Brezposelnost lahko zbudi tudi pozitivne poglede
Brezposelnost vsekakor predstavlja stres za posameznika
Ob izgubi službe se človek vsekakor vpraša, kako dalje. Ob sreči, da ima službo vsaj partner, je vse skupaj bistveno lažje. Ne znam si predstavljati, kakšen stres pomeni izguba službe obeh partnerjev ob dveh otrocih in po možnosti s kreditom, ki ga drži hipoteka. Povrhu vsega so prisotne seveda še krizne razmere glede ponudbe dela in same poti do dela. Skratka, ni pametno razmišljati o tem, zato ne bom filozofirala o tako slabih scenarijih. Poudariti želim le, da je prispevek napisan iz boljšega stališča in da se ne more primerjati z zgodbami, ki jih pišejo izredno težke situacije.
Ob socialni varnosti enega partnerja ima brezposelni partner nekaj časa za razmislek o svoji prihodnosti. Rešitev je lahko namreč kar nekaj, kljub kriznim razmeram na trgu dela. Vse je v zaupanju vase, lastnem pogumu, željah in spoznavanju samega sebe. Vendar drži, da za vsako dodatno izobraževanje kakršne koli narave človek potrebuje denar in tu se želje malce ustavijo. Začarani krog se začne vrteti, vse dokler ne izstopimo iz njega.
Brezposelnost je lahko odkrivanje svojih želja
Začarani krog je treba nekako zaustaviti, to vemo vsi. Med obdobjem brezposelnosti lahko najdemo svoje želje, talente, morda celo dane sposobnosti. Lahko si postavimo cilj, vendar je do njega treba nekako priti. Vemo, da je do cilja težko priti čez noč. Do njega je lažje priti korak za korakom, pri čemer si moramo urediti že prvi korak, ki bo olajšal vse ostale.
Ob ugotovitvi svojih želja, ki se skladajo z izpolnjenimi vprašalniki o tem, kaj so naša uspešna področja, lahko nastane prava zmeda. Sprašujemo se lahko namreč, kje smo bili vsa ta leta. Kaj smo razmišljali? Zakaj smo razmišljali le v smeri lastne izobrazbe, ki je bila pred desetimi leti »moderna in perspektivna«. Takrat so se vrstile fakultete, ki so ponujale izredne študije vseh smeri ekonomije. Kaj pa je danes posledica tega? Odgovor bom prepustila vam, bralcem. Moj odgovor morda sledi kdaj kasneje, v katerem od prihodnjih prispevkov.
Vendar, vrnimo se k zgoraj omenjenim korakom. Ko posameznik ugotovi, kaj bi rad počel in kaj bi lahko počel, postane želja tako goreča, da v tistem trenutku pozabi na svoj osnovni problem, ki je brezposelnost. Takoj, ko se »zbudi«, se zave, da potrebuje svoj prvi korak in ta je seveda najti osnovno socialno varstvo oziroma svoj stalen mesečni dohodek. Pravzaprav je prvi korak najti svoje dostojanstvo, ki mu bo omogočilo nadaljnje korake do uresničitve želja. Omenjeno dostojanstvo pa prinaša s seboj plačilne sposobnosti in nove delovne izkušnje na podlagi že pridobljenih, ki za družbo še vedno štejejo največ od vsega.
Načini iskanja zaposlitve so se bistveno spremenili
Ob nastali lastni brezposelnosti imamo le dve možnosti. Prva je postaviti se v tunel brez izhoda ob iskanju vseh krivic in krivcev. Druga je upoštevati načelo, ki govori, da se ena vrata zaprejo zato, da se odprejo nova. Priznam, ob prvem obisku na Zavodu RS za zaposlovanje oziroma ob opazovanju grafične ledene gore, katere majcen vrh gleda ven iz morja, ki pomeni »odkriti trg dela«, me je precej presunilo. Vrstilo se je mnogo vprašanj, in sicer: Kako sedaj biti vsak dan na vseh zaposlitvenih forumih? Kako biti vsak dan na vseh spletnih straneh vseh podjetij? Kako na vsakem koraku delati na mreženju?
