S katerimi umetniškimi tehnikami so se igrali dadaisti?

V eni izmed prejšnjih objav sem na kratko poskušala predstaviti, kaj je dadaizem, ‘zmešano’ umetniško gibanje 20. stoletja, danes pa za vse navdušence nad umetnostjo opisujem, kako so se ti umetniki dadaisti sploh lotili svojega ustvarjanja.

Uporabljali so kar nekaj tehnik, jaz pa bom naštela le tiste, po katerih je dadaizem najbolj poznan širom sveta.

Kolaž

Tehniko kolaža so uporabljali že kubisti, zato ni čudno, da so z njo nadaljevali tudi dadaisti. To lepljenje koščkov papirja na podlago so vzdignili v nove višave. Skupaj so začeli lepiti tudi zemljevide, ovitke, karte za vlak in podobne stvari, ki so se jim valjale po žepih. S tem so dadaisti na umetninah želeli prikazati del vsakdanjega življenja, kar jim je tudi uspelo.

Max Ernst, znan po svojih zanimivih kolažih, se je vprašal: »Kaj je kolaž? Definiram ga tako: tehnika kolaža je sistematično izkoriščanje možnosti ali umetno izzvano soočenje dveh ali več vzajemno tujih resničnosti na očitno neprimernem nivoju – in poetična iskra, ki vzplamti, ko se te resničnosti zbližajo.«[1]

K. Schwitters: Merz Toegang

H. Höch: Rez s kuhinjskim nožem

Asemblaž

Asemblaž je tridimenzionalno oblikovanje umetnin. Razvil se je iz kolaža, ki je dvodimenzionalen. Pri tej tehniki skupaj sestavljamo različne vsakdanje objekte, da dobijo podobo, za katero ni nujno, da ima nek določen pomen. Asemblaži lahko visijo na steni ali pa so izdelani kot obla plastika, okrog katere se lahko sprehodimo.

V umetnosti najbolj znan asemblaž je Hausmannova »Mehanična glava, duh naše dobe«.

R. Hausmann: Mehanična glava

Fotomontaža

Na fotomontažo so prisegali že italijanski futuristi in ruski konstruktivisti, saj jim je služila za prikaz osebnega mišljenja. Dadaisti so za svoj material vzeli množični medij, časopise in revije, iz katerih so izrezovali fotografije ter jih postavljali v nove kompozicije. Izhodišče je realistično, saj je fotografija podoba realnega sveta. Uporabne so bile zato, ker so lahko z njimi prikazali hinavščino, barbarstvo in, po njihovo, neumnost vojne, pri čemer so uporabili slike iz uradnih publikacij.[2] Hoteli so nastopiti proti klasični renesančni sliki, saj so verjeli, da je ta način, s svojo pravilno perspektivno konstrukcijo in pravilno upodobitvijo človeškega telesa, spravil svet v tako stanje, v katerem se je znašel. To sliko so hoteli sesuti, zato so vzeli različne fragmente iz realnega sveta in jih razrezali ter postavili, kot so sami mislili, da je pravilno.[3]

Na ta način so dadaisti izdelovali pesmi, portrete, letake, naslovnice knjig in plakate. Za dadaiste je bila fotomontaža eksplozivna mešanica različnih pogledov na svet, ki so bili bolj ekstremni v svoji kompleksnosti, kot pa sama futuristična slika.[4]

Pojavi se popolno rušenje umetniške vloge, saj fotomontažo lahko naredi vsakdo, ni potrebno, da je izurjen umetnik.

Ready-made

Ready-made so funkcionalni, tovarniško izdelani predmeti, ki postanejo umetniško delo v trenutku, ko jih postavimo na ogled v galerijo ali pa se na njih podpiše slavni umetnik. Dadaist Duchamp je povedal, da je zanj ready-made umetniško delo, brez da bi ga naredil umetnik. Njegovi izdelki so vse prej kot ponovna opredelitev kaj naj bi umetnina bila in kako naj jo dojamemo, saj jih je začel razstavljati v svojem delovnem prostoru le iz radovednosti in navdušenosti, ker si je upal pokazati nekaj novega.[5]

Veliko del je postalo kritika futurizma in kubističnega večnega vpraševanja o tem, kaj je resnično in kaj samo predstavljeno. Z uporabo vsakdanjih predmetov so umetniki izdelkom dali nov pomen. Pojavljati se je začelo vprašanje, če je ready-made dejansko umetnost. Najlažje odgovorimo, če predpostavimo, da umetnosti ne moremo definirati, saj je v vsakem obdobju drugačna. Lahko pa ready-made vidimo ironično, saj »art« pomeni »nekaj narediti z roko«. Tu je prisotno popolno razvrednotenje umetniškega dela, kar je bil tudi kritičen namen umetnosti same, ki ga kasneje uporabi pop-art.

A. Warhol: Juhe Campbell

Razberemo lahko tri ideje, zaradi katerih se je ready-made tako razširil; umetniki so želeli izzivati sodobne predpostavke kaj sploh je umetnost, hoteli so ugotoviti kaj vse se šteje pod umetnost, najbolj razširjena pa je bila ljubezen do tovarniško izdelanih predmetov v tistem obdobju. Pojavi se kontroverznost glede ready-made, saj zanika vrednost serijsko proizvedenih predmetov, ravno tako kot edinstvenost izdelka individualnega umetnika.[6]

Leta 1917 je en izmed ready-madeov povzročil ogromen škandal. To je bila Duchampova »Fontana«, na glavo postavljen porcelanast pisoar, podpisan s psevdonimom R. Mutt. O njem obstaja veliko teorij, najbolj znana pa pravi, da na razstavo ni bil sprejet, saj naj bi bil neokusen in neoriginalen. Ravno to pa je bila največja ironija, saj naj bi bil sam Duchamp v komisiji, iz katere je po tem incidentu odstopil. V publikaciji, kjer so pisoar poimenovali »Buda kopalnice«, je Marcel kritično zapisal svoje misli, pri čemer se seveda postavi na umetnikovo stran. »Nekateri pravijo, da je delo vulgarno. Nemoralno je ravno toliko, kot je nemoralna kopalna kad. To je predmet, ki ga vidimo vsak dan. Ni pomembno, ali je predmet R. Mutt sam izklesal ali ne, pomembno je dejstvo, da ga je ON izbral. Vzel je vsakdanji predmet, ga postavil na glavo, tako da je njegova funkcionalnost izginila ter se podredila novemu naslovu.« Razvile so se energične debate med samimi umetniki in umetniškimi kritiki. Če je artefakt razstavljen, mora to nujno biti umetnost?[7] Kakšno pa je vaše mnenje?

M. Duchamp

M. Duchamp: Fontana

Uporabljena literatura:

• [1] ELGER 2004, cit. n. 4, p. 24.
• [2] GALE 1997, cit. n. 3, p. 128.
• [3] ELGER 2004, cit. n. 4, p. 18.
• [4] Hans RICHTER, Dada, Art and Anti-art, Oxford 1965, p.116.
• [5] ELGER 2004, cit. n. 4, p. 26.
• [6] Dawn ADES, Neil COX, David HOPKINS, Marcel Duchamp, London 1999, pp. 151-153.
• [7] GALE 1997, cit. n. 3, p. 103., HOPKINS 1999, cit. n. 44, pp. 126-130.