Ne rabite se sekirat

Ljudje božji, res mi je hudo, ko poslušam, kaj smo naredili iz slovenskega jezika. Materinega do nedavnega, po novem je bojda materni. Mogoče me je pa čas povozil, da ne razumem, da se svet pač vrti in da je posledica tudi drugačen besednjak.

Zdi se mi, da smo v času Jugoslavije vseeno še precej bolj spoštovali svoj jezik, kot ga danes. Mladi smo seveda imeli svoj žargon, pomnim še, da se je od nekod prikradla beseda SMOTAN in smo jo čez noč uporabljali vsi … Govorili smo vsak v svojem narečju, se ve, Prekmurci po svoje, po madžarsko razvlečeno, Štajerci rahlo odrezavo, Primorci malo poitalijančeno lenobno, Gorenjci, Dolenjci, blagozvočni Korošci. Ampak to je bilo naše, slovensko, edinstveno, ne omadeževano s toliko tujkami, kot se dogaja zdaj.

Kakršnakoli mladinska oddaja, intervju, anketa, kontaktna oddaja, humoristične nadaljevanke, celo novodobni filmi (žal! Poglejte Kekca ali Vesno, kako so govorili igralci in poglejte nekatere nove filme, ki so polni kletvic in tujk), so grozljivo polni angleških in še katerih drugih besed, vse je ful in kul in imeli so party in so densali do jutra, ampak lajf je definitivno težji, kot je bil. Keša ni, vse je ful drago, šit, treba se je borit … Zbrat power, folk, lajf je ipak lep. Ampak danes imet family – kriza, saj ni flatov pa job dobit je tudi problem, šur da moraš imet veze. VALJDA, to mi šele požene kri po žilah. Da namesto mehko zvenečih slovenskih besed uporabljamo in hitro posvajamo toliko tujih, se mi pa gabi.

A mladim še najlaže odpustim, se še iščejo, se morajo izražati tako kot večina, da so IN (aha, smo že tam). Ali vsaj mislijo tako. OK!!!! (brez tega tako ali tako skorajda več ne gre). Čeprav dvomim, da bi mladinec, ki v pogovoru ne uporablja vse te nesnage, bil zaradi tega med sovrstniki zaznamovan ali nezaželjen ali kaj podobnega.

Ušesa me včasih bolijo, ko poslušam glasbo – nekatera besedila so slovnično tako grozljiva, da me kar zbode v glavi. Saj vem, danes lahko pesem posname vsak, ki to želi, malo cvenka potrebuje in ima svoj CD. Včasih je bila ponudba majhna, nekaj pesmi, danes pa kot da snemajo serijsko, kot po tekočem traku … Tudi priznani pisci besedil ga biksajo da je joj … Lalalalalalala, a ti mi nisi rekel to … Nisi mi kupil rožo, nikoli mi ne boš dal poljub … Ne bom ti dala roko … njegova žena ni bila tu, nisem prejel tvoje pismo. Ne bom ti poslal sporočilo. Koga ali česa ni. RODILNIKA.   Pa ne le to, vsebina nekaterih pesmi je tako bedna, da se človek vpraša, kako jih koga ni sram zapeti. Zdi se, da je poslušalstvu dovolj, da je FEŠTA (aha!), da je glasno, koga pa briga, kaj in kako prepevajo..

Ozrem se v čase slovenske popevke. Veliko zimzelenih pesmi so nam dala tista leta, besedila, ki ostanejo v srcu. Ne le v ušesu kot mnoge današnje muhe enodnevnice. Poletna noč, Med iskrenimi ljudmi, Zlati prah imaš v očeh, te tri so mi prišle na pamet. Pa so bile napisane že kar desetletja nazaj, ampak kako! Pa naše žalostinke, Lipa zelenela je, Mrzel veter tebe žene … stare bog ve koliko, ah, veliko jih je, ki se ne bodo izgubile v poplavi novodobnega šunda … Res pa je nekaj avtorjev mlade generacije, ki so tudi pri besedilih na visokem nivoju, o ja, jih imamo …

Diplomirani novinarji in TV voditelji (SPEAKERJI!) – njim pa najbolj zamerim. Večina je na nivoju, a se najdejo taki, ki ne zaslužijo biti tam, kjer so.

Če se spomnim časov Ajde Kalan … pa drugih voditeljev v sedemdesetih, osemdesetih letih prejšnjega stoletja … Dostojanstveni, brezhibno govoreči. Vem, bila je cenzura, bila je kontrola, a bila je tudi pravilna raba slovenščine. Meni so bili všeč.

Najhuje pa me zadene, ko slišim voditeljico, ne bom je imenovala, pa saj sploh ni edina. Z žarečimi očmi upira pogled naravnost v kamero, naličena, samozavestna, čedna. A ko odpre usta, pokvari dober vtis. »Dragi gledalci, NE RABITE čakati do konca oddaje, takoj lahko pokličete na telefonsko …«

Sklanjanje, sploh otrok v množini, je skoraj praviloma napačno, tudi iz ust zelo izobraženih govorcev. »Pri otrokih, z otroci …« DEFINITIVNO večkrat narobe kot prav.

Ampak, dragi bralci, NE RABITE SE sekirat, vse se spreminja, Prešeren je tudi pisal čisto drugače kot mi danes. Itak ni pomembno, valjda je najvažnejš, da imamo keš pa da smo u koga, pa da dugaja, pa da žuramo, stari, lajf gre naprej, nehajmo težit pa zgubljat energijo za take fore pa čao. Slovenščina gor al pa dol, itak se že povod govori angleško, v trgovini se nekdo, ki nima pojma, že kar težko znajde med shaving foams in shower gels in chickens in corn flaks in ice creams in chio chips in juice in še in še …

Mogoče bo kdo rekel, kaj pišeš, baba, tudi ti delaš napake. Vem, ampak nisem javna oseba in lahko rečem, da se zavestno trudim govoriti slovensko. Doma ne knjižno, pač pa po tako, kot govorimo v okolju, kjer živim. Vsekakor brez angleških, hrvaških in drugih besed. Ker mi ni vseeno, ker me boli to razvrednotenje našega, domačega, ker je vse, kar prihaja iz velikega sveta, več vredno, ker ne znamo biti ponosni na svoj lep, edinstven jezik, ker ne znamo ceniti svojega-zato, nas tudi drugi ne cenijo.