Skrita socialna past samozaposlenih

Člankov na temo samozaposlitve, na pasti subvencioniranja je bilo v preteklosti veliko, pasti kot so denimo bistveno višji stroški poslovanja zaradi drugačne dohodninske ureditve ali pa vračanje subvencije v primeru predčasnega zapiranja enoosebne družbe. Pa vendar je tukaj še ena past, ki lahko še kako oteži življenje posamezniku, ostala precej skrita očem javnosti in kandidatom za samozaposlitev.

Poglejmo konkreten primer osebe, kateri smo nadeli ime Janez Kranjski. Janez je recimo pred tremi leti opravil samozaposlitveni program in odprl enoosebni d.o.o., v katerega je prvo vložil svojih €7.500, saj mora podjetje vsak posameznik prvo ustanoviti, šele nato pridobi subvencijo na odprti poslovni bančni račun. Od ustanovitve podjetja je imel Janez, kot vsi ostali kandidati, med pogoji prejema subvencije navedenih 24 mesecev obratovanja, da se vračanju slednje izogne. Janezu je uspelo in je posloval dlje, posloval je tri leta, uspešno, nakar se mu je zgodil DURS. Po inšpekcijskem nadzoru in kljub dokazovanju poštenega poslovanja, so se na DURSu žal odločili izdati sklep, s katerim se je blokiral poslovni račun podjetja in Janezu preprečilo nadaljnje poslovanje. Oškodovan ni bil samo Janez, oškodovani so bili posredno celo poslovni partnerji, s katerimi je imel v tistem času sklenjene posle. Janez je tako ostal brez edinega življenjskega prihodka, kar mu je preostalo, je seveda vlaganje pritožbe, kot vemo pa pritožba ne zadrži izvršbe. Tako je davčna uprava sprva zavrnila pritožbo, kmalu zatem pa z računa odtegnila sredstva, ki so bila na voljo. Tako je Janez spoznal neusmiljenost davčne uprave in žalostno resnico, da je s podjetjem, ki ga je tri leta gradil z vsemi svojimi sredstvi in s celotnim svojim časom, dejansko konec. Kruta resnica pa se ne konča tukaj, novo presenečenje, ki ga je doživel pa kaže na to, koliko je naša država dejansko res socialna, celo po ustavi.

Kaj zdaj?

Po spoznanju, da prihodkov s podjetjem očitno ne bo več, zaradi dolgotrajnih postopkov pritožb vsaj v kratkem ne, se je Janez odločil, da je najbolje, če si poišče novo zaposlitev, da bo sploh lahko preživel, plačeval račune, najemnino in tako naprej. Kakopak se je kot sleherna brezposelna oseba na svetu, obrnil na Zavod za zaposlovanje, kjer je želel seveda vložiti vlogo za nadomestilo, tukaj pa se je zalomilo. Po Zakonu o urejanju trga dela (ZUTD) namreč izpolnjuje pogoje o zavrnitvi take vloge, nadomestilo mu po zakonu sploh ne pripada, pravzaprav nobena socialna finančna pomoč, niti prijava kot brezposelna oseba, kot iskalec dela, ne pride več v poštev. To pa zato, ker je Janez, kot samozaposlena oseba, registriran kot lastnik in kot direktor istega podjetja. Če bi bil le eno ali drugo, bi mu nadomestilo, zanimivo, pripadalo, ker pa je podjetje v postopku, lastništvo ali direktorja, ni moč spreminjati. Ker Janez ni pravnik, take pravne pasti ni predvidel, pravzaprav je verjetno ni nobena samozaposlena oseba. To so namreč ljudje, ki si želijo delati, ne pa iskati pasti v vsakem zakonu, kjer slednje še pravniki večkrat različno tolmačijo in pravzaprav, bi na delavnicah na take pasti morali opozarjati, pa niso, vsaj na tistih ne, kjer je bil Janez. Nihče mu ni nikoli izrekel besede glede nadaljnjih socialnih pravic v primeru likvidacije ali stečaja podjetja, kar je milo rečeno velika malomarnost, nekorektnost. Tako je Janez ostal brez kakršne koli finančne pomoči in za nameček, če prekine delovno razmerje, pogodbo o zaposlitvi s svojim podjetjem, da bi se lahko prijavil kot iskalec zaposlitve, kot brezposelna oseba, bi si moral plačevati še obvezno zdravstveno zavarovanje in socialne prispevke. Oseba, ki nima več prihodka in živi v podnajemu, pa tega denarja nima od kje vzeti. Janez se je tako dobesedno znašel ujet v lastnem podjetju, od katerega nima več nič, naslednje prihodke pa bo lahko videl šele, ko bo našel novo službo.

