Ne rabite se sekirat
Ljudje božji, res mi je hudo, ko poslušam, kaj smo naredili iz slovenskega jezika. Materinega do nedavnega, po novem je bojda materni. Mogoče me je pa čas povozil, da ne razumem, da se svet pač vrti in da je posledica tudi drugačen besednjak.
Zdi se mi, da smo v času Jugoslavije vseeno še precej bolj spoštovali svoj jezik, kot ga danes. Mladi smo seveda imeli svoj žargon, pomnim še, da se je od nekod prikradla beseda SMOTAN in smo jo čez noč uporabljali vsi … Govorili smo vsak v svojem narečju, se ve, Prekmurci po svoje, po madžarsko razvlečeno, Štajerci rahlo odrezavo, Primorci malo poitalijančeno lenobno, Gorenjci, Dolenjci, blagozvočni Korošci. Ampak to je bilo naše, slovensko, edinstveno, ne omadeževano s toliko tujkami, kot se dogaja zdaj.
Kakršnakoli mladinska oddaja, intervju, anketa, kontaktna oddaja, humoristične nadaljevanke, celo novodobni filmi (žal! Poglejte Kekca ali Vesno, kako so govorili igralci in poglejte nekatere nove filme, ki so polni kletvic in tujk), so grozljivo polni angleških in še katerih drugih besed, vse je ful in kul in imeli so party in so densali do jutra, ampak lajf je definitivno težji, kot je bil. Keša ni, vse je ful drago, šit, treba se je borit … Zbrat power, folk, lajf je ipak lep. Ampak danes imet family – kriza, saj ni flatov pa job dobit je tudi problem, šur da moraš imet veze. VALJDA, to mi šele požene kri po žilah. Da namesto mehko zvenečih slovenskih besed uporabljamo in hitro posvajamo toliko tujih, se mi pa gabi.
A mladim še najlaže odpustim, se še iščejo, se morajo izražati tako kot večina, da so IN (aha, smo že tam). Ali vsaj mislijo tako. OK!!!! (brez tega tako ali tako skorajda več ne gre). Čeprav dvomim, da bi mladinec, ki v pogovoru ne uporablja vse te nesnage, bil zaradi tega med sovrstniki zaznamovan ali nezaželjen ali kaj podobnega.
Ušesa me včasih bolijo, ko poslušam glasbo – nekatera besedila so slovnično tako grozljiva, da me kar zbode v glavi. Saj vem, danes lahko pesem posname vsak, ki to želi, malo cvenka potrebuje in ima svoj CD. Včasih je bila ponudba majhna, nekaj pesmi, danes pa kot da snemajo serijsko, kot po tekočem traku … Tudi priznani pisci besedil ga biksajo da je joj … Lalalalalalala, a ti mi nisi rekel to … Nisi mi kupil rožo, nikoli mi ne boš dal poljub … Ne bom ti dala roko … njegova žena ni bila tu, nisem prejel tvoje pismo. Ne bom ti poslal sporočilo. Koga ali česa ni. RODILNIKA. Pa ne le to, vsebina nekaterih pesmi je tako bedna, da se človek vpraša, kako jih koga ni sram zapeti. Zdi se, da je poslušalstvu dovolj, da je FEŠTA (aha!), da je glasno, koga pa briga, kaj in kako prepevajo..
Ozrem se v čase slovenske popevke. Veliko zimzelenih pesmi so nam dala tista leta, besedila, ki ostanejo v srcu. Ne le v ušesu kot mnoge današnje muhe enodnevnice. Poletna noč, Med iskrenimi ljudmi, Zlati prah imaš v očeh, te tri so mi prišle na pamet. Pa so bile napisane že kar desetletja nazaj, ampak kako! Pa naše žalostinke, Lipa zelenela je, Mrzel veter tebe žene … stare bog ve koliko, ah, veliko jih je, ki se ne bodo izgubile v poplavi novodobnega šunda … Res pa je nekaj avtorjev mlade generacije, ki so tudi pri besedilih na visokem nivoju, o ja, jih imamo …
Diplomirani novinarji in TV voditelji (SPEAKERJI!) – njim pa najbolj zamerim. Večina je na nivoju, a se najdejo taki, ki ne zaslužijo biti tam, kjer so.
Če se spomnim časov Ajde Kalan … pa drugih voditeljev v sedemdesetih, osemdesetih letih prejšnjega stoletja … Dostojanstveni, brezhibno govoreči. Vem, bila je cenzura, bila je kontrola, a bila je tudi pravilna raba slovenščine. Meni so bili všeč.
