Barcelona – košček raja
Barcelona – mesto neskončnih možnosti
Mesto, ki ga je nemogoče doživeti le enkrat. Je kraj, ki ga človek ne pozabi in se v mislih nenehno vrača vanj. Nedvomno je Barcelona eno tistih mest, ki ga je vredno in potrebno obiskati večkrat.
Ideja o izletu v to drugo največje špansko mesto se je v meni razvijala že dlje časa, a s kupom izgovorov, s premalo časa in denarja na čelu, je Barcelona ostala zgolj na seznamu potovalnih želja. Ni minil mesec dni od zadnjih sanjarjenj, ko sem po dolgem času prišla v stik s prijateljem, ki je ta katalonski biser obiskal že večkrat. Glej ga zlomka, po dobri uri in pol vroče debate o Sagradi Familli in Picassoju sta bili letalski karti rezervirani in hotel bukiran.
Kako do Barcelone?
Povezav do glavnega mesta Katalonije je precej, načinov in koliko časa ter denarja boste porabili za potovanje do tja in nazaj, pa še toliko več. V kolikor ste nekoliko avanturistične narave in vam čakanje na letališčih ali dolga pot z avtobusom ne predstavlja ovir, potem lahko pot do Barcelone kombinirate z različnimi prevoznimi sredstvi (avto prevozniki od Ljubljane do letališča v Benetkah ali Trstu, vlak do Benetk in nato iz postaje Mestre z avtobusom do letališča, vmesni postanek letala v Rimu,…). V kolikor pa ste nekoliko bolj lagodne narave in na cilj radi prispete hitro, je direktna povezava iz ljubljanskega letališča Jožeta Pučnika do letališča El Prat najboljša izbira za vas. Moje oko je pod seboj ugledalo Barcelono že po prvi uri in pol v zraku. Ko pomislim na štiri ure in pol dolgo pot z vlakom iz Ljubljane do Benetk, si le potrdim, da je bila izbira nekoliko dražje, a hitrejše povezave Ljubljana – Barcelona odlična ideja.
Letališče El Prat je v primerjavi z ljubljanskim večje, a kljub vsemu prikupno in človek se hitro znajde. Pa sedaj? Od samega centra je letališče oddaljeno 14km, kako do tja? Tudi za to so Katalonci odlično poskrbeli; vse kar morate storiti je, da najdete stopnišče ali dvigalo, ki vas pelje v klet. Takoj, ko izstopite vanjo, so vidne oznake za letališki avtobus, ki vas popelje naravnost v center. Prihajajo oziroma odhajajo na 15 minut, cena pa je več kot ugodnih 5,50 evra. Kar vas čaka sedaj je, da se udobno namestite, pred vami je še zadnjih 40 minut vožnje preden užijete tisti pravi barcelonski zrak.
1. dan – nedelja
Namestitev
Futuristično oblikovana hotelska soba. Prozorna tuš kabina sredi sobe? Zakaj pa ne. (Foto: Blaž Ritmanič)
V skladu z obiskanostjo vam mesto ponuja nešteto možnosti za prenočitev. Od tistih najcenejših, mladinskih hostlov, do luksuznih hotelov s petimi zvezdicami. Edini problem, ki tu nastopi, je kje izbrati? Če je vaš izlet kratek, je center najboljša izbira. Od tu boste imeli največ in najhitrejše povezave z ostalimi deli mesta. Midva sva letališki avtobus zapustila na Plaza Catalunya, ki je tudi najboljše izhodišče za vaše nadaljnje raziskovanje mesta. Do predela El Raval, ki je najstarejši del mesta, sva potrebovala kakih 10 minut peš, pa še to bolj kot ne zaradi moje nepraktične potovalne torbe, ki je bila za štiridnevni pobeg v Barcelono odločno prenatrpana.
Nočno življenje
V mestu je res kaj početi. Tu se najde nekaj za prav vse. Ne le nekaj, temveč več, kot je kdo zmožen prežvečiti. Nisva se še dobro namestila, ko sva dobila potrebo po tem, da Barcelono začneva odkrivati še isti dan (čeprav sva se v hotel bookirala ob pol enajstih zvečer). Na recepciji sva povprašala kam v nedeljo zvečer. Receptorka naju je vljudno napotila na streho hotela, kjer vsak večer prirejajo tematske zabave, a poleg dodala:”But there are some ”freaks” today.” Zabava je bila v zadnjih izdihljajih, družba pa… Ne bi jih označila za ”frike”, vendar sva bila za Drag Queen party nekoliko preveč običajna.
Druga alternativa je bilo pivo v Hard Rock Caffeeju, ki je za ljubitelje Rock glasbe nujen postanek. Še nekaj pijač in klepet, nato pa postelja. Ostala sta nama le dva dneva za raziskovanje.
