Umetniško gibanje dadaizem, ki je pod vprašaj postavilo celotno umetnost

Ko sem bila v Londonu, sem imela priložnost obiskati čudovito razstavo Dali/Duchamp v Royal Academy of Arts. In me je prav ponesla v čas mojega študija umetnostne zgodovine in me spomnila, da pravzaprav res obožujem dadaizem, katerega predstavnik je Marcel Duchamp. Tudi vam želim danes približati to umetniško gibanje 20. stoletja v upanju, da se še katerega dotakne tako močno, kot se je mene. Ampak najprej malo uvoda.

Moderna umetnost, umetnost 20. stoletja, sodi v območje svobode, ločene od vsakdanjega življenja in njegovih navad. Njeno glavno pravilo je kršenje pravil. Čemu tak preskok s historicistične umetnosti 19. stoletja do mešanice razvratnih norosti in očitnega kršenja človekove morale? Te spremembe so bile splošni odziv na gospodarske in politične spremembe v tistem času. Z razvojem tehnike in industrije so se razvijala mesta, število prebivalcev pa je naraščalo. Izoblikovala so se izrazna sredstva, ki so zrcalila duh 20. stoletja.

Poklic umetnika je bil v tistem času tako priljubljen zato, ker je obljubljal delo, v katerem na prvi pogled ni ozke specializacije, in ker umetnikom kot filmskim junakom omogoča, da dajo delu in življenju lasten pomen. Prav tako daje gledalcem svobodo opazovanja in preigravanja z mislimi, pri čemer jim ni potrebno razvozlati, kaj je umetnik želel povedati, temveč se prepustijo delu in občutkom, ki jih prevevajo ob pogledu na le-tega.[1]

Moderna umetnost je nedoumljivo kompleksna in raznolika. Konvencionalne zvrsti (slikarstvo, kiparstvo, grafika) so zasenčile druge umetniške oblike, kot so npr. fotomontaže, ready-made in asemblaži. Umetniško delo je postalo tehnični dosežek, spektakularen in privlačen objekt, predvsem pa manifestacija globlje ideje.[2]

Dadaizem

Anarhistično kulturno gibanje Dada oz. dadaizem je vzplamtelo med 1. svetovno vojno. Ni bilo enotno gibanje, saj je imelo več središč, ki so bila navidezno nepovezana. Umetniki so se borili proti vojni in višjim slojem, s svojo umetnostjo pa so izražali ogorčenje nad vsakdanom. Ta kulturni protest je izhajal že iz predvojnega časa, ko so se modernisti vključevali v avantgardo (skupek intelektualnih stališč in njihova materialna predstava v umetnosti, ki je običajno eksperimentalne narave). Korenine dadaizma najlažje vidimo že v času impresionistov (Claude Monet) v Franciji ter ob koncu 19. stoletja s provokativnim simbolizmom (Gustave Moreau), fauvizmom (Henri Matisse) ter kubizmom (Pablo Picasso). Umetniki so iskali nekonvencionalne pristope in svobodo pri raziskovanju novih tehničnih zvrsti. Prav tako je bila večina avantgardnih umetnikov individualistov, ki so radi eksperimentirali, saj so verjeli, da je potrebno umetnost prenoviti, ker se spreminja tudi čas. Bili so branilci idealov.[3] Po začetku vojne so domoljubi »odšli v smrt«, nekaj pa se jih je usmerilo v dadaizem, kjer so s svojim umetniškim udejstvovanjem lahko izrazili svoj gnus nad kulturnim nacionalizmom, ponovno oživitvijo tradicije.

Po njihovih besedah dadaizem ni bila umetnost, ampak anti-umetnost. Z njo so želeli uničiti tradicionalnost in estetiko. Za njih je bilo to gibanje sistematično uničevanje in demoralizacija sveta, v katerem so se dobro znašli, saj so uživali v svojih provokativnih protestih in anti-umetnosti kot satiri že obstoječih umetniških del.

Časovni prostor in okvir

Pri Dadi gre za različna dogajanja po svetu, z glavnimi središči v Zürichu, Berlinu, Hannovru, Kölnu, New Yorku in Parizu. Vsako od teh mest je razvilo svoj specifičen tip umetnosti (oz. anti-umetnosti), a glavni vidik pri vseh je bil antinacionalizem. Prva svetovna vojna je bila prva totalna vojna, v katero so bili vpoklicani tudi navadni ljudje, ne le vojska. Dadaisti so se zbrali, ker so čutili posledice, zato ni naključje, da so se začeli zbirati v Švici, ki je bila nevtralno območje. Od tu se je gibanje selilo v druge kraje, z neposrednimi potovanji umetnikov ali pa z njihovimi publikacijami. Razšli naj bi se leta 1922.

