Skrivnost zaupanja

Moč zaupanja

»Who do you trust? How do you know? By how they appear? Or what they say? What they do? We all have secrets. But mostly we tell lies. We hide our secrets from each other. From ourselves. So, when you think about it like that… It’s a wonder we trust anyone at all.« (The Honourable Woman, TV serija)

Pred nekaj tedni sem na mah pojedla letošnjo mini TV serijo The Honourable Woman, v  kateri krasna Megan Gyllenhaal v nosilni vlogi prepričljivo odigra častno žensko, postavljeno v vrtinec političnih spletk, družinskih razprtij in ljubezenskih dram. Čeprav so v središču serije pravzaprav družbeno politični vidiki izraelsko-palestinskega konflikta, se kot rdeča nit skozi serijo vseskozi pojavlja pojem zaupanja. Tako kot glavna junakinja se tudi mi z zaupanjem srečujemo na vsakem koraku – v družini, med prijatelji, v ljubezenskem odnosu in v poslovnem okolju. Ker je zaupanje osnovni temelj vsakega odnosa, brez slednjega ne moremo graditi prihodnosti, ne moremo polno živeti in si tudi ne upamo tvegati. Koliko pa v resnici zaupamo našim bližnjim, obljubam politikov, besedam popolnega neznanca in ne nazadnje samemu sebi?

Zaupanje ali nož v hrbet

Priznam, da moram na tem področju sama še veliko postoriti, saj ljudem na splošno ne zaupam preveč. Vsi smo se že kdaj počutili ogoljufane, prevarane in izigrane.  Ker sem v preteklosti očitno prevečkrat izkusila tisti neprijetni občutek noža v hrbet, sem sedaj malo bolj »previdna«. Najprej moraš menda zaupati sebi, potem lahko most zaupanja gradiš še z ostalimi. V določeni meri to zagotovo drži, vendar ne morejo od nas pričakovati, da bomo slepo zaupali ljudem, v kolikor smo se v preteklosti nehote znašli v živi telenoveli, v kateri v resnici nismo želeli igrati niti najmanjše stranske vloge. Ko si enkrat izigran, je ponovna pridobitev zaupanja izjemno naporen podvig. Kako povrniti vero v bližnjega, ki nam je zadal bolečino? Kako zopet verjeti politikom, katerim smo z zaupanjem podelili svoj glas, a bili z njihove strani vedno znova in znova izigrani? Zaupati je težko. Vedeti komu zaupati, pa še težje.

Medčloveški odnosi danes na splošno šepajo

Zaupamo ljudem, za katere mislimo, da jih poznamo. Če nam ljudje razgalijo sebe in svoje najbolj skrite, morda celo predrzne misli, se jim vzajemno kot knjiga odpiramo tudi sami. S tem vzpostavljamo medsebojno zaupanje oz. tisto zavezništvo, ki nas druži in skupaj dela močnejše. Medčloveški odnosi danes na splošno šepajo. Vse okrog nas je površinsko, stiki med ljudmi pa so, posledično tudi zaradi vzpona novih tehnologij, vse manj pristni. Takšna je po mojem mnenju danes tudi iskrenost – površinska. Leporečimo, da slučajno ne bi izpadli grdi. Marsikaj zamolčimo in po potrebi tudi lažemo. Ali pa vsaj malo prikrojimo resnico. Zdi se, kot da nas je pravzaprav sam družbeni ustroj naučil umetnosti manipulacije in prikrivanja resnice. In če nekdo ni iskren, mu seveda ne moreš zaupati. Ko poslušam pričanja znancev o službenih spletkah, skokih čez plot ter raznih incidentih s t.i. »kolegi«, enostavno ne morem nekritično mimo stanja duha današnje družbe. Je družba sploh še vredna zaupanja?

Vsak človek ima skrivnosti

V dobi spletnih omrežij bi lahko povsem mirno trdili, da živi vsak izmed nas pravzaprav trojno življenje: javno, privatno in skrivno. Vsak človek ima namreč tudi skrivnosti. S tem vsekakor ni nič narobe, vsaj dokler z njimi, pa naj bodo še tako male, nikomur ne škodujemo. Tako kot imamo na eni strani vso pravico do privatnega življenja, imamo po mojem mnenju na drugi strani tudi določeno dolžnost, da kot soljudje razkrijemo skrivnost, katere zamolčanje bi imelo zaradi svoje narave enako težo kot gola laž. Če se na skrivaj vsak večer brezsramno bašem s čokolado, je to moja mala skrivnost, ki zagotovo nima enake teže kot če zamolčim informacije, ki bi utegnile oprati ime po krivem obdolženega. Ker ni vsaka skrivnost za vsaka ušesa, bi morali svoje male in velike skrivnosti deliti previdno in preudarno. Na spletnih omrežjih vsakodnevno javno pišemo svoj dnevnik – objavljamo svoje misli, pripetljaje in fotografije. V tem smislu je čisto razumljivo in na nek način tudi prav, če kaka naša mala skrivnost ostane samo naša, saj s tem za nas pridobi nek poseben čar in pomen.

Če ni zaupanja, nas ni

Kot pravi Shakespeare, »ljubi vse, zaupaj redkim in ne škoduj nikomur«. Ni lepšega občutka kot biti obdan z ljudmi, ki jih imaš rad in katerim zaupaš. Ne glede na vse moramo namreč nekomu vseeno zaupati. Pravijo, da je človek družbena žival, navajena živeti v tropu. Kot nezaupljivi samotarji bomo v tem tropu težje preživeli. Če lahko na prste vsaj ene roke preštejete ljudi, za katere ste prepričani, da bodo sredi noči skočili pokonci, v kolikor boste potrebovali njihovo pomoč in za katere veste, da vam bodo vedno prisluhnili, ste po mojem mnenju lahko že kar srečni in morate biti zadnje hvaležni. Skupaj smo močnejši in če umre še tisti zadnji kanček zaupanja v človeštvo, se nam že v tako kriznem času še bolj slabo piše.