Moderna “gospodinja”

Vsakomur od nas se verjetno v le-teh kriznih časih porajajo različna vprašanja o kvaliteti življenja v naši čudoviti deželici, pa vendar je samo tisto eno najpomembnejše; kako preživeti na pošten način? No, pa poglejmo.

Slovenija na prvi pogled morda res ne ponuja veliko, toda le poglejmo, kako stvari stojijo, vsaj za tiste nekatere osebke, ki se najbolj glasno pritožujejo nad težkim življenjem (v resnici pa se niso težkega življenja dotaknili že od lastnega rojstva dalje).

V naši zeleni oazi morskega vetriča in snežne odeje izpod Alp se namreč skrivajo krasni ljudje, ki jih sama poimenujem kar lenuhi. In da bi preprečila valj ogorčenja, bom zelo natančno razložila moja opažanja.

Sama živim na vasi, daleč stran od hrupa avtomobilov in nasičenega ozračja z zavistnostjo in obsojanjem, in tudi tukaj se nikakor ne gre izogniti ljudem, ki se ne bi niti po riti popraskali, če res ne bi bilo nujno.

Imamo sosedo, ki je uspela na svet spraviti kar 5 samozavestnih malih »Slovenčkov«. Seveda se z njimi nima časa ukvarjati, ker je izjemno zaposlena gospodinja, ki  se mora vsako jutro zbuditi ob devetih, si obleči razcapano trenerko in skuhati en liter kave, da se lahko sploh spravi k sebi. Normalno, ob devetih so njeni otroci že vsaj dve uri v šoli, kamor jih je spravila njihova babica, ki pa je vedno  samo v napoto mlademu delu družine.  Kajti gospa, ki je mimogrede že v osemdesetih, konstanto kuha vsaj tri obroke dnevno za celotno družino malih »okupatorjev«, ki so se iz Ljubljane na vas preselili pred letom dni zaradi krize – oziroma zmanjkalo je denarja od očetove zapuščine, saj je bilo nujno vsak dan popiti vsaj 5 kavic v najdražji ljubljanski kavarni, nato pa se še vsaj enkrat na mesec odpraviti po pregrešno dragih nakupih – razumljivo – nedelje ob Ljubljanici preprosto morajo biti elegantne, saj te vsi opazujejo.

Od devetih do dvanajstih sedi na terasi in opazuje kako njena 78-letna tašča prekopava vrt in jo brez zadržkov vmes vztrajno sprašuje, če se ji to delo sploh izplača, kajti vse vrtne dobrine se namreč tako poceni kupi v nizko-cenovnih marketih. Gospa je pametna in se po moji oceni samo pretvarja, da je ne sliši.

Ko je ura ena, je potrebno oditi v najstrašnejši del hiše – kuhinjo in se poprijeti kuhanja. In, oh, ne! Ravno takrat se mlada gospodinja odloči, da je potrebno poiskati službo in se usede za računalnik z največjim navdušenjem, da bi odprla kakšen zaposlitveni portal, in, glej ga zlomka, facebook se kar samodejno odpre in jo zmoti pri iskanju službe in popolnoma uniči zmožnost pisanja prošenj, ker je potrebno vsaj dve uri pregledovati fotografije sošolk iz srednje šole, ki jim skrivaj naša mlada mamica še kako privošči kakšen žalosten status. Kuhanje kosila samodejno prevzame neumorna superbabica, ki pri kuhanju začuda uporabi sestavine, ki jih nabere z domačega vrta in ji zanje ni potrebno plačati nič, hm … nemogoče! Pa kaj je nekaj sto evrov mesečno za špecerijo v primerjavi z umazanim delom na vrtu in posledično zlomljenimi nohti in bolečo hrbtenico, kajne?

Ob dveh se domov privleče kronično utrujen sin, ki ne ve ali bi živel ali umrl. Osem ur v pisarni na občini  namreč pobere človeku vso moč, kar je premore in se zato popolnoma razočaran nad nepravico slovenskega javnega uslužbenca, zlekne pred televizijo in se neumorno sprašuje, kje za vraga je kosilo!

Ob 14:15 vseh pet nadebudnežev iz vrtca in osnovne šole domov pripelje soseda, ki je najbolj oddaljena (z bližnjimi se namreč nihče od »ta mladih« ne razume, saj jim gredo enostavno preveč na živce ti kmetje, ki tudi ob sobotah vztrajno delajo na njivah in travnikih, medtem ko si mladi želijo samo malo hudo zasluženega počitka na sončku – zakaj za hudiča ne delajo raje po dežju), mladi očka jih enostavno ni mogel počakati teh dolgih 15 minut. Otroci, 2 punčki, fantka dvojčka in najstarejši fantek se ne smejo igrati zunaj z živalmi, kaj šele, da bi odšli v hlev, tam jih čaka sama grozota – smrdljivi lasje, umazane hlače in tisto najhujše, česar bi se v hlevu lahko naučili – delovne navade.

Zato jih izmučena mamica posede pred tv, prižge tv kanal z risankami in se odpravi vprašat, zakaj kosilo zamuja že skoraj dvajset minut. Zaradi lakote otroke pozabi vprašati, če imajo morda kaj domače naloge in če bi morda radi preživeli kaj časa z mamico in očkom.

Še več dogodivščin naše moderne gospodinje si lahko preberete v naslednjem delu.