Renesansa, ponovno rojstvo, prvo umetnostno zgodovinsko obdobje novega veka (začne se v 14. stol. v Firencah, do 16. stol. osvoji vso Evropo) je močno preobrazila umetnost. V tem obdobju je zelo naraslo zanimanje za antiko, saj je bila antična miselnost močno podobna renesančni. Iz tega se je razvil humanizem, kjer so umetniki spet začeli v ospredje postavljati človekovo podobo. Z občutkom in pretiranim zanimanjem so v različnih materialih oblikovali človeško telo. To zanimanje za oblikovanje akta so izrazili v zame najlepšem motivu; in to je David.

Leta nazaj, ko sem prvič obiskala toskanske Firence, sem med vstopanjem na trg Piazza della Signoria pred mestno palačo skoraj omedlela. Ne zaradi bolezni ali omotice, temveč zaradi prekrasnega kipa, ki je kar zrasel nad mano. Z občudovanjem v očeh sem ugotovila, da je to Michelangelov David.

LEGENDA O DAVIDU IN GOLJATU

Legenda o boju med Davidom in Goljatom je zelo stara, vendar še vedno živa. Živa je bila tudi v času renesanse. Poznali so jo vsi umetniki, ki so jo upodobili. Kljub temu, da je zelo poznana, jo moram Davidu na čast predstaviti tudi tu, da bo še naprej živela v vseh nas.

Okrog tisoč let pred Kristusovim rojstvom je na ozemlje Izraela vkorakala filistejska vojska. Med njimi je bil tudi velikan Goljat, ki je želel vojski izraelskega kralja Saula pokazati svojo moč. Izzval je vojake, da se morajo boriti z njim. Če zmagajo oni, Filistejci odidejo. Goljat je bil strašen na pogled in resnično močan, zato si njegovega izziva ni upal sprejeti nihče, kljub Saulovi obljubi, da se zmagovalec lahko poroči z njegovo lepo hčerko. Na začudenje vseh pa je iz vrste stopil mlad fant, deških potez. To je bil David iz Betlehema. Oče je poslal njegove brate v vojsko, njega pa je zaposlil kot sla, da mu domov prinaša novice, saj mu v boj še ni pustil. Kralj je bil začuden in hkrati ganjen nad mladeničevim pogumom, vendar mu ni zaupal, da bo kos mogočnemu bojevniku. Bilo je prepozno, muhasti David se je odločil in bil pripravljen na srečanje z velikanom. Za potrditev svoje samozavesti je naznanil, da je pred kratkim ubil močnega leva in medveda, zato je prosil, naj ga kralj ne sodi samo po zunanjosti. Saul se je predal ter fanta oblekel v oklep in mu izročil meč. David ni bil navajen nositi orožja, zato je vse slekel s sebe, napolnil mošnjo s prodniki ter jo zavihtel prek rame, kjer je že imel obešeno svojo fračo. Ko se je približal Goljatu, je ta prasnil v smeh in mu takoj zagrozil s smrtjo. Pogumni mladenič se ni ustrašil, iz torbe je vzel kamen ter ga s pomočjo frače zalučal naravnost v velikanovo glavo. Iz rane se je ulila kri, Goljat pa je z velikim truščem zgrmel na tla. Šele ko je David videl, da je ubil Goljata, se je sklonil k njemu ter mu z mogočno gesto odsekal glavo. Ko so to videli Filistejci, so za trenutek otrpnili od strahu, nato pa pobrali šila in kopita. Saul je držal besedo, David se je poročil z njegovo hčerjo, postal pa je tudi najbolj znan izraelski kralj.

Zgodba o zmagovitem Davidu je večplastna. Skozi stoletja je dobivala različne motive, velikokrat pa so si jo mesta sposodila za upodobitev svojih interpretacij. V njej je tudi simbolno prikazana zmaga krščanstva nad poganstvom.

MICHELANGELO

Michelangelo je vedno bil in ostaja moj najljubši kipar in menim, da si ta znan italijanski kipar, arhitekt, slikar ter celo pesnik zasluži obsežen življenjepis.

