Hobit ali Tja in spet nazaj

Moja babica si že celo moje življenje srčno želi, da bi si njena vnukinja končno šla preluknjat ušesa, da bi lahko nosila par uhanov, ki so ji bili podarjeni ob rojstvu. Enkrat mi je celo dala denar posebej za ta namen, in jaz sem bila že skoraj popolnoma odločena, da bo do tega prišlo – potem pa sem se sprehodila mimo izložbe Mladinske knjige in v njej zagledala slovenski prevod Hobita, prvi slovenski prevod takrat, in uhani so bili pozabljeni.

Hobit je bil prva knjiga, ki sem si jo kupila sama, torej, sama na tak način, da ni bilo zraven odrasle osebe, ki bi mi vsiljevala ideje in mnenja, kaj naj izberem in kaj bom brala. Še danes je to ena mojih najljubših knjig in jo z veseljem vzamem v roke, čeprav sem našla pot tudi k izvirniku in sem knjigo prebrala v angleškem jeziku.

Ker je tu december in z njim (poleg božičnih priprav) premiera tretjega dela Hobita z naslovom Bitka petih vojska, sem se odločila, da si bom pred tem ponovno ogledala prva dva dela, torej Nepričakovano potovanje in Smaugova pušča. Se pa previdno izogibam ponovnemu branju knjige tik pred ogledom filma, ker sem se lani grdo opekla na ta račun in nočem še enkrat ponoviti napake.

Namreč, kaj se je zgodilo: napovednik za film je deloval popolno. Skoraj preveč popolno, zato sem bila nad samim filmom hudo razočarana, ampak gremo lepo po vrsti.

Nepričakovano potovanje je prvi izmed treh filmov v tej seriji, in oboževalci Tolkiena in njegovih del smo bili (in smo še vedno) skeptični zaradi števila filmov, kajti knjiga sama po sebi je krajša kot Bratovščina prstana in nikomur ni bilo najbolj jasno, kako bo to delovalo. Prvi film je, vsaj zame, še dokaj prijazna upodobitev zgodbe, in niti nisem zasledila kakšnih večjih oziroma dramatičnih sprememb med knjigo in filmom. Že res, da se nisem strinjala čisto z vsem, vendar mi je film sam po sebi všeč, in si ga rada ogledam večkrat.

Smaugova pušča pa me je razočarala. Tako sem tik pred ogledom filma še enkrat prebrala knjigo in sem imela v zelo svežem spominu, kar se zgodi in kar se ne. Če začnem kar naštevati: Beorn, Legolas, Tauriel in Kili, Thranduil, Bard, skriti vhod, Svetinja … seznam bi se lahko nadaljeval, vendar ga bom raje skrajšala. Nekatere zadeve so bile tako boleče očitne, da sem se kremžila skozi ves film, druge so me razjezile. Recimo vilinski kralj Thranduil je definitivno nekje na vrhu tega seznama, ker nisem nikjer v knjigi zasledila, da poskuša postati nekakšen rock zvezdnik. Še najbolj pa sem razočarana nad napačno interpretacijo in predstavitvijo Svetinje, kamna, ki ga mora Bilbo najti za Thorina in tovarišijo. V filmu je predstavljen kot dediščina, ki bo Thorinu zagotovila vladavino in moč, da združi vojske škratov, kar pa v resnici sploh ni res. Da, škratje so res odkrili Svetinjo – vendar veliko pred Throrovim časom in dragoceni kamen so prenašali s sabo med kraljestvi kot nekakšen kronski dragulj, in dolgo časa je pod Goro sploh ni bilo, ker tudi škratov tam ni bilo. Škratje so svoje kralje izbirali iz kraljevega rodu Dolgobradcev, katerega začetnik Durin ni imel nikakršnega dragulja, pa je vseeno vladal – in drugi film je to zgodbo popolnoma zavrgel in zamenjal s svojo.

Nič ne rečem, filmi so lepi za ogled in vredni nagrad, ki so jih ali pa jih še bodo pobrali, in kot gledalka filma samega vidim in se zavedam, da delujejo. Kot oseba, ki pa je prebrala zasnovo za film in ki zgodbo pozna, pa se lahko samo zgražam.

Tretji in zadnji film iz Srednjega sveta je pred vrati, in napovednik spet deluje odlično – tako da lahko samo upam, da bo to zadnje popotovanje ‘tja in spet nazaj’ boljše, kot je bilo lani.

Bilo bi preveč žalostno, če bi najverjetneje zadnji film, posnet po Tolkienovih delih, nadaljeval po poti drugega.