Kako na vsakem koraku iskati koristno informacijo o delovnem mestu, ki še ni objavljeno? Skratka, kako vsak dan prebrskati vse možnosti odprtih delovnih mest? Je to sploh mogoče? Ob danem načelu, ki govori biti pravi čas na pravem mestu, bi to namreč nekako moralo biti nujno izvedljivo za doseženi uspeh. Torej javna objava prostega delovnega mesta ni več urejena tako, kot je bila pred leti. Ampak, ali je še kaj tako, kot je bilo? Ali se je vredno obremenjevati zaradi tega? Nikakor ne. Lažje je najti svoj način iskanja službe ob veliki meri pozitivne naravnanosti in popolnem zaupanju v dejstvo, da se vsaka “negativa” enkrat konča. Kar pomeni, da se tudi služba slej kot prej najde. Bistveno je le vedeti, kje je naš uspeh in kakšne so naše izkušnje. Oče mi je v spodbudo dejal: »Je težko, vendar za obupat nikakor ni.« In prav ima, kajti upanje vendarle umre zadnje.
Brezposelnost lahko daje možnost osebnostne rasti
Za tečaje, izobraževanja, nacionalne kvalifikacije je namreč potreben denar. Zavod RS za zaposlovanje načeloma odobri en tečaj. Razen, če gre za drugačen primer. Kaj storiti, če si teh znanj in uradnih nazivov posameznik želi več? Kaj storiti, ko si želi še drugih tečajev, ne uradnih znanj? To, kar trenutno ni dosegljivo, si lahko posameznik postavi kot drugi korak za takrat, ko bo dosegljivo. Do takrat pa si lahko s pomočjo literatur razširi nova znanja, ki zadevajo njegovo uradno izobrazbo. Le-te so na voljo tudi v primeru, ko denarja ni ravno na pretek. Lahko si razširi tudi znanja, ki ga enostavno zanimajo, ga vlečejo v raziskovanje življenjskih resnic in načel v sklopu psihologije, sociologije, zdravja, narave, kvantne fizike …
Brezposelnost lahko daje možnost duhovne rasti
Ko sem končno prišla do svojih najljubših tem, lahko omenim duhovno rast. Vsak posameznik kot človek je sestavljen iz treh delov, in sicer telesa, duše in duha. »Zdrav duh v zdravem telesu« bi lahko rekli naravnemu ravnovesju, ki ga lahko človek osvoji. Lahko rečem, da je duhovna rast nekaj, kar da popotnico za celo življenje, kajti lažje je potovati skozi življenje z očmi ljubezni, ki pomeni uspeh, kot z očmi strahu pred neuspehom. Spomnim se, ko je pred vrsto leti vodja meditacije oziroma centra za kakovost življenja rekel: »Smejati se moramo tudi takrat, ko gremo ven iz dvorane. Smejati se moramo v srcu in tako nismo magnet za neljube reči. Ne pritegnemo jih, ker smo na pozitivni poziciji.« Iskreno povedano, niti sanjalo se mi ni, o čem le-ta govori. Nisem vedela niti tega, na kakšni podlagi prejema informacije, ki jih predaja udeležencem. Nisem vedela, da predaja informacije, ki mu jih narekuje univerzalna energija. Danes mi je marsikaj, kar mi takrat ni bilo, namreč jasno. Takrat sem odvrgla breme svojih najstniških dni in šla dalje. Niti čutila nisem potrebe po razmišljanju o nezavednih stvareh okoli nas in verjetno niti nisem bila dovolj zrela za vse to. Delček takratnega nezavednega ključnega bremena sem odvrgla šele pred kratkim, in sicer ob vnovični meditaciji, ki je bila namenjena reševanju povsem drugih težav.