VSESTRANSKI »BOŽANSKI« ČLOVEK

Michelangelo di Lodovico Buonarroti Simoni se je rodil 6. marca 1475 v toskanski vasici Caprese. Njegova družina je pripadala nižjemu plemstvu, saj je oče služboval kot uradnik florentinske republike, najpomembnejšega središča renesanse. Vidi se, da je Michelangelo odraščal na pravem kraju ob pravem času. Kljub drugačnim očetovim željam se je odločil, da se bo učil pri vodilnem freskarju Domenicu Ghirlandaiu. Domenico, navdušen nad Michelangelovim znanjem kiparstva, ga je priporočil vladarju Firenc, Lorenzu de’Medici. Na njegovem domu je nato preučeval antična dela, ki so jih renesančni umetniki šteli za najvišje merilo lepote. Michelangelovi kipi, akti junakov, temeljijo ravno na proučevanju teh grških in rimskih del ter na njegovi goreči želji, da preseže največja antična umetniška dela. Vendar je po Lorenzovi smrti leta 1492 Piero Medičejski, novi glavar, Michelangelu odklonil podporo, zato je ta odšel iskat naročila v svet. Po postanku v Bologni so ga leta 1496 povabili v Rim, kjer je izklesal čudovito Pietà (Sočutna, motiv Marije z mrtvim Kristusom v naročju) v cerkvi Sv. Petra. Kmalu pa se je vrnil v Firence. V teh letih je ustvaril vsem znanega mogočnega Davida. Pri svojih tridesetih letih je Michelangelo dosegel že tolikšno slavo, da so oblasti želele, da se pomeri z velikim mojstrom Leonardom da Vincijem.

Michelangelo: Pieta

Okrog leta 1500 je novoizvoljeni papež Julij II. poklical Michelangela nazaj v Rim, da bi mu zgradil grobnico. Ko je umetnik končno zbral zadostno količino marmorja, se je papež že lotil podjetnejšega načrta prezidave cerkve Sv. Petra in zato ni imel več denarja za kiparja. Michelangelo se je zaradi užaljenosti umaknil v Firence, vendar se je moral navsezadnje ukloniti papežu. Ta mu je nato naročil poslikavo Sikstinske kapele, za kar je potreboval kar štiri leta. Pogosto je delal na odru v utrudljivih položajih 20 metrov nad tlemi in si svetil s svečo. Ko je delo oktobra leta 1512 odkril gledalcem, je nanje napravil izreden vtis. Zanj se je uveljavil vzdevek »božanski Michelangelo«.

Michelangelo: Sikstinska kapela

Kljub temu, da je Julij leta 1513 umrl, je Michelangelo moral dokončati njegov nagrobnik, ki ga je začel izdelovati že pred naročilom za poslikavo Sikstine. Medtem je dobival nova in nova naročila Medičejcev, med drugim tudi zgraditev družinske grobnice v baziliki Sv. Lovrenca v Firencah. Kot kipar in arhitekt je zasnoval kipe ter čudovito notranjost.

Michelangelo: Medičejska kapela

Medičejci so si pridobili oblast v Firencah, vendar so jih Florentinci leta 1527 ponovno izgnali ter ustanovili republiko. Mesto je bilo oblegano in Michelangelo je pomagal pri utrjevanju obzidja. Mesto je padlo tri leta kasneje in na oblast so se vrnili Medičejci. Michelangelo se je zaradi nestrinjanja z njimi odselil v Rim, kjer je ostal do konca življenja. Postavili so ga za glavnega arhitekta nove bazilike Sv. Petra v Vatikanu in naredil je načrte za njeno kupolo.

Michelangelo: kupola Sv. Petra

Njegovo poznejše delo zaznamuje religioznost, ki se odraža v njegovi jedrnati poeziji. Papežem je kot arhitekt, kipar in slikar služil vse do smrti 18. februarja 1564. Michelangelovo truplo so pripeljali iz Rima, da so izpolnili umetnikovo zadnjo željo in ga pokopali v ljubljeni Toskani, v cerkvi Sv. Križa v Firencah.

Michelangelov nagrobni spomenik

Michelangelova umetnost, ki s svojo občudovanja vredno veličino presega vsako slogovno razvrstitev, se je razvijala samostojno in neodvisno od del drugih umetnikov. Vidne so spodbude, kot npr. umetnost starih Grkov in Rimljanov, ki pa jih je mojstrsko in na svoj način preoblikoval ter upodobil. Poleg izraza »božanski Michelangelo«, ga lahko poimenujemo tudi »uomo universale« (vsestranski človek).

ZRCALCE, ZRCALCE, NA STENI POVEJ …

… kateri David najlepši v deželi je tej. Kot ste sigurno že ugotovili, bi osebno in brez zadržkov odgovorila, da Michelangelov. In marsikdo bi se strinjal z mano, kljub veličastnim renesančnim upodobitvam Donatella in Andrea del Verrocchia.

Michelangelo je Davida izdeloval od čistega začetka 16. stoletja, pa tja do leta 1504. Ta njegov trud se pozna še danes; skulptura je eno najlepših del renesanse ter najbolj prepoznaven kip na svetu. Postal je simbol moči in mladostne lepote. Danes stoji v Firencah in simbolno predstavlja zmago mesta nad sovražniki.