Nesmisel zakonodajne politike

Pogled na to sliko, kljub temu, da bo kdo dejal, kako si je Janez dejansko težave nakopal sam, odkriva razsežnosti mačehovskega odnosa države do tistih pogumnih posameznikov, ki so svojo pot skušali najti v samostojnem delu. Večinoma gre za dobronamerne ljudi in ne glede na to, da pride do takih dogodkov, celo z davčnimi organi, ki roko na srce, tudi niso popolni pri svojem delu, saj so se v preteklosti dogajale številne napake tudi z njihove strani, pa ne moremo mimo tega, da se takim ljudem morebiti dogajajo celo protiustavne kršitve pravic. V Ustavi imamo namreč zapisano, da je Slovenija socialna in pravna država, ampak v tem primeru, ta člen očitno drži le polovično in sicer se ustavi pri besedi »pravna«. O socialni državi v tem primeru ni ne duha ne sluha, o pravni državi pa ima veliko državljanov tudi že svoje pomisleke, kakšne zakone se sploh piše že vrsto let (npr. protiustavni členi v ZUJFu). In v primeru Janeza, je pravo povozilo njegove socialne pravice, 2. člen v Ustavi se tako tepe sam s seboj. Seveda gre tukaj v prvi vrsti zgolj za subjektivno mnenje in ne pravno, pa vendarle kaže na nek nesmisel naše pravne prakse, če upoštevamo dejstvo, da bi po Ustavi morala država ščititi in urejati socialne pravice vseh državljanov (50. člen), ne pa nekaterim te pravice enostavno odvzeti, jih pahniti v nek diskriminacijski, neenak položaj, kar bi lahko celo pripeljalo do vprašanja o ustavnosti samega ZUTD. Na slednjo diskriminacijo namreč opozarja študija, ki jo je opravilo Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport, leta 2012, v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani, Filozofsko fakulteto in Ekonomsko fakulteto. Študija na tej povezavi opozarja prav na neenak položaj samozaposlenih v naši družbi, v poročilu omenjajo sicer umetnike, ki ostajajo brez enakih socialnih pravic, socialne varnosti. Na žalost pa te študije nihče ne omeni, niti Zavod ne. Že res, da Zavod opozarja na določene pasti, kot je vračanje subvencije, ampak slednja past, o kateri pišemo tukaj, zajema čisto vse kandidate in je zanimivo, da se je ni nikoli omenilo. V poročilu lahko beremo, kako imajo druge države članice EU take zadeve drugačno urejene in tukaj Slovenija precej izstopa iz teh pravnih norm, ko je govora o socialni zaščiti samozaposlenih. Če citiramo enega od zaključkov iz poročila: »Tukaj se lahko pride do sklepa, da je status samozaposlenega v Evropi relativno manj tvegan kot pri nas.«

Epilog

Če potegnemo črto, Janez se je danes že sprijaznil s tem, da je s podjetjem konec. Poslovnih partnerjev ni več, kapitala ni več, podjetje je blokirano, pritožbe se bodo še vlekle, država pa mu pomagati ne more, ker tako narekuje zakon. Ne preostane mu nič drugega, kot da čim prej najde novo zaposlitev, da se ne bi znašel še v osebnem stečaju. Na Zavodu za zaposlovanje pa bi se morali zamisliti nad dejstvom, zakaj na delavnicah, kjer je bil Janez, nihče ni opozoril kandidate na slednjo past, ki posameznika dobesedno odreže od kakršne koli državne pomoči in ga tako pahne v svojevrstno pravno luknjo, v kateri pa lahko zelo hitro obuboža. Ne nazadnje je problem s temi socialnimi pravicami vsaj njim znan, ne morejo ga zanikati ali se sprenevedati okoli tega, saj isto zakonodajo redno uporabljajo v praksi. Če bi Janez, ki je zgolj zaupal svoji državi in državnim institucijam, poznal to past pred zaključkom programa samozaposlitve, če bi bil opozorjen nanjo, bi se takrat verjetno odločil drugače. In verjetno ne bi bil edini.