Izvor izraza dadaizem

Ime dadaizem lahko pomeni kar ti srce poželi. To bi lahko bila uradna razlaga, saj najverjetneje ne bomo nikoli izvedeli iz kje dejansko izvira in kdo si ga je izmislil prvi.  Obstaja nešteto zgodbic, ki pripovedujejo o tem, kako je nastalo.

Umetnik Hans Arp je leta 1921 za časopis povedal: »Besedo Dada je prvi izrekel Tristan Tzara 8.2.1916 ob 18. uri. Ob tem dogodku, ki nas je napolnil z entuziazmom, sem bil sam prisoten, skupaj z mojimi dvanajstimi otroki.« Kasneje je izjavo umaknil, saj naj bi bilo logično, da je mišljena popolnoma ironično.[4]

Richard Huelsenbeck je razložil, da je popolnoma slučajno našel besedo v Francosko-nemškem slovarju, ko sta skupaj s Hugom Ballom iskala vzdevek za pevko Madame le Roy. Nad besedo »dada«, ki v francoščini pomeni »konjiček«[5], so bili navdušeni prav vsi, zato je kmalu postala oznaka za njihovo umetniško gibanje.[6]

Prvič je bila zapisana 14. julija 1916 v Manifestu Huga Balla, s katerim je vnesel nemir med množice. Razložil je, da je beseda popolnoma globalna, z več pomeni, saj naj bi v nemščini pomenila »adijo«, »ne teži mi«, »se vidimo«, po romunsko pa »da, prav imaš, točno tako«. Po njegovem se da vse doseči z besedo dada, saj le-ta pokaže, kako artikuliran je lahko naš jezik. »Dada m’dada, dada m’dada dada, mhm, dada dera dada, dada Hue, dada Tza, dada m’dada mhm dada da.« Dada je srce vseh besed.[7]

Huelsenbeck je istega leta s svojim govorom poudaril: »Našli smo Dada, smo Dada in imamo Dada. Dada ne pomeni nič, katerega pomen je, da nekaj pomeni.«

Glavne značilnosti dadaizma

Dadaizma ne moremo opredeliti kot smer v umetnosti. Bolj kot to, je radikalno gibanje, ki se je zavestno odrekalo precenjenim vrednotam meščanske družbe. Poudariti je treba, da izhaja iz načina razmišljanja v umetniškem ustvarjanju. Umetniki so želeli prekiniti s tradicijo, saj so imeli do nje zaničevalen odnos. Zavzemali so se za vrnitev k spontanosti. Dadaizem se je rodil iz upora proti svetu, kot umetniška reakcija na tragedijo prve svetovne vojne. Ustvarjali so tako, da so se načrtno odrekali zavestnemu nadzoru nad delom. Naključnost in nezavedno sta bili gonilni sili umetniškega ustvarjanja. Dadaizem je bil anti-umetnost, saj so zanikali vse estetske kategorije. Njihova neposrednost, provokacija in porogljivost so pripeljale do vseobsegajoče razdiralnosti, ki je pokazala, kako so se v resnici počutili.

Uporabljali so mnogo novih tehnik, da bi se čim bolje pokazali svetu. S kolaži, asemblaži, ready-made in ostalimi umetniškimi praksami so širili svoj vizualni pomen, z manifesti in publikacijami pa besedo. Ustvarili so celo jezik, pri katerem ni pomemben pomen, pač pa zvočnost, da bi bili bolje slišani.

Največja značilnost dadaizma pa je zanikanje vsega, tudi samega sebe. Stavek, ki najbolje opiše gibanje je: »Pravi dadaist je proti Dadi.«

Glavni predstavniki dadaizma

Umetnikov, ki so delovali pod imenom dadaisti, je bilo kar veliko. Izbrala sem nekaj najpomembnejših, za katere menim, da si zaslužijo posebno omembo. Vsi ti umetniki pa so imeli zelo zanimiva življenja in prebiranje celotnih biografij bi vzelo ogromno časa, zato sem se odločila, da predstavim le nekaj zanimivosti iz burnih življenj določenih posameznikov.