2. dan – ponedeljek
Kje začeti? Barcelona je ogromna in kot takšna ponuja neskončno mnogo. Na vas pa je, da se odločite, v katero smer vas vleče. Če vas navdušuje arhitektura, je ogled Sagrade Familie nujen, žal pa si tokrat zanjo nisva vzela časa in sva si jo prihranila kot izgovor, da se v Barcelono kmalu vrneva!
Sagrado Familio sva žal opazovala le od daleč. (Foto: Blaž Ritmanič)
Po jutranji utrip mesta sva se odpravila na tržnico Boqueria, ki je za El Ravalovim vogalom, njen vhod pa tik ob slavni La Rambli. Ta tržnica je nekaj, kar bi obiskovala vsak dan. In to večkrat. Tu imajo vse in še več, vseh barv in oblik.
Vsak s svojo porcijo zmletega zmrznjenega sadja s tržnice, sva se napotila na severozahod Barcelone, v verjetno enega najbolj znanih parkov na svetu, park Güell, ki je prava paša za oči. Nahaja se severozahodno, od samega centra Barcelone pa je oddaljen kakih trideset minut vožnje z metrojem. Sama struktura podzemne železnice je sila enostavna, zemljevidov tras povsod dovolj, tudi številke posameznih vlakov so dobro označene, cena ene vožnje pa tudi zmerna (okrog evra in pol).
Igra barv, vonjav in okusov. Tržnica Boqueria, raj za brbončice. (Foto: google photos)
Če je vaša začetna lokacija La Rambla, najbolj znana cesta kar jih obstaja, potem vstopite na tramvaj L7 (trasa je označena z rjavo barvo) in izstopite na končni postaji Av Tibidabo. Ko končno pridete na svetlo (osebno me podzemne železnice plašijo), poglejte znake, ti vas bodo usmerili do tekočih stopnic (na prostem, sredi mesta!). S temi se nato povzpnete do vrha; ko stopnic zmanjka, hodite navkreber, nikamor ne zavijajte, in kaj kmalu se boste znašli pred enim izmed vhodov v park. Razgled od tu je prečudovit. V kolikor se odločite, da boste premagali stopnice, ki se ne premikajo (te so na vsaki strani tistih ”za lene”), boste potrebovali trenutek, da vdihnete zrak, hkrati pa občudovali razgled na barcelonsko obalo.
Pogled na oddaljen Mirador de Colom, spomenik posvečen Krištofu Kolumbu, ter jugozahodni del barcelonske obale. (Foto: Neža Rustja)
Da bo pot do parka lažja, uporabite tekoče stopnice. (Foto: Blaž Ritmanič)
Park Güell
Parka se ne da opisati, park preprosto morate doživeti. Gaudi je bil resnično mojster. Če vas navdihuje arhitektura, Gaudijeve Sagrade Familie pa niste uspeli videti, vam park da tisto malo vpogleda v ustvarjalni duh tega katalonskega arhitekta.
Zgradbe, ki spominjajo na ”sladkorno hišico” iz pravljice o Janku in Metki. (Foto: Blaž Ritmanič)
Ena glavnih znamenitosti znotraj samega parka je nedvomno najdaljša klop na svetu, katere glavni namen pa je popolnoma drug – je namreč zid, ki varuje gledališko teraso in obiskovalce pred precej globokim in bolečim padcem. Pot skozi park sva končala kjer drugi ponavadi začnejo – pri glavnem vhodu, ki je izredno veličasten.
Le en izmed detajlov parka Güell. (Foto: Blaž Ritmanič)
Vdih morskega zraka
Od tu dalje nisva imela cilja. Na prvi metrojski postaji sva sedla na prvi vlak in nato preverila kam sploh greva. Izstopila sva na skrajnem južnem delu, ter obiskala živalski vrt. Ta nama je vzel praktično celo popoldne. ZOO je ogromen in zato se zdi, da tudi obiskovalcev ni veliko (ko prideš do prve restavracije, vidiš, da temu ni tako). Nekaj živalskih vrst se prosto sprehaja po parku, ostale pa, kot povsod drugod, apatično zrejo v obiskovalce. Morda kot zanimivost, barcelonski živalski vrt je bil od leta 1966 do 2003 dom edine znane albino gorile, imenovane Snowflake (Snežinka oziroma Snežinkec – gorila je bila namreč samec).