ZGODOVINSKA POT KIPA

Okrog leta 1464 so se mestni veljaki odločili, da bodo postavili serijo dvanajstih kipov, ki bi predstavljali Staro zavezo. Sprva so bili mišljeni kot oporni loki katedrale Santa Maria del Fiore. Donatello in njegov asistent Duccio sta bila zadolžena za uresničitev projekta. Naredila sta samo dva kipa. Leta 1464 so želeli nadaljevati z delom, zato so ponovno poklicali Agostina di Duccia, da iz ogromnega kosa marmorja izkleše kip Davida. Začel je pri nogah, nadaljeval pa pri prsnem košu. Zaradi nenadne smrti učitelja Donatella je po dveh letih prenehal z delom. Za nadaljevanje so zadolžili Antonia Rossellina, ki pa se mu je kmalu po začetku klesanja iztekla pogodba. Velika klada marmorja iz Carrare je prezrta in zanemarjena stala na dvorišču katedrale, izpostavljena vsem vremenskim pogojem. Ko so sprevideli, da tako ne more več naprej, so si zadali nalogo, da bodo našli umetnika, ki bo sposoben spremeniti to marmorno klado v končano umetniško delo. Blok marmorja, ki so ga poimenovali kar Velikan, so postavili na ogled izkušenemu kiparju, ki bo podal svoje mnenje. Kljub temu, da je za delo poizvedoval celo Leonardo da Vinci, pa je veljake prepričal mladi Michelangelo, ki je bil prepričan, da bo kos svojemu delu. 13. septembra 1501 je prvič z dletom zarezal v že uničen kos kamenja. Ogromnega biblijskega junaka je ustvarjal nekaj več kot tri leta. Ko je bila skulptura že skoraj končana, so se florentinski umetniki, z da Vincijem in Sandrom Botticellijem na čelu, morali odločiti, kje je primerno mesto za prekrasno umetnino. Kljub nepopolnostim v starem in že od začetka slabem marmorju so se odločili, da bo stal pod streho Loggie dei Lanzi na trgu della Signoria. Nazadnje mu je pripadlo mesto pred palačo Vecchio, kjer je zamenjal Donatellov bronast kip Judite in Holoferna.

Da bi Davida obvarovali pred poškodbami so ga leta 1873 prenesli v galerijo Accademia. Na njegovo prvotno mesto so postavili kopijo, ki vsakemu ob prihodu v Firence vzame dih.

DAVID PO MICHELANGELOVEM NAČINU

Michelangelov orjaški kip je visok 434 cm in s tem največji kiparsko upodobljeni David. Kljub umetnikovemu trudu pa njegovi proporci ne ustrezajo ravno normalni človeški figuri. Če primerjamo zgornji in spodnji del trupa, že od daleč ugotovimo, da je zgornji večji. Njegova desna roka (dlan), kljub popolni izoblikovanosti, nima idealne velikosti. Umetnostni zgodovinarji pravijo, da bi moral prvotno kip stati na visokem piedestalu. Ko bi ga ljudje opazovali od spodaj navzgor, naj bi se proporci zdeli pravilni.

Okoli figure se vrti še ena zanimiva polemika; biblični David je bil brez dvoma obrezan, česar pa pri našem kipu ne moremo trditi. Nekateri umetnostni zgodovinarji so razvili teorijo, da je bilo David pravzaprav ime moškemu, ki je poziral Michelangelu. Kipar naj bi se skliceval na kralja Davida samo zato, da bi bil kip sprejemljiv krščanskemu svetu.

Četudi je Michelangelo zavedno napravil to »napako«, njegov kontrapost (človeška drža, kjer ena noga nosi težo, druga pa je prosta) izžareva mogočnost in odraslost. Že to, da je David izklesan pred bojem, nakazuje Michelangelov namen, da želi, da je njegov kip drugačen od ostalih.

Ustvaril je kip v trenutku, ko se odloči, da bo napadel Goljata. Samozavest kar kipi iz njega, preplavljen je z močjo, njegov pogled izpod čela deluje ponosno in neustrašno. Frača mu sproščeno visi prek rame, dlan se mu napenja in žile mu izstopajo v pripravljenosti na napad.

Michelangelo je z vsemi temi lastnostmi ustvaril moškega, ki je simbol drznosti in upov mlade republike, simbol svobode mesta in duha prebivalcev. In še danes predstavlja vse to, skupaj z mogočnostjo kiparskega talenta, ki mi vsakič, ko ga vidim v živo, osolzi oči.

David, drugi izraelski kralj, je s kamnom in fračo dokončno uničil filistejskega velikana Goljata. Donatello, Verrocchio ter Michelangelo so izklesali vsak svoj kip, s katerim so ovekovečili ta trenutek. Čeprav je motiv isti, se skulpture izrazito razlikujejo, vse pa so edinstvene na svoj način. In kar je najbolje, naslednjič, ko se odpravite v Firence, si lahko na lastne oči ogledate vse tri in jih sami primerjate.