Slikar in kipar Jean/Hans Arp (Francija 1886-Švica 1966) se je po Dadi povezal z nadrealisti in konstruktivisti.

Hans Arp: Impish Fruit, 1943

Johannes Baader (Nemčija 1875-Nemčija 1955) je bil po duši utopist. Po sodelovanju z Dado se je prijavil h Walterju Gropiusu, saj si je želel profesure v Bauhausu, vendar ga je ta zavrnil, češ da je njegova arhitektura preveč vizionarska.

Johannes Theodor Baargeld (Poljska 1892-Francija 1927) je opustil slikanje in se posvetil alpskemu plezanju, kjer je umrl v snežnem plazu v francoskih gorah.

Johannes Theodor Baargeld: Tipična vertikalna zmešnjava, 1920

Hugo Ball (Nemčija 1886-Švica 1927), sicer zagret katolik, je bil zaslužen za ustanovitev dadaističnega zatočišča v Zürichu.

Hugo Ball: Kabaret Voltaire, 1916

Na Maxa Ernsta (Nemčija 1891-Francija 1976), ki se je leta 1941 v New Yorku poročil s slavno Peggy Guggenheim, je močno vplival André Breton, zaradi katerega se je slikar vrgel v nadrealistično smer.

Max Ernst: Kozorog, 1948

Satirik George Grosz (Nemčija 1893-Nemčija 1959) je pred nacisti pobegnil v Ameriko, kjer je postal močno konservativen v svojem novem pogledu na moderno umetnost.

George Grosz: Explozija, 1917

Raoul Hausmann (Avstrija 1886-Francija 1971), ki je ljubimkal s Hannoh Höch, je izdajal najbolj znano publikacijo Der Dada, ki je prvič izšla leta 1919.

Raoul Hausmann: Brez naslova, 1931

John Heartfield (Nemčija 1891-Nemčija 1968), s pravim imenom Helmut Herzfelde, ki ga je anglikaniziral, da bi kritiziral goreč nacionalizem v Nemčiji.

John Heartfield: poster Kri in železo, 1933

Hannah Höch (Nemčija 1889-Nemčija 1978) se je odpovedala politični kritiki oblasti in se začela zanimati za ženska vprašanja. Veliko se je ukvarjala s podobo ženske v množičnih medijih.

Hannah Höch: Avtoportret

Študent medicine Richard Huelsenbeck (Nemčija 1892-Švica 1974) je pred smrtjo napisal avtobiografijo »Memoirs of Dada Drummer«, izdano leta 1974, v kateri je do podrobnosti opisal življenje in ideje dadaistov.

Richard Huelsenbeck

Marcel Janco (Romunija 1895-Izrael 1984) se je Dadi pridružil zaradi svojega arhitekturnega znanja. Prebežal je v Izrael, kjer je danes tudi njegov muzej.

Marcel Janco: poster za Dado, 1918

Francis Picabia (Francija 1879-Francija 1953), ki je bil francosko-špansko-kubanske krvi, je odraščal v samem okolju moških, saj sta mu že zelo zgodaj umrli tako mati kot babica. Uteho je našel v risanju. V svojem nemirnem življenju je raziskoval slikarstvo z ogromno različnimi stili, zato ga je Arp imenoval za »Krištofa Kolumba umetnosti«.

Francis Picabia: Halia, 1929

Man Ray (ZDA 1890-Francija 1976), ki se je v resnici imenoval Emmanuel Radnitsky, se je ukvarjal z avantgardno fotografijo.

Man Ray: Solze, 1932

Pesnik Kurt Schwitters (Nemčija 1887-Anglija 1949) ni bil sprejet v Dado, ker naj bi mu manjkala politična zagrizenost. Izdeloval je kolaže, pri katerih je za izhodišče vzel predmete iz dejanskega sveta. Za čudnimi naslovi kolažev se ni skrival noben pomen, ampak je poudarjal abstraktno dimenzijo, ki je ustvarjala različne povezave med predmeti.