Žalosten pogleda izza stekla. (Foto: Blaž Ritmanič)
Zadnja ponedeljkova postojanka je bila La Barceloneta, barcelonska peščena plaža, ki kipi od raznoraznih barov in kavarn. Ker je v začetku septembra morje še vedno prijetno toplo in temperature zraka okrog 25 do 30 stopinj celzija, je tudi kopalcev in športnih navdušencev veliko. Sama sva se odločila, da ne smeva zapustiti Barcelone brez vsaj enega kozarca Sangrie, najprimernejši pa se je zdel lokal s sloganom We love Mondays (Ljubimo ponedeljke), saj se je ravno ponedeljkovo popoldne prevešalo v večer.
Okrog desete ure sva zapustila Barceloneto, ter se odločila, da se, kljub nekaj kilometrov oddaljenemu centru, odpraviva peš. Ker je ta pot ob morju, pozabiš da se nahajaš v velemestu; mestu, kjer center kipi od avtomobilov, avtobusov, tovornjakov. Tu je utrip čaroben, vse diši po morski hrani, nikjer ni sledu o hitrem utripu ”centrskega” dela Barcelone. V tem delu se človek lahko sprosti – v ta del Barcelone se odhaja na dopust.
3. dan – torek
Ta se je zaradi malček prevelike doze koktejlov prejšnjega dne začel nekoliko kasneje. Kljub temu je ostalo dovolj časa, da sva spoznala center mesta še nekoliko bolje.
Nakupovanje
Če ste šopoholic, je Barcelona popolna za vas! Na Plaza Catalunya mrgoli trgovskih centrov, ne pretiravam niti če rečem, da je prav vsaka druga trgovina znamke Desigual; ni kaj, Španci so očitno ponosni na svoje stvari. Za tiste z nekoliko globljim žepom se najde na stotine trgovin svetovno priznanih modnih kreatorjev, vendar se najdejo tudi cenejše, kot je na primer Pull and bear. Za tiste, ki ste željni unikatov in to poceni, pa je okrog centra mesta nemalo ulic in uličic, ki so preplavljene z vintage trgovinami, večina je ”second handov”, vendar so kosi oblačil odlično ohranjeni. Edina ovira, ki tu nastopi, je španska siesta, tako večina trgovin med dvanajsto in četrto uro popoldan ostaja zaprta.
Muzeji in galerije
V času sieste je zatorej najbolje svoj čas ”zapraviti” v muzejih in galerijah. Teh je veliko v prav vsakem predelu mesta in za vse okuse (od zgodovinskih muzejev do super modernih arhitekturnih galerij), najino popoldne pa se je vrtelo okrog četrti Barri Gotic, ki je tisti ”pravi” zgodovinski del mesta. V kolikor vas navdihujeta srednjeveška arhitektura in arhitektura z začetka novega veka, je ta predel pisan na vašo kožo.
Še pred pohajkovanjem po Barri Goticu nama je uspelo naleteti na vhod v Picassov muzej – četudi niste ljubitelj njegovih del, je stvar vredna ogleda. Sam aranžma je glede na ceno vstopnice morda nekoliko skromen, a kot rečeno, vreden ogleda.
Če nisi pozoren, vhod v Picassov muzej hitro zgrešiš. (Foto: google photos)
Torkovo popoldan se je počasi bližalo koncu. V eni izmed restavracij, tik ob spomeniku Mirador de Colom, sva uživala v zadnji španski večerji (paellao morate poskusiti!). In ko sva se že nameravala odpraviti proti hotelu, da ”spakirava kufre”, sva na stavbi levo od vhoda v restavracijo opazila napis, da je v dotični hiši nekaj let živel in deloval Salvador Dali. Vrata v stanovanje so bila na široko odprta, vanj pa naju je povabil starejši gospod, gostih belih brk in nasmejanega obraza. Z veseljem nama je razkazal stanovanje, katerega trenutni namen je bil atelje. Prav vse sobe so bile do zadnjega kotička zapolnjene s slikami, prav vse z Dalijevim navdihom. Eno od sob so krasile fotografije, na katerih je v prijateljskem objemu z Dalijem stal gospod z belimi brki.
4. dan – sreda
Še zadnji sprehod po panoramski strehi hotela. Še zadnji pogled na Barcelono in odpotujeva. Na trgu Plaza Catalunya sva se vkrcala na letališki avtobus, po slabih štirideset minutah vožnje sva izstopila v kleti letališča El Prat. Le še nekaj ur in spet bova na rodni grudi.
Teh nekaj dni je minilo kot nekaj minut. Priznam, še nikoli prej se s potovanja nisem vrnila otožna. V Barcelono sem se enostavno zaljubila in nihče od nas noče biti (predolgo) ločen od tistih, ki jih imamo radi. Ne glede na to kaj in koliko boste videli, v Barcelono se boste hoteli vračati znova in znova in znova.
