Razvajenost – rak sodobne vzgoje …
… je naslov knjige, ki je izšla leta 2002 in je nastala pod peresom Bogdana Žorža.
Tema mojega zanimanja in prav tako raziskovanja je že kar nekaj let sodobno starševstvo. Pri svojem delu in tudi v svojem privatnem življenju, se vse prevečkrat srečujem s starši v vzgojnih dilemah oz. zagatah. Dileme pa niso le vzgojne, ampak so tudi povezane s tem, h komu naj se starš v zagati obrne po pomoč? Ali naj za nasvet vprašajo vzgojiteljico v vrtcu, ki otroka že tako pozna in za katero se predpostavlja določena mera strokovnega znanja o dotični temi? Ali naj raje povprašajo svoje mame oz svoje prijateljice, ki se srečujejo s podobnimi dilemami? Starši v dilemi skušajo reševati težave s pomočjo neznancev na raznih forumih, poslužujejo se tudi branja priročnikov o vzgoji. Kjer pa spet nastane en velik problem, saj so se vzgojni priročniki v zadnjem času tako razmnožili, da je le težko izbrati »pravega« oziroma takšnega, ki bo ponudil vsaj malo »pomoči« in bo seveda napisan v skladu s prepričanji starša, ki ta priročnik bere. Skratka, cela zmeda. In če lahko vsaj komu pomagam, naj predstavim knjigo z naslovom Razvajenost, rak sodobne vzgoje, ki jo priporočam prav vsem in vsakemu, ki se znajde v vzgojni zagati. Pa tudi če se ne znajde pred problemom, včasih je lepo prebrati razumljivo napisano literaturo, ki ti potrdi, da delaš prav in ti da novih moči za naprej. Torej, če iščete odgovore na vzgojna vprašanja, ali če preprosto iščete ideje, kaj prebrati na dopustu, vam topolo priporočam, da izberete knjigo Razvajenost.
Nekaj besed bi rada namenila avtorju knjige – Bogdanu Žoržu. Sama sem se udeležila dveh njegovih predavanj in moram priznati, da sem bila obakrat navdušena. Njegovih predavanj se žal več ne morete udeležiti, kar nekaj izsekov je možno najti na youtubu, lahko pa vedno znova prebirate njegovo literaturo.
Bogdan Žorž je bil znan šolski psiholog, ki se je po diplomi usposabljal predvsem za delo z osebnostno in vedenjsko motenimi otroki in mladostniki. Med humanističnimi smermi psihologije in psihoterapije se je izpopolnil zlasti v geštalt terapiji. Postal je tudi član Evropske zveze za gestalt terapijo in predsedoval Slovenskemu društvu za gestalt terapijo. Razvil je izviren družinski model terapevtske pomoči otrokom in mladostnikom, skupaj z ženo je vodil zasebni zavod, ki se ukvarja z otroki, mladostniki in družinami v stiski. Za te in tudi za učitelje, vzgojitelje in starše je prirejal razne delavnice, predavanja s področja vzgoje, medsebojnih odnosov, komunikacije… Po hudi bolezni je mnogo prezgodaj umrl 6. marca 2014. Tisto, kar ga po mojem mnenju najlepše opiše je to, da je bil predavatelj in pisec strokovnih ter poljudnih člankov, ki je vedno odgovoril konkretno, jasno in brez visoke filozofije. Zraven omenjene knjige je napisal tudi: Stiska je lahko tudi izziv, Biti z naravo, večkrat ponatisnjeno: Razvajenost : rak sodobne vzgoje (2002), Svetovati ali poslušati: priročnik za samopomoč in svetovanje v vsakdanjem življenju (2005), Stari starši in njihovo vzgojno poslanstvo (2006), S pravimi vprašanji do rešitve vzgojnih zadreg, Sodobno suženjstvo : sodobne zasvojenosti (2008), Pisma mojim mladim prijateljem (2009), Vzgoja za svobodo – vzgoja za odrekanje (2010)…
O Knjigi Razvajenost – rak sodobne vzgoje
Avtor čisto na začetku razloži besedo RAZVAJENOST, ki jo za potrebe knjige razume kot: »način vzgoje, ki ne vodi k temu, da bi se otrok naučil (navadil) osnovnih pravil, omejitev, navadil spoštovati te omejitve, ampak vodi k nasprotnemu učinku, k nesprejemanju pravil, omejitev« (Žorž 2002, str. 5).
Nadaljuje s predstavitvijo razvajenosti v pravljicah in v Svetem pismu ter se v nadaljevanju dotakne strokovne psihološke leterature, za katero pravi, da o razvajenosti ne poroča. Obilo opozoril o razvajanju in o tem kako razvajenje škoduje, najdemo le v pedagoški literaturei, medtem ko pa v klinično pisohološki in psihoterapevtski literaturi o razvajenosti praktično ni duha ne sluha, piše Žorž. Temu gre iskati vzroke v tem, da sodobna psihoterapija temelji na Freudovi psihoanalizi, ki pa se ukvarja predvsem z vprašanji človekove podzavesti. Torej konflikti in travme, ki otroku v razvojnem procesu preprečujejo, da bi zadovoljeval svoje osnovne potrebe, postajajo sestavni del njegove osebnosti in v podzavesti delujejo kot blokade, ovire v otrokovem prilagajanju okolju. Postajajo torej jedro njegove nevroze v odraslosti. Razumljivo je torej, da razvajanje ni predmet takšnega raziskovanja, ko pa starši, ki otroku »vse nudijo«, mu »vse dajo«, pač ne morejo biti ovira za njegov razvoj.
Žorž se v nadaljevanju dotakne tudi permisivne vzgoje ter se ustavi pri pojmu Narcizem, ki ga na poljuden način lepo opiše in razloži ter pojasni, da se je opisa narcizma lotil malo bolj podrobno z razlogom- ker je namreč vedenjska slika narcizma zelo podobna vedenjski sliki razvajenosti in ju zaradi te podobnosti zlahka zamenjamo. Nadalje poišče stične točke ter razlike omenjenih dveh pojmov.
Avtor v teoretični uvod vpelje tudi pojem mehkužnosti ter opiše svoje mnenje o Zahodni kulturi. Sledi podrobnejša razlaga razvajenosti na različnih področjih, od telesnega razvoja, socialnega razvoja, čustvenega razvoja in do razvoja ustvarjalnosti ter duhovnega razvoja. Teoretični uvod zaključi s predstavitvijo razsežnosti razvajenosti.
Po teoretičnem uvodu sledijo praktični primeri ter njihove rešitve.
Knjiga Razvajenost rak sodobne vzgoje mi je ljuba iz večih razlogov. Najbolj všeč mi je to, da je ni nujno brati od začetka do konca, ampak, ko jo je bralec že enkrat prebral, lahko izbere le tisti del, ki ga v nekem trenutku potrebuje. Všeč so mi opisi praktičnih primerov, ki so z lahkoto prenosljivi v naša vsakdanja življenja in ki ponujajo realne rešitve. Knjiga izžareva realnost, saj je plod avtorja, ki je bil tako teotetik kot tudi praktik in kaj je najpomembneje, tudi sam oče in dedek. Všeč mi je jezik, ki lepo teče in je poljuden, tako da bralec ne potrebuje nobenega psihološkega predznanja, da bi knjigi lahko sledil. Skratka, tisto, kar najbolj prepriča je preprostost, realnost in uporabnost. Knjigo vsekakor priporočam vsem, ki jih zanimajo vzgojna vprašanja.
Prijetno branje.