Sardinija – medeni tedni, ki se končajo z avtovleko (1)
Odločitev je padla. Svoje poročne tedne bova preživela na Sardiniji, sva si rekla. To je drugi največji sredozemski otok in je bližje Afriki kot Evropi. O tem, kako do tam in kateri del si ogledati, pa sva se odločala dlje časa. Raziskovala sva čare Sardinije skozi vodnike in nasvete drugih popotnikov, zbrane na raznih internetnih straneh. Po dolgem in deževnem poletju se je končno bližal september in najin odhod na sončno Sardinijo. Odločila sva se, da tja odpotujeva kar s svojim avtomobilom in vsaj prvo polovico potovanja preživiva v kampih na Sardiniji, ki naj bi jo obkrožila v smeri urinega kazalca s pričetkom v pristanišču Golfo Aranci, kjer pristane trajekt Sardinia ferries iz pristanišča Livorno. Izbrala sva nočni trajekt, saj sva si na dan odhoda želela ogledati še Piso, ki je že dolgo na najinem seznamu in je od pristanišča v Livornu oddaljena le dobre pol ure vožnje. Seveda vse ne more iti po načrtih in na poti v Piso nama je najprej ugasnil telefon z navigacijo, polnjenje v avtu pa ni in ni hotelo delovati. No, a nama je Piso in pristanišče kljub temu uspelo najti brez težav.
Pisa naju je očarala, predvsem mene, moža pa je veliko bolj navdušilo kasnejše opazovanje trajekta Sardinia Vera, izkrcanje, vkrcanje in vse priprave na izplutje, ki smo ga opazovali s palube. Oba pa je očaral najlepši sončni zahod in vzhod skoraj polne lune tik nad mestom ter rahlo zibanje trajekta, ki nama je pomagalo, da sva se potopila v spanec in odpočila za nove dogodivščine, ki so naju čakale na čudovitem otoku (še dobro, da nisva vedela, kaj vse naju čaka).
Pisa
Sem ravnokar omenjala počitek in spanec na nočnem trajektu? Ups, pomota. Rezervirala sva si spalne sedeže, ki sami po sebi sploh niso neudobni. Če pa pozabiš na krov odnesti dolge rokave, klima pa vztrajno hladi že tako hladen prostor, potem lahko pozabiš na udobno spanje. Komaj sva pričakala jutro, pristanek in odhod na sonček, kjer si bova pogrela premražene ude. Sardinija naju je pričakala s čudovitim sončnim vzhodom tik ob pristanku in po kilavem poletju sva se veselila sonca in visokih temperatur, ki so naju čakale.
Ker sva si sever pustila za konec, sva za začetek izbrala kamp v bližini mesteca Orosei, do tam pa naju je vodilo približno 100 km precej puste pokrajine in brez postankov sva prav kmalu postavljala šotor (in že ob prvi polnitvi napihljive blazine se nama je pokvarila električna zračna tlačilka, zato sva se v naslednjih dveh kampih mučila z nožno tlačilko, saj električne nisva mogla dobiti v nobeni trgovini) in se sprehajala po dolgi peščeni plaži tik ob kampu. Začela sva precej umirjeno, s poležavanjem na plaži in plavanjem v kristalno čistem morju. Na hitro sva si ogledala tudi mestece Orosei, a sva se čez dva dni že odpravljala južneje v kamp blizu mesta Lotzorai. Ta je bil najbolj priročen, saj sva si želela ogledati sanjsko plažo Cala Goloritze, ki je dostopna le z morja ali oddaljena kar uro in pol hoje iz visoke planote nad mestecem Baunei.
Do tja je vodila dolga pot čez prelaz Genna Silana (1017m), kjer sva imela lep razgled na sotesko Su Gorroppu, ki sva jo sprva želela obiskati, a sva si premislila in si jo ogledala le od daleč. Po poti naju je presenetilo nekaj koz, žalostno shiranih konj in celo divji prašiči, ki jih na Sardiniji sploh ni malo. Nato se nama je odprl čudovit pogled na morje in komaj sva čakala, da se spustiva s hriba in oddahneva na plaži. Najprej sva odšla do mesteca Arbatax, si ogledala rdeče pečine (Rocce rosse), ki se dvigajo iz morja, napolnila lačne želodčke, kasneje pa zopet postavljala šotor in poležavala na novi peščeni plaži le nekaj metrov od šotora.
Rocce rosse. Sardinia
Naslednji dan naju je prebudilo vzhajajoče sonce in nežno šumenje morja. Po zajtrku sva si obula superge in se z avtom po strmi cesti povzpela na planoto Golgo plateau. V nahrbtnike sva naložila brisače, vodo in prigrizke ter se podala na zanimivo pot do plaže. Večinoma je polno kamenja, večjih skal, nasutih poti, zato moraš biti pozoren, sploh če si neroda, kot sem sama. Na srečo sva varno prispela do cilja in oba globoko zajela sapo, ko se nama je odprl pogled na plažo.
Cala Goloritze – pogled z vrha
Septembra plaža ni bila natrpana, tudi turistov z ladij ni bilo, zato sva uživala dan na nedotaknjeni plaži, plavala v sanjsko modrem morju in se skrivala v prijetni senci. Popoldne je bil na najino žalost čas za odhod v strm klanec, še vedno obsijan s soncem, ki se ga nisva veselila, a sva v uri in pol že prisopihala nazaj do avtomobila in se vrnila v kamp.
Zvečer nama je ostalo še nekaj moči, da sva si ogledala prikupno mestece Santa Maria Navaresse, njeno staro cerkev in, kot pravijo, več kot 1000 let staro oljko, ki raste ob njej. Sestradana od celodnevnega pohajkovanja sva si privoščila večerjo, kapljico okusnega sardinskega črnega vina cannonau (sardinsko vino naj bi imelo tudi do štirikrat več procianidinov – snovi, zaradi katerih rdeče vino slovi kot dobro za srce) in velik kozarec njihovega piva Ichnusa (zdravilnih učinkov tega piva nisem zasledila).
Oljka v kraju Santa Maria Navaresse naj bi bila stara več kot 1000 let.
Utrujena sva se vrnila v kamp in se veselila jutranjega odhoda na jug ter komaj čakala nadaljevanje proti severu z obiskom njihovih agriturismov (nekakšen kmečki turizem), kjer bi poskusila lokalno hrano značilno za Sardinijo in si mogoče privoščila jahanje konjev, ogledala kakšno od morskih jam in ponovno plavala v kristalno čistem morju. Kaj naju je v resnici čakalo si nisva predstavljala niti v sanjah. Kaj od naštetega sva v resnici doživela, si preberite v naslednjem članku.