Najhuje pa me zadene, ko slišim voditeljico, ne bom je imenovala, pa saj sploh ni edina. Z žarečimi očmi upira pogled naravnost v kamero, naličena, samozavestna, čedna. A ko odpre usta, pokvari dober vtis. »Dragi gledalci, NE RABITE čakati do konca oddaje, takoj lahko pokličete na telefonsko …«
Sklanjanje, sploh otrok v množini, je skoraj praviloma napačno, tudi iz ust zelo izobraženih govorcev. »Pri otrokih, z otroci …« DEFINITIVNO večkrat narobe kot prav.
Ampak, dragi bralci, NE RABITE SE sekirat, vse se spreminja, Prešeren je tudi pisal čisto drugače kot mi danes. Itak ni pomembno, valjda je najvažnejš, da imamo keš pa da smo u koga, pa da dugaja, pa da žuramo, stari, lajf gre naprej, nehajmo težit pa zgubljat energijo za take fore pa čao. Slovenščina gor al pa dol, itak se že povod govori angleško, v trgovini se nekdo, ki nima pojma, že kar težko znajde med shaving foams in shower gels in chickens in corn flaks in ice creams in chio chips in juice in še in še …
Mogoče bo kdo rekel, kaj pišeš, baba, tudi ti delaš napake. Vem, ampak nisem javna oseba in lahko rečem, da se zavestno trudim govoriti slovensko. Doma ne knjižno, pač pa po tako, kot govorimo v okolju, kjer živim. Vsekakor brez angleških, hrvaških in drugih besed. Ker mi ni vseeno, ker me boli to razvrednotenje našega, domačega, ker je vse, kar prihaja iz velikega sveta, več vredno, ker ne znamo biti ponosni na svoj lep, edinstven jezik, ker ne znamo ceniti svojega-zato, nas tudi drugi ne cenijo.
Au. Zelo resnično zapisano. Naj dodam še svojo anekdoto – ko sem bila na faksu, me je ena od kolegic vprašala, če imam fejsbuk. Sem samo zamežikala in rekla “Kaaj? Kakšen fejsbuk je pa to? Daj, napiši mi, nikoli še nisem slišala zanj.” Izkazalo se je, da je mislila facebook! 🙂 Tako hudo ‘neliterarna’ sem bila takrat 😀
Vendar se doma še sama ubadam z mešanico hrvaščine in nemščine – svoj čas sem našla tudi zanimiv nabirek besed sposojenk v slovenskem jeziku. In ga je bilo kar zanimivo prebrati, ker sem videla, katere besede so si naši nonoti in none sposodili od svojih obmenjih sosedov – Hrvatov,Iitalijanov, Avstrijcev, zelo malo pa Madžarov. Tako da to niti ni tako zelo nov pojav – jezik je živa tvorba in se razvija, svoje pa naredi tudi internet z vsesplošno rabo angleščine. Facebook primer: lahko nekaj ‘like ali ‘lajkaš’, dandanes imamo za to ustreznico ‘všečkaš’. Se pa strinjam, da je to hudo narobe in do določene mere intelektualno in jezikovno siromaši mladino – koliko jih bo še sploh znalo prebrati in razumeti Cankarja čez deset let brez da bi potrebovali mini slovarček besed, rabljenih v tistem času? Ker pišem tudi v angleščini, se mi knjige napisane v slovenščini, velikokrat zdijo pretoge in če se le da, poiščem angleške izvirnike. Slovensko slovstvo pa, čeprav je izrazoslovno bogato,rabi tudi dobrega pisca, ki ga bo lahko razumel in uporabljali tako, da ga bodo bralci z veseljem brali. toda branje očitno vse bolj postaja domena ‘papirne’ generacije, tiste, ki pe ne ‘visi’ na internetu cel dan. So seveda tudi izjeme, katerim vsa čast.
Pogovorni jezik bo pa vedno kamen spotike, tako za vas, nas, in naše zanamce. Upam le, da bodo starši in nove generacije slovenistov in slovenistk uspešno ohranjale dediščino našega jezika, ker je kljub njegovi težavnosti resnično lep in milozvočen.
Drugace je materni jezik jezik naroda, materin pa uni k ga ima mati v ustih. 😉
Dober članek in še kako resničen. Slovenščina je v današnjem času na psu, bi lahko rekli. Jezik je živa tvorba, kar pa še ne pomeni, da moramo pobrati vse “kul” izraze, ki se jih sprejema in vpeljuje kot po tekočem traku. Tako kot je bila slovenščina precej drugačna pred 100 leti, tako bo verjetno tudi čez 100 let. Nočem pa niti vedeti, kaj se bo zgodilo z njo …
Starejše generacije so še edine, ki kolikor toliko pravilno uporabljajo slovenščino.