Kurt Schwitters: Mama in jajce, 1945

Tristan Tzara (Romunija 1896-Francija 1963) se je najprej nagibal k simbolizmu, kmalu pa je postal eden izmed vodilnih dadaistov. Uprizoril je mnogo iger, ki so med publiko vzbujale nelagodje, zato so jih prepovedali.[8]

Tristan Tzara

Širom sveta najbolj znan predstavnik Dade je Henri-Robert Marcel Duchamp (Francija 1887-Francija 1968). Že od malega ga je družina spodbujala k ustvarjanju, saj so bili vsi umetniki. Na začetku se je zgledoval po Monetu, ker je bil v tistem času impresionizem gonilna sila, kmalu pa se je odločil spremeniti iz pariškega boema v slikarja modernega življenja. Kamor koli je šel, je s sabo nesel svojo skicirko, iz katere je ohranjenih kar nekaj ilustracij. Navdihovali so ga pariški karikaturisti (Caran d’Ache, Adolphe Willette, Louis Huard), ki so nadaljevali mračni slog Gustava Doréja in Honoréja Daumierja. Ideje pesnikov Charlesa Baudelaireja in Henrija Bergsona odmevajo v vseh njegovih delih, v katerih je upodabljal stereotipne vsakodnevne medčloveške situacije ter seksualen odnos med moškim in žensko, ki ga je zelo zanimal. Od leta 1908 naprej se je začel ukvarjati s pravim slikanjem, za kar je bil s svojim barvitim vplivom zaslužen fauvist Henri Matisse.[9]

Kmalu je svojo pozornost preusmeril k idejam gibanja in mehanike, kar se je skladalo s kubističnimi načeli. Njegova najbolj znana slika iz tega obdobja je »Žalosten mlad moški na vlaku«, ki je popolnoma spremenila Duchampov slog. Ponavljanje elementov, temna barva in zabrisanost figur v nas vzbudijo melanholijo in občutek osamljenosti, kar je najverjetneje občutil tudi slikar sam.[10]

Marcel Duchamp je iskal metaforično vez med človeškim telesom in strojem. Pesnik Apollinaire je prvi opazil, da Marcel in Picabia uporabljata drugačen način izražanja kot kubisti, ki ga je sam najprej zatiral, saj se mu je zdel preveč ezoteričen.[11] Umetniku je bilo všeč skupinsko ustvarjanje, zato se je pridružil prijateljem, s katerimi je začel nezavedno ustvarjati po načelih dadaizma. Sam je izjavil: »Duh Dade je neprilagodljiv duh vsakega stoletja, odkar obstaja človek.«[12] Po Ameriki so s skupino Neodvisnih razstavljali svoja dela, katerih sporočilo je bilo nejasno in dvoumno.

Po srečanju z Bretonom je Duchamp še poudarjal svoje mnenje o tem, kaj je pravzaprav zanj umetnost. Termina umetnost in anti-umetnost sta bila zanj dve plati iste medalje. Raje je govoril o ne-umetnosti (not art at all).

Prijateljem je bil zanimiv zaradi njegove neuravnovešenosti, ki se je odražala tudi v delih, ne le v razmišljanju. Leta 1920 je na plan prišel Duchampov alter ego, ženska, z imenom Rrose Sélavy. Antropologi in psihologi so o tem podajali prave študije, umetnik pa je povedal, da ne raziskuje androgenosti in biseksualnosti, pač pa preprosto le moške in ženske stereotipe. Na fotografijah, ki jih je posnel Man Ray, se dobro vidi, da je bila Rrose oblečena po zadnji modi in pretirano naličena, kar naj bi bila parodija na spreminjanje dadaističnih načel ter prikaz pretiravanja konvencionalne ženskosti. Z njenim imenom so podpisana tudi nekatera dela.

Duchamp je, tako kot večina umetnikov, za nekaj časa vsaj navidezno opustil ustvarjanje in se posvetil profesionalnemu igranju šaha, ki je bil njegova skrita strast. Ni trajalo dolgo, da se je pridružil nadrealističnemu gibanju, kjer so vzpodbujali erotično domišljijo in metali dvom na realnost vsakdanjih predmetov.[13]

Uporavbjena literatura:

• [1] Julian STALLABRASS, Sodobna umetnost, zelo kratek uvod, Ljubljana 2007, p. 11.
• [2] Ibid, p. 117.
• [3] Matthew GALE, Dada&Surrealism, London 1997, p. 13.
• [4] ELGER 2004, cit. n. 4, p. 10.
• [5] »hobby-horse«
• [6] Ibid, p. 11.
• [7] GALE 1997, cit. n. 3, p. 54.
• [8] GALE 1997, cit. n. 3, pp. 428-430.
• [9] HOPKINS 1999, cit. n. 44, pp. 8-23.
• [10] Ibid, p. 42.
• [11] Ibid, pp. 66-67.
• [12] Ibid, p. 122.
• [13] Ibid, pp. 123-145.