Poleg službe od polnoletnosti dalje in ob sočasnem nenehnem izobraževanju ob delu nisem niti imela časa za razmišljanje o življenju samem. Tri različne stopnje šolanja sem dokončala eno za drugo brez težav. Kmalu sem našla tudi partnerja, ki je čez nekaj let postal moj življenjski sopotnik. Sledilo je rojstvo dveh otrok v kratkem zaporednem času. Skratka, vse je potekalo brez težav. Imela sem izvorno družino, službo, možnost izobrazbe, krog znancev in ustvarjeno lastno srečno družino. Skratka, imela sem vse, kar si lahko človek želi. Imela sem vse v smislu izpolnjenih ciljev, a je vseeno nekaj manjkalo. Manjkala sem jaz v smislu svojega pravega jaza. Osebno lahko rečem, da mi bodo spoznanja s številnimi razsežnostmi absolutno pomagala pri mojem nadaljnjem življenju. Spoznanja so vplivajoča tako na odnose z bližnjimi kot tudi z ostalimi ljudmi, tako na lastno zdravje kot tudi na zdravje bližnjih in konec koncev na svojo samopodobo, ki je ves čas igrala ključno vlogo v mojem življenju. Z eno besedo so vplivajoča na osebno srečo, ki jo lahko človek izžareva s svojimi pozitivnimi vzorci.
Med obdobjem brezposelnosti mi je dan tudi čas za alternativno zdravljenje dolgoletnih težav, in sicer pri dolgoletni prijateljici in energoterapevtki. Le-te so bile sprva postavljene kot omejitve pri iskanju službe. Danes sem s pomočjo druge osebe, znanke, ki je mojstrica reikija, te omejitve pustila v preteklosti. Odprla mi je oči ob klepetu ob kavici. Dejala je namreč sledeče: »Nikar si ne postavljaj meja. Pomembno je to, kar si želiš početi. Zaupaj univerzalni energiji, ki ti bo narekovala, kako zadeve rešiti oziroma, ki bo narekovala tvoje poslanstvo.« Sama pa sem dognala, da lahko ob upoštevanju tovrstnih nasvetov rešujemo prav vse težave, kajti bistvo je v ne-osredotočanju na težavo samo. Enako besedno zvezo sem slišala tudi od voditelja meditacije, kamor sem se, kot že omenjeno, napotila nedavno zaradi navedene težave oziroma lastne omejitve. Tudi tega takrat nisem razumela. To razumem sedaj. Alternativno zdravljenje ni kratkoročno dejanje in obdobje do ozdravitve. Je dolgoročno delovanje in raziskovanje svojih blokad, katerih sprostitev daje želene učinke.
Ko človek spozna svoje negativne vzorce, ki so ga pripeljali v začarani krog
Začarani krog je besedna zveza, ki ni bila malokrat prisotna v mojem življenju, v posameznih obdobjih. V prvih dveh obdobjih sta se usodni situaciji razpletli v pozitivno smer, kar mi narekuje dejstvo, da se bo tudi trenutna situacija rešila v pozitivni smeri. Današnja situacija je pravzaprav ta, za katero lahko rečem, da je nekaj najboljšega, kar se mi je lahko zgodilo. V tej situaciji sem našla čas zase in razmislek o tem, kaj me je pripeljalo v dano situacijo. Končno je moj notranji jaz razkril mojo pravo osebnost. Osebnost, ki je bila skrita v kopici negativnih pogledov na svet v sklopu negativnih vzorcev. Ti nevidni vzorci so mi delali preglavice na vseh področjih življenja, ampak se jih nisem zavedala. Mati mi vedno govori: »Z dobro voljo se vse reši.« In prav ima, kajti danes se pomena njenih besed zavedam tudi sama.
