Dovolite mi, da se o dobrodelnosti odločim sama
Se tudi vam zdi, da bolj ko gremo proti koncu leta, več vabil na dobrodelne dogodke dobimo? Dobrodelni koncerti, dobrodelne predstave, dobrodelni bazarji … V nabiralniku nas nenaročeno čakajo položnice s prošnjo po donaciji. Celo voščilnice s pripadajočimi kuvertami dobimo kar na dom v upanju, da bomo poravnali priporočeni znesek in prispevali v društvo. Predstavniki raznih organizacij, klubov in skupin si skorajda podajajo kljuko na vhodnih vratih, ko pridejo prosit za denar, v zameno pa običajno pustijo koledar, ki nikoli ne bo krasil sten mojega stanovanja. In če koga izmed množice prosilcev odsloviš, si na glavo nakoplješ vsaj sedem let nesreče, če ne še kaj hujšega.
Občutek imam, da nas v decembru z vseh strani dobesedno posiljujejo s prošnjami po našem denarju. Le en evro tu in en evro tam, pa še deset za to organizacijo, morda dvajset za gasilce … Slednjih si ne želiš nikoli klicati, a veš, da ti bodo vedno na voljo. Zato je fer, da jih podpiraš. Za bolne otroke in invalide imamo vedno odprto srce in pričakuje se, da tudi denarnico. Sosedov fant je športnik in tudi on prinese prodat koledar. In prav nerodno ga je odsloviti. V vrtcu ali šoli pripravljajo dobrodelni bazar. Spodobi se, da starši nekaj kupijo. Če drugega ne, je potrebno pokupiti neuporabne izdelke, ki so jih naredili njihovi otroci. Po mestih kar rasejo stojnice z dobrodelno vsebino. Ko na blagajni plačujem štiri žemlje in liter mleka, me z druge strani že prebadajo upanja polni pogledi živali s plakatov, ki vabijo k podaritvi sredstev za živalsko zavetišče. Vzbujajo mi slabo vest in ne vem, če bodo bolj veseli, če jim v košarico vržem žemlje ali mleko. To, da bi na hitro vrgla na blagajniški trak še čokoladico zase, me še v istem hipu mine. Še tisti, ki vsakodnevno čakajo na kovanec ali dva ob poti do službe, imajo v decembru še posebej proseč pogled.
Na vest nam trkajo od tu in tam. Zdi se, da je popolnoma nemoralno, da za svojega otroka kupiš darilo, ne da bi ob tem imel v mislih vsaj ene dobrodelne organizacije. Ko bomo rezali pečenko ob božični večerji ali se sladkali s potico, ob tem nikakor ne smemo uživati, še bolje, če se nam malo zatakne nekje, saj so po svetu ljudje (in živali), ki si tega ne morejo privoščiti.
Ne razumite me napak – tudi sama sem (bila) pobudnica kar nekaj dobrodelnih akcij. Če je le možno, izberem za darilo nekaj, kar je hkrati družbeno koristno. Če sama nimam sredstev, imam vsaj možnost, da o kakšni dobrodelni akciji obvestim širšo skupnost. Srčno rada pomagam po svojih zmožnostih. A dovolite mi, da se o svoji dobrodelnosti odločim sama. Moja vest je že sama dovolj glasna, da mi ne da miru, če grem kar mimo. Običajno še vsaj teden dni poslušam tisti pikri notranji glasek, če brezdomcu ne primaknem nekaj drobiža ali stopim s hitrejšim korakom mimo dobrodelne stojnice. Pa vendar – si sama ne zaslužim prijetnih praznikov? Si ne smem privoščiti tistih deset dek biftka in francoske? Z možem si ne kupujeva božičnih daril, ker varčujeva, po drugi strani pa sem skorajda prisiljena trošiti denar za neznance. Zaradi vsega tega dobrodelnega vzdušja imam slabo vest, ko krasim božično drevo, pa čeprav se več ne spomnim, koliko so že stari okraski in lučke ne utripajo več tako, kot so takrat, ko so bile nove. Ko bom letos prvi krat krasila božično drevo z novim družinskim članom, si tega ne smem vtisniti v prijeten in topel spomin?
In potem ima vse skupaj povsem zgrešen smisel. Še vedno se strinjam, da je najlepše možno darilo to, da lahko nekoga drugega razveseliš. Pa vendar, je namen tega, da nekomu pomagaš k lepšim praznikom ta, da jih sebi pokvariš? Ker enostavno ne moreš pomagati in podpreti vseh, ki prosijo za tvojo pomoč. Potem pa imaš vsaj malo slabe vesti, ker veš, da je čakajočih na tvojo pomoč neskončno mnogo. Pa imaš slabo vest ti, ker si pustil nekoga praznih rok, čeprav si že pomagal vsaj petim pred njim. In potica ni tako sladka, lučke niso tako iskrive in moj praznični nasmeh ni tako vesel in brezskrben, kot bi moral biti. Zaradi tega lahko kvarim praznično vzdušje tudi svojim najbližjim. Si moji otroci ne zaslužijo čarobnega božiča samo zato, ker ga ne morejo imeti vsi na svetu? Pa s tem nikakor ne mislim daril. V mislih imam toplo praznično vzdušje v krogu družine. Kako je torej prav? Vse več ljudi slišim, da si želijo, da gre december mimo njih. Ker enostavno ne zmorejo tega pritiska. Ja, tudi pritiska dobrodelnosti. Ker ne moreš pomagati vsem in to boli in ubija praznično vzdušje še pri tistih, ki bi v njem lahko uživali.
In nenazadnje – kdo je kriv, da smo prišli tako daleč, da toliko ljudi potrebuje našo pomoč? Ne obsojam nobenega posameznika, ki potrebuje pomoč in jo išče s pomočjo dobrodelnih akcij. Večinoma niso sami krivi, da so se znašli v takšni situaciji. Žalostno pa je, da je resnično potrebnih pomoči vse več.