Jane gleda svet izpod trepalnic – Novoletne zaobljube

Gverilska sla po verižnem kajenju in žretje ostankov

Novoletne zaobljube o prenehanju kajenja ali izgubi kilogramov se vedno končajo klavrno. Že naslednji dan odrekanje prebudi gverilsko slo po verižnem kajenju in žretju ostankov staroletne hrane. Ker odrekanje ni nikoli nič drugega kot le nesposobnost ega, da bi vsaj enkrat v življenju storil pravo stvar. Ni velika skrivnost, da se velike dame odločijo v usta vstaviti kazalec, ki odmerja pravo mero zaužite francoske solate in tatarskega bifteka. Temu se pravi kazalec in pol! A kaj ko ni tako kot damsko bruhanje staroletne hrane preprosto tudi izpolnjevanje novoletnih zaobljub.

Prve dni po skoku v novo leto vsi portali pokajo od zdravih vsebin novoletnega razstrupljanja, medtem ko so kakšen dan poprej bili še polni pisanja o tem, da se pa človek enkrat na leto ja lahko pregreši s francosko solato in tatarskim biftekom, pa še kakšno divjo mesnino za povrh.

Happy new fear

Ko so drugi čistili ostanke mojega staroletnega menija, sem se spomnila, da bi bilo enkrat za spremembo res fajn, ko bi namesto novoletnih zaobljub tuhtali o svojih novoletnih strahovih. Ker danes je že skoraj čisto vse prispodoba za strah. Recimo: ali je normalno, da otrok pri treh letih še ne bere in govori kitajsko; ali je normalno, da ga že ves dan ni na facebooku, kaj pa če je žrtev terorističnega napada; ali je normalno ljubimkati po mednožju, čeprav bi raje po medmrežju?!

Spregovoriti o novoletnih strahovih. Ne bi bila to resnična detoksikacija?! Taka, ki te strezni malce bolj kot pljuska izpod trebušnih mišic, ki jih po novem vzgajaš čisto tako, kot si videl na televiziji, da svoje vzgajata teta z bleščečim nasmeškom in nabildani metroseksualec.

Strahu se najlažje osvobodiš tako, da ga napraviš vidnega. Poleg običajnega strahu pred starostno povečanimi ušesi in zdolgočasenostjo, me je iskreno strah, da bi zaslovela po smrti in bi trgovci z naočniki, aktovkami in briljantino služili s prodajo čokoladic in majic z mojo podobo. In če bi kupil komplet dveh, bi za darilo prejel še kemični svinčnik z lučko, recimo z logotipom društva za vesoljce v Sloveniji. Strah me je, da bi pri petdesetih furala postnajstniški safr, živela z mačkami, štrikala in se zapletala v dolge in zakomplicirane debate.

Strah me je, da bi državo prevzeli povprečneži

Strah me je, da bi državo prevzeli povprečneži, pravi prijateljica. Strah me je, da me bodo izgnali od tukaj. Vedno je bilo tako, ji rečem. Vsi časopisi izpred petdeset in sto let opisujejo današnje stanje. Le kanali so drugačni, mi končno pritrdi in doda, da je morda taka usoda človeštva. Živalska farma nas lepo poduči, elita določa pravila. Še nekaj časa molčim, potem pa ugotovim, da imam čez glavo humanističnega jamranja, ki spominja na kakšno salonsko akcijo ali dvorjenje brez orgazma. Dovolj imam tega, res, ji pravim. To usodo si je človeštvo izbralo. Vsak drobec v tem človeštvu, vsak človek v tem sistemu. In ni dovolj le lajkanje citatov v stilu: postani, kar želiš biti ali bodi, kar si. Tovrstni motivacijski življenjski nauki se resnično oprimejo le redko koga, na večini obvisijo le kot neuporaben okras na gluhih ušesih. Da se spoprimeš s strahom, rabiš akcijo in orgazem, vse ostalo je kakopak le brca v prazno. Pa Happy New Fear, folks!