Pisma

Od nekdaj sem imela rada pisma. Imela sem že kot otrok veliko »dopisnih« prijateljev. Pisanje pisem je bil moj ritual. Poln predal sem imela barvastih kuvert in ročno izdelanega pisemskega papirja. Zavrtela sem zmeraj glasbo, takšno, ki me spominjala na osebo, kateri pišem, pripravila kozarec vode, kot da bom govorila in ne pisala, primeren prostor za pisanje, pravi papir, nalivno pero, vonj v prostoru … vse je moralo biti na mestu in globok vdih pred začetkom … Sliši se kot meditacija. Če zdaj pomislim, je to tudi bila. Zdravilo za depresijo, slabe misli. Z besedami si lahko nekoga še tako oddaljenega lahko božal in mu vlival pogum in srečico v srce.

Kako sem uživala ob tem, pisala, pisala, še bolj pa nestrpno pričakovala odgovore. Vsaki dan nos v poštnem nabiralniku. Najbolj vesela sem bila, ko sem zagledala poštarja. Prinaša mi pismo!? Spet nič! Ah, no, ja, bo pa jutri. In tako so minevali dnevi v sladkem pričakovanju. Poštarji bi danes imeli preveč dela, če bi ljudje še pisali toliko pisem.

Danes z odporom odprem nabiralnik. Vem, da ni pisem, danes se ne piše. Noter so kupi reklam in tu pa tam položnica. Včasih bi najraje ta mali ključek nekam skrila. Nekoč pa je bil moj omiljeni ključek. Odpiral mi je pot do srca prijateljev. Sentimentalna? Stara? Povozil me čas? Ne vem, kaj od tega je res, niti ni pomembno. Oropani smo za te prekrasne občutke.

Včasih tudi danes napišem prijateljici pismo na roke, dam v kuverto, nalepim znamkico, se zapeljem do nabiralnika in ga z vso ljubeznijo vržem na pot. Ko je zadnjič dobila moje pismo, me je takoj klicala, pravi, da že stoletje ni dobila pisma v nabiralniku in da so ji kar solze zalile obraz. Tako je to. Vesela sem bila, da sem nekomu naredila veselje in ga vrnila v čas, ko smo še to počeli. Posvetili čas in misli en drugemu.

To je eno dragocenih dejanj, ki smo ga opustili in naši otroci sploh ne bodo vedeli kaj zamujajo. Razen če zavestno ne bomo negovali tradicije pisanja, zakaj pa ne.

Če bi radi komu zašibili kolena, mu napišite pismo. Zaigrajte s peresom po papirju kot virtuoz. Mora si vzeti čas, ga prebrati, ovohati, premisliti, pa ga še nekajkrat prebrati. In če v prejemniku prebudite čustva, za katere je menil(a), da so zamrla, ste naredili veliko in dobro delo.

Za vajo poskusite napisati pismo partnerju oziroma partnerici ali prijatelju, nekomu, ki ste ga skoraj pozabili, učinki bodo neverjetni. Za nameček boste tudi sami bolj obdani z ljubeznijo in toplino. Vsi to znamo, iztisniti iz sebe najboljše misli in jih pretočiti na papir. Naredite to zase, povrnilo se bo z nasmehom. Za kanček sreče ne potrebujemo veliko.