‘služba’, kot sva je midva navajena, ko greva vsak dan na ‘šiht’. Ladja je živa stvar, morje je iz minute v minuto drugačno, posadka mora znati dihati z ladjo vred. Čeprav mojemu plovbe nevajenemu očesu morje ni zgledalo nič drugega kot modra preproga, je krmar ves čas drobno korigiral smer, da je ladja idealno rezala skozi valove s čim manj neudobja za potnike.

Ena najboljših služb na svetu.

Manjši incident

Morje pa ni le tepih valov. Ko smo izpluli iz beneške lagune, smo nekaj časa sledili ogromni luksuzni čezoceanki, ki je dvigala mulj in mazala modrino plitvega Jadrana. In lej ga zlomka, kmalu smo se na hitro ustavili in nato začeli počasi lezti ritensko. V šobe pogona (Princ namreč nima zunanjih propelerjev, ampak bruha vodo kot vodni skuterji) je namreč priletela smet, kdo ve kaj, morda nekaj kar je čezoceanka dvignila z dna ali pa je kaj priletelo z njenega krova. Skratka – morali smo vzvratno, da je motor izpljunil smet, ki se mu je zataknila v grlu. Po kratkem manevru smo spet pospešili in plovba se je nadaljevala brez incidentov.

Motorja

Motorja sta V-16 s po 1400 kilovatov, kar zadošča, da zadaj voda bruha z večkratno brutalnostjo najbolj razjarjenega slapa Savica. Vendar Princ ne šviga več po morju z vso hitrostjo. Tudi če nima potnikov in ima skoraj prazen rezervoar, ne doseže več svojih 28 vozlov. Polno naložen in s polnim trebuhom nafte zmore bolj zmernih 23. Motorji že kažejo znake staranja in so na našem popotovanju za Princem puščali sajasto sled – znak, da izgorevanje ni več popolno. Ko so Princa pripeljali iz Avstralije, so ga konstruktorji tako gonili, da so poškodovali motorje – ti so bili pod garancijo seveda takoj deležni popolnega remonta, vendar je od tega minilo že dve in pol desetletji.

Vabljeni na izlet

Danes je Prince of Venice zdrav, lepo vzdrževan, pred njim so še mnoga desetletja, vendar je tudi že častitljiv veteran, ki potrebuje ljubezen in skrbno ravnanje. Kdajpakdaj se zapeljite z njim, saj mu s tem izkazujete podporo in spoštovanje – pa še lep izlet boste imeli. Če se vam karta zdi draga, spremljajte akcije po internetu, saj se pogosto nudi izlet v Benetke s Princem za polovično ceno. Princa se da tudi najeti, iz salona poberejo sedeže in postane potujoča dvorana, plesišče …

Čeprav je spočet v 80-ih 20. stoletja, vitki Princ spada daleč v tretje tisočletje.

Glih navadu sem ga stradat, je pa crknu

Zakaj sem v podnaslovu primerjal Prince of Venice z zgodbo o slovenskem uspehu? Prišel je ravno ob času, ko se je Slovenija začela osamosvajati, bil je znanilec novih časov, novega optimizma, da nam bo šlo odtlej bolje. Tako kot Slovenija po dveh desetletjih, je Princ še vedno lep, vendar kaže znake obrabe in če se ga ne bo z vso ljubeznijo vzdrževalo, bo zgodbe o uspehu konec. To bi bila velika škoda, saj je Prince of Venice unikat in te odgovornosti se njegova posadka zaveda. Slovenija je tudi samo ena in ne moremo je večno samo molzti. Moramo skrbeti zanjo, ji pokazati ljubezen. Čas za trepljanje po ramenih je minil.

Pa še en zorni kot: Naj nam bo ta ladja vzgled in nehajmo ravnati kot Gorenjec z oslom (‘Glih navadu sem ga stradat, je pa crknu’). Če bomo kot gospodar zatajili, bomo Slovenijo in vse kar imamo dobrega, kos po kos prodali tujcem in bomo spet samo še ‘narod hlapcev’ …

Kompas je del tega scenarija: večinoma je v hrvaški lasti in tudi naš četrt stoletja stari Princ ne pluje več pod slovensko zastavo. Vseeno pa ostaja ponos našega morja, saj zanj skrbijo odgovorne in pridne roke. Po svoje smo si zaslužili, da smo izgubili Princa. Glede na to, kako Slovenci ravnamo s svojimi nacionalnimi ikonami, bi bil Prince of Venice danes verjetno že recikliran v konzerve za pivo.