V družbi sem sicer odražala veselo in družabno osebo, ki zna prisluhniti. Moja izvorna družina in lastna družina, ki sem si jo ustvarila, pa me ni gledala enako, saj doma tudi nisem bila enaka. Doma sem črpala energijo za premagovanje meni nevšečnega zunanjega sveta. Pozabila sem, da najbližje utrujam s črpanjem njihove pozitivne energije. Pravzaprav nisem vedela, da to počnem. Vedela nisem niti, kako jo lahko črpam drugače. Danes, ko to znam, je moje odražanje in odražanje mojih bližnjih drugačno. Vračajo mi srčnost, vračajo mi to, kar jim sedaj znam dati tudi sama. To je dokaz, da smo ljudje z drugimi ljudmi neznansko povezani. Še najbolj pa seveda s svojo izvorno družino in družino, ki si jo ustvarimo sami. Tukaj ni treba dosti delati na tem, saj se naše delovanje na delovanje drugih odraža samodejno prek močnih vezi. Dosti več dela imamo takrat, ko gradimo prijeten odnos s prijatelji, sodelavci … Tudi oni čutijo našo naravnanost. Ne moremo je skriti. Razlika je le ta, da to naravnanost bližnji sprejmejo, ostalim ljudem v zunanjem svetu pa to enostavno ni potrebno.
Negativne vzorce imamo moč spremeniti, ker so le dejavniki preteklosti
Ob izgubi službe nisem krivila nikogar za ničesar, razen sebe za nastalo situacijo. Takrat so mi bile jasne stvari glede zamer in kritik. Danes so mi jasne stvari glede samega življenja in samih nalog, ki jih posameznik opravlja na tem svetu. Sedaj vidim, da tudi sama nisem kriva. Negativne vzorce sem pridobila skozi moje preteklo življenje in z njimi sem funkcionirala tako, kot sem najbolje znala. Z njimi sem prišla do današnjega časa, ki mi je dal možnost le-te spremeniti. Da so bili takšni, kot so bili, ni kriv nihče. Morda le moja nevednost, da jih je moč spremeniti. Bolje povedano, nisem imela časa za to, da bi se ukvarjala sama s seboj in duhovno rastjo. Danes je vse lažje ob spoznavanju življenjskih resnic in njihovih naravnih zakonitosti. Le povezati se moramo z univerzalno energijo in tako dobimo vse odgovore in napotke, ki jih potrebujmo v življenju. Precej lahko naredimo že samo s tem, da se potrudimo narisati nasmeh na svoj obraz, ki seveda deluje blagodejno tako za nas kot za okolico in vse želeno.
Za prispevek, ki se približuje h koncu, se mi je utrnila še misel, ki mi je ostala globoko v spominu. Znanec iz preteklosti, na katerega sem naletela prek socialnega omrežja, me je vprašal, kje sem zaposlena. Odgovorila sem, da trenutno nikjer in da si trenutno brezposelnost krajšam s pisanjem za spletno stran. Odgovor je bil: »Aha pišeš … in kaj počneš?« Prvič v življenju sem začutila, da me pogled nekoga na moje delovanje ni prizadel. Začutila sem, da je to moje delovanje z določenim namenom in moje veselje, ki ni odvisno od pogledov družbe. Postavila sem se zase in vrnila odgovor, ki je vreden razmisleka. »Delo je pojem, ki ima mnoge pomene. Kaj pomeni za posameznika delo v samem pomenu besede, je stvar njegovega pogleda, in prav je tako.«
Mnogi duhovno rast razumejo kot nepomembno filozofijo, filozofijo pa kot brezpredmetno vedo. Pravijo namreč: »Filozofira lahko vsak.« Le-ta ni predmet oprijemljivih dokazov in posledično je temu tako. In povsem razumljivo je, kajti le lastna izkušnja nekaj šteje. Štejeta lastno spoznanje in lastno odkrivanje, ki ga lahko z drugimi le delimo. Delimo lahko s tistimi, ki so na enaki ravni vzpona kot mi sami. Učijo pa nas tisti, ki so na višji ravni, kot mi sami. Dejstvo je sledeče. Samega zanimanja za duhovno rast v človeku namreč ne more zbuditi sam človek, ampak nekaj bistveno močnejšega od človeka samega.