Se strinjam, toda nekako se ustreznice ne primejo tako hitro kot sposojenke.
Recimo da imaš izraz denar, papirnat = cash = [keš]
televizijski govorec=speaker =[spiker]
hladen, hladno, kot pozitiven pridevnik = cool =[kul]
pesem = song =[song]
družina = family = [familja]
delo =job=[job/džob],…
življenje =life = [lajf]
.. in tako naprej. (V oglatih oklepajih je zapisana izgovorjava). Najbolj je to opazno pri tehnologiji, kjer se res veliko besed prenese iz angleščine v slovenščino in tam ostanejo takšne kot so, ker slovenskih ustreznic pač še ni ali jim tisti, ki uporabljajo te izraze, ne najdejo pravega prevoda v slovenščino. To je velikokrat prekletstvo tehničnih smeri, ker morajo ostati v koraku s tehnologijo in časom. In žal, kar se mladih tiče, jim slovenščina nekako ni toliko ‘kul’ da bi uporabljali domače vzporednice tujkam. V šolah se veliko pozornost daje slovnici in literaturi, vendar književni jezik bolj ali manj zanemarja v smislu, da ga učencem prek slovnice pošteno zagabi. Vsaj meni ga je. Zakaj se učiti vsa tista slovnična pravila in biti še kaznovan za to, čeprav slovensko lepo govoriš in pišeš, ker pa ne znaš teorije slovnice ‘v nulo’ pa potem dobiš nizke ocene in posledično nimaš rad predmeta? Niti ne pomaga, da pri književnosti veliko obravnavamo tuje avtorje, domačih malo, in še ti so zelo depresivni. Kar pogreje me, in to ne v dobrem smislu, ko se spomnim na Cankarjeve Hlapce. Zakaj, za božjo voljo, ne damo mladim brati nečesa, kar jim bo pokazalo, da slovenščina ni samo hlapčevsko javkanje, da imamo tudi poštene, trdne in uspešne junake? Ko smo bili majhni, so bili tukaj Peter Klepec, Martin Krpan, in Zvesti prijatelji ter Košarkar naj bo!, Ranta vrača udarec! in še in še. Toda ko prideš v srednjo šolo, se pa začne poplava depresije. Zakaj bi se mladi sploh trudili za jezik, če jim ga mi sami ne predstavimo vrednega truda, vas vprašam? Pravimo: uči se tuje jezike, da boš kaj znal in veljal, in potem se čudimo in sprašujemo zakaj naši pubeci pa dečve po amerikansko čikajo? In da bi bili še bolj priljubljeni, valda da morajo ingliš umet, drugače bi bili luzerji in avtsiderji. Vse za družbo!
Starejše generacije imajo svoje umevanje jezika, mlajše svoje. Tudi mlada generacija zna govoriti čisto slovenščino, res pa je, da se tudi najbolj trdovratni uporabniki knjižne slovenščine hočeš nočeš poslužujejo angleščine. Dokler mi sami, starejše generacije, ne spoštujemo našega jezika in najdemo v njem tudi dobrih plati, ki jih potem predstavimo svojim potomcem – kako naj mi sploh pričakujemo, da bodo naši potomci spoštljivo ravnali z našim jezikom?
Na gosposvetskem kamnu je napis: Pravdo brany vdove….(pravico brani vdove), vendar bi ga morali dandanes verjetno dopolniti z… jezyk brany vdove, v tem primeru, brani materni jezik. In začnimo pri sebi.
Sicer se z vsem strinjam, ampak tako pač je, svet gre naprej in vse več bo tujk, kletvic… Ampak če že pišete o tem, samo opozorilo, ki ga je že nekdo podal, jaz ga bom pa še malo razširila. Materin in materni jezik ni eno in isto. Materin jezik je lahko mišljeno samo kot organ. Ampak je prav materni jezik in ne ni vas povozil čas, ampak boste definicijo našli že v SSKJ, zatorej to ni nova pongrutavščina, ampak ste vi naredili napako ali pa so vas narobe naučili.
SSKJ: pod geslom jezik – materni: ki se ga otrok nauči od svojega okolja, zlasti od matere. Na Wikipediji pa lahko preberemo: materni jezik ali materinščina je jezik, ki se ga v zgodnjem otroštvu običajno naučimo kot prvega in se v njem najlaže izražamo, zato ga imenujemo tudi prvi jezik.
Prosim ne to vzeti kot napad, ampak dobronamerno, saj kot diplomirana slovenistka tega žal nisem mogla